Reševalni avtomobil MB Sprinter 318 CDI

Kot davkoplačevalci imamo pravico do primerne nujne medicinske oskrbe. Tudi na cesti. Zato so tudi zračno vzmetenje, močni motorji, poloperacijske sobe in primerna ekipa v reševalnih avtomobilih dandanes pravica, ne pa prestiž. Treba bo le še skrajšati odzivni čas, saj nas je lahko pred ZDA sram!

15. 7. 2008

»V Sloveniji smo v zadnjih letih napredovali, kar zadeva vozni park reševalnih avtomobilov, toda zadovoljni vseeno ne smemo biti, « je v pogovoru dejal vodja reševalne postaje Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana Andrej Fink. V Ljubljani imajo 22 reševalnih vozil, eno servisno vozilo in dva motocikla, ki sta v pogonu le v dobrem vremenu.

Žal pri nas ni predpisa, kot je ponekod v tujini, da morajo reševalna vozila zaradi 'utrujene' tehnike odpisati po nekaj letih ali prekoračitvi določenega števila kilometrov (recimo 150 tisoč). In čeprav imajo vsaj v Ljubljani redne tehnične preglede, kjer tudi preventivno zamenjajo sumljivo mehaniko, se zgodi, da odpove avtomobil prav takrat, ko je najmanj treba.

Pri prevozu hudo bolnega pacienta ali – hvala bogu redko – na nujni vožnji. Fink, ki je poudaril, da so se stvari zadnja leta izboljšale, se še rad pohvali, da so pred leti za odpis predvideli reševalno vozilo, ki je zaradi vzornega servisiranja prevozilo kar 700 tisoč kilometrov!

Zaradi zanesljivosti in tudi zaradi tehnološkega napredka (avtomobilska industrija ne pozna počitka) je treba reševalne avtomobile sproti nadgrajevati in redno menjati. Mi smo si šli v Maribor ogledat vrhunski reševalni avtomobil (pravijo, da bi moral biti tak vsak reševalni avtomobil) ? v osnovi je to Mercedes-Benz Sprinter 318 CDI s samodejnim menjalnikom, ki je nastal v (vzhodno)-nemškem podjetju Ambulanz Mobile.

V mestu Schönebeck letno naredijo 1.100 vozil, od tega jih okoli 40 odstotkov izvozijo. Najbolj so ponosni na zanimivo nadgradnjo svojega vozila, ki je nastalo v vetrovniku, ki je narejeno iz do okolja prijazne plastike (možnost reciklaže) in ki ima certifikat TÜV, predvsem pa na visoko raven varnosti. Treba je namreč vedeti, da je nujna vožnja tvegano početje tudi za medicinsko osebje. Zato so pri podjetju Ambulanz Mobile v seriji Delfis vse dodatno vgrajene naprave v avtomobilu preizkušene, ali prenesejo silo 20 G.

Šibka točka vseh naprav so vpetja, saj ni hujšega, če ob prometni nesreči reševalnega avtomobila na primer aspirator (naprava za čiščenje dihalnih poti), respirator (priprava, ki ščiti in omogoča dihanje), inhalator (vdihovalnik) ali defibrilator (naprava, ki samodejno prepozna motnjo srčnega ritma in z zvočnim signalom opozori reševalca, ki nato sproži električni tok) s prenosnim monitorjem odleti iz ležišča in pristane na glavi bolnika ali zdravnika.

Ta reamobil je prava premična operacijska soba. Prostora ima za dva reševalca in zdravnika, ki lahko v avtomobilu tudi stojijo oziroma dostopajo do poškodovanca iz vseh smeri, kar ni prav pogosto pri drugih (manjših) reševalnih vozilih.

Modra osvetlitev pomaga, da poškodovancu ne svetimo z močno notranjo osvetlitvijo, Webasto ustvarja primerno klimo, nosila imajo več funkcij (možnost sedenja, pritrditve glave, lahko se namesti tudi infuzijsko stojalo ali pritrdi prenosni inkubator), lahko se uporabljata dva stola, tretji (sicer varno spravljen ob stranici avtomobila) pa je namenjen transportu v sedečem položaju. Ta sta zanimiv tudi zato, ker ima vgrajene gosenice, ki olajšajo prenašanje bolnikov po stopnicah, poleg tega pa lahko to opravlja en sam reševalec.

Ker je medicinska oprema med seboj brezžično povezana, ima Sprinter Delfis le tretjino toliko kablov, kot jih je sicer v tej mini operacijski sobi. V podobnih reševalnih vozilih je zaradi številnih pripomočkov skupna dolžina vseh kablov kar 30 kilomet­rov! Zaradi velikega števila naprav, ki delujejo na elektriko, predvsem pa zaradi večje zanesljivosti ima Sprinter Delfis dva akumulatorja.

