Subaru Tribeca

19. 6. 2008
Deli

Subaru ni maloserijski izdelovalec vozil, čeprav bi po prodaji Tribece, njihovega ­najprestižnejšega modela (na slovenskem trgu), lahko sodili tako. Razlogov je kar nekaj.

Za prejšnjo generacijo Tribece (ime je dobila po predelu Manhattna) je bilo po svoje jasno, zakaj ni bila bolj pogost gost slovenski cest: kontroverzna oblika, zlasti prednjega dela, je bila (poleg drugih stvari) prehud zalogaj za marsikaterega ljubitelja SUV-ov.

Pri novi generaciji, ki je vzklila prav v modelnem letu 2008, pa so šli oblikovalci v povsem drugo skrajnost. Naredili so oblikovno bolj zadržanega, a privlačenega SUV-a, ki z elegantno obliko pravzaprav dokaj uspešno skriva skoraj 4, 9 dolžinskega metra in skoraj dve toni suhe teže.

Poleg oblike so Japonci v Tribeci zamenjali še motor: nad prednjimi kolesi ni več trilitrskega bencinskega bokserja, ampak nov 3, 6-litrski šestvaljnik s 190 kilovati (258 KM) in 350 Nm navora. To pa je verjetno razlog, zaradi katerega si je slovenski zastopnik postavil dokaj skromne prodajne cilje ? le en primerek na mesec.

Na sončni strani Alp so pač daleč najbolj priljubljeni turbodizelski SUV-i, čeprav po prvih kilometrih z novo Tribeco mislimo, da bi si najdražji Subaru zaslužil precej več kupcev kot le 12 na leto. Veliko je namreč takšnih, ki jim ni mar, da (bokserski) motor na 100 prevoženih kilometrov popije od 12 do 16 litrov goriva (da je spremljanje bežanja indikatorja količine goriva v posodi proti dnu še bolj strašljivo, poskrbi le največ 64-litrska zaloga) in da cene naftnih derivatov letijo v nebo.

Moči Tribeci ne zmanjka, navdušuje tudi z bokserskim zvokom, ki je v spodnjih vrtljajih tako tih, da lahko koga zavede v zmotno prepričanje o hibridnem poreklu agregata, v zgornji polovici pa navduši predvsem tiste, ki ljubijo razgrajanje nasproti ležečih valjev.

Motor so sparili s petstopenjskim samodejnim menjalnikom (Prodrive! ) in njegovo moč prenesli v preizkušen (Subarujev simetrični) štirikolesni pogon, na katerega voznik ne more vplivati (ni stikal za preklapljanje, ni reduktorja), kar pomeni tudi preprosto uporabo v praksi.

Pri običajni vožnji gre 45 odstotkov navora na prednji kolesi in 55 na zadnji. Menjalnik se pri zmerni vožnji izkaže z mehkobo pretikanja, pri bolj dinamični pogosto pretakne tudi z opaznejšim sunkom, zaznaven pa je tudi zamik med akcijo (pritisk stopalke plina) in reakcijo (pospešek).

Poleg običajnega samodejnega načina sta tu še športni (malo večja zmedenost pri pretikanju, ni pa opaziti pretirano hitrejšega delovanja) in ročni, v katerem Tribeca udobno, torej brez sunkov, zamenja prestavo tudi ob polnem plinu. Na udobje sta naravnana tudi precej servoojačan volanski mehanizem in podvozje, ki se na pretiravanje odzove z opaznim nagibanjem karoserije, nič kaj redek pa ni tudi (zvočni) prenos cestnih nepravilnosti v potniški prostor. V notranjosti je razkošje pisano z veliko začetnico.

Razen (obsežnega) usnja na sedežih in mehkih vratnih oblog v futuristično oblikovani notranjosti ne boste našli mehkih materialov. Je pa res, da je kakovost izdelave kljub trdi plastiki odlična.

Prostora je na prvih petih sedežih na pretek, vstopanje in izstopanje pa sta kljub višje nasajeni karoseriji lahkotni (če so pragovi umazani, malce pazljivosti sicer ne škodi). Tribeca je eden izmed najbolj prilagodljivih SUV-ov, saj so vsi trije posamični sedeži druge vrste (40 : 20 : 40) vzdolžno pomični, poleg tega lahko potniki nastavljajo tudi naklon naslonjal.

Ob neuporabi zadnjih dveh, v ravno prtljažno dno zloženih sedežev, so lahko (pred)zadnji sedeži pomaknjeni povsem nazaj, kar prinese nesramno kraljevsko stopnjo kolenskega prostora.

Drugačna zgodba je, če sta šesti in sedmi sedež aktivna: prostora za kolena je tam dovolj le za otroke in še ti morajo pri vstopanju in izstopanju pokazati nekaj gibčnosti, pri sedenju v 'prtljažniku' pa morajo paziti še na bližino strehe. Reže klimatske naprave so speljane do druge in tretje sedežne klopi.

Prednja potnika imata na voljo dve ločeni nastavitvi, delovanje klime pa lahko po svojih željah nastavljajo tudi potniki v drugi vrsti.

Odlagalnih mest je dovolj, za glasbo je poskrbljeno s CD-izmenjevalnikom in podporo MP3-datotekam, za dodatno udobje skrbijo elektrika (šipe, ogledalca, prednja sedeža …), tempomat, za dotik občutljiv zaslon s potovalnim računalnikom, navigacijo (ni slovenske kartografije! ) in kalkulatorjem ter sedempalčni zaslon z DVD-jem, ki zabava potnike na zadnjih sedežih.

Za varnost je poskrbljeno z odličnim štirikolesnim pogonom in (izklopljivo) stabilizacijsko elektroniko ter s popolnim paketom varnostnih blazin ? dve prednji, dve zadnji in še zavesi …

Dodajte še visoko sedenje, velika bočna ogledalca (preglednost) ter kamero za vzvratno vožnjo (zaradi slabše vidljivosti pazljivost v slabem vremenu ni odveč! ) in občutek varnosti je zagotovljen.

Mitja Reven, foto:? Aleš Pavletič

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"