Vir napajanja za delovanje avtomobila je pod prednjima sedežema, medtem ko je tisti za delovanje medicinskih pripomočkov v motornem prostoru, kjer se ga lahko hitreje zamenja. Sistem je narejen tako, da ob manjši zmogljivosti počasi izklaplja manj pomembne naprave (ura, dodatne bočne luči . . ), šele na koncu pridejo na vrsto življenjsko pomembni sistemi. Prednost takega delovanja je tudi, da medicinsko osebje takoj zazna, da zmanjkuje elektrike, in lahko čez noč znova napolni akumulator. Ura je zaradi večje točnosti radijsko vodena, obloga na tleh je zaradi boljše higiene škropljena (in ne lepljena), zdravila pa so varno spravljena v posebnih predalih v omari.

Kot smo že omenili, je osnova za ta sodobni rešilni avtomobil Mercedes-Benz Sprinter, ki ima trilitrski turbodizelski motor in 135 kilovatov (184 'konjev'), zračno vzmetenje in samodejni menjalnik. Ker ima skupaj z nadgradnjo kar 3.880 kilogramov, vozniki verjetno ne bodo imeli večjih težav z zadnjim pogonom. Vozniku so v pomoč UKV-postaja, ki se jo lahko upravlja s posebno obvolansko ročico (varnost! ), barvni LCD-zaslon za vzvratno vožnjo, dodatno vgrajena navigacijska naprava Garmin Nüvi ter tudi močna sirena in modre LED-luči.

Dodatne 'sirene', ki predramijo tudi tiste, ki radi na glas poslušajo radio v svojem avtomobilu, imajo kar tri možnosti delovanja, LED-diode pa pridejo do izraza šele takrat, ko jih gledate iz primerne oddaljenosti. Po besedah reševalcev so dodatne modre luči toliko močnejše od stroboskopskih, da je odziv drugih udeležencev na cesti vsaj za tretjino boljši, siren pa, sodeč po naših izkušnjah, zaradi namestitve v prednjih odbijačih v kabini skorajda ni slišati.

Medtem ko pri starih rešilnih avtomobilih zaradi siren, nameščenih na strehi, nisi slišal niti UKV-postaje in je bilo vse skupaj na meji vzdržljivosti, zaradi česar ni bila nujna vožnja prav nič prijetna, v Delfisovi kabini skorajda ne veš, da si na nujni vožnji. Povsem druga pesem pa je pred rešilnim avtomobilom. Tisti vozniki, ki se ne umaknejo dovolj (zgodaj), bodo verjetno te sirene in luči še kakšno noč sanjali . .

Tak reševalni avtomobil stane 150 tisoč evrov, vendar brez defibrilatorja in respiratorja. Da je to v zdravstveni malhi pravi drobiž, nam ni treba poudarjati. In če smo že začeli z vodjo ljubljanske reševalne postaje, bomo z njim še končali. Andrej Fink, ki je leta 1993 opravil ameriško šolanje za reševalca (paramedic), je pojasnil razliko med ameriškim in našim reševanjem.

V ZDA velja nacionalni predpis, da mora prva reševalna ekipa v 90 odstotkih primerov priti na kraj prometne nesreče v štirih minutah, bolje opremljena in usposobljena (recimo naš reamobil) pa v osmih. Če je gneča, lahko v Ljubljani čakate na reševalno vozilo celo do 50 minut, se je pa tudi že zgodilo, da so morali zaradi pomanjkanja vozil poklicati ekipo iz druge občine. Premalo reševalnih vozil, primernega osebja in reševalnih baz je seveda razlog, da se lahko kljub vrhunskim domačim ekipam (ki se lahko zlahka primerjajo z ameriškimi) skrijemo pred razvitimi državami.

Največja težava so verjetno reševalne postaje, baze, ki so postavljene na nepravih mestih oziroma jih je premalo. In dalje: če pomislimo, da policija že ogromno let uporablja helikoptersko in motociklistično enoto, v reševalni službi pa je to še v povojih (namenskega helikopterja za reševanje sploh nimamo! ), se zdi, da je naše zdravje vedno na zadnjem mestu. Zmogljiva in dobro opremljena reševalna vozila z usposobljenim kadrom so namreč naša pravica, ne pa prestiž. Če bi jaz imel prometno nesrečo, bi želel, da je tako, vi ne? Očitno ministri, poslanci, sekretarji in direktorji ZZZS še niso doživeli (hujše) nesreče na asfaltu, ki je v Sloveniji še vedno preveč krvav; če bi jo, bi bilo stanje verjetno boljše.

Aljoša Mrak, foto: Saša Kapetanovič