Super test: Volkswagen Passat Variant 2.0 TDI Highline

Človek dodobra spozna avto šele na zares dolgi in naporni poti.

9. 11. 2006

Tako je bilo tudi tokrat, ko smo se s supertestnim Volkswagnom Passatom odpravili do Kölna in nazaj in vse to opravili v 24 urah. To je tudi pomenilo, da bo avto dočakal svojih 50.000 kilometrov tako, kot mu najbolj ustreza, na avtocesti.

Razlog za tako kratek in hiter obisk tega sicer lepega zgodovinskega mesta na severozahodu Nemčije niso bile njegove znamenitosti, ampak Intermot, letošnji najpomembnejši motociklistični sejem, ki smo ga bili zaradi pomanjkanja časa prisiljeni obiskati z avtomobilom. Na štirih kolesih gre s pravo ekipo v avtomobilu namreč veliko hitreje kot po zraku.

Start v temi iz glavnega mesta, malce pred polnočjo, ko je bila zunanja temperatura blizu ničle, ni povzročala nobenih preglavic sodobnemu dvolitrskemu turbodizlu. Ta je nežno zabrnel in prvič utihnil šele približno 200 kilometrov naprej od Münchna. Pa za postanek ni bila kriva žeja avtomobila, ampak žeja in lakota potnikov v njem. Kratek postanek brez dolivanja goriva smo vsi štirje, kolikor se nas je odpravilo na sever, izkoristili za pretegovanje malce olesenelih udov.

A kakšnega razgibavanja sredi noči ob spodbujanju radijske jutranje telovadbe telovadca ’Tomaža’ v slogu ’hop leva, hop desna, gor dol . . ’ nismo potrebovali. Passatovi sedeži so namreč dovolj udobni, da se da brez mravljincev v nogah in bolečin v križu prevoziti lep kos poti. Ob prvem svetlikanju na obzorju smo prispeli tudi do sejmišča v Kölnu. Tako smo skoraj tisoč kilometrov prevozili v slabih osmih urah. Ironija je bila celo tolikšna, da smo morali na otvoritev sejmišča počakati še dobre pol ure. To je bilo ravno dovolj za krepčilni dremež pred napornim dnevom.

To, kar se je dogajalo čez dan, ste lahko prebrali v prejšnji številki AM-ja, kjer smo objavili obširno reportažo s sejma, sedaj pa vam zaupamo še podrobnosti z drugega dela poti. Torej, preden smo morali ponovno dotočiti, smo bili že skoraj v Münchnu. Avto pa je navduševal z zmerno porabo, saj je kljub priganjanju po nemških cestah popival okrog osem litrov na 100 kilometrov. Pot nazaj bi minila še hitreje, pa smo kot prvi v koloni pred karavanškim predorom čakali vsaj pol ure in občudovali zvezdnato nebo. Skupno smo potrebovali sedem ur in pol.

Potegnjeno pod črto je to zelo hitro povprečje za prevoženih 2.000 kilometrov. Pravzaprav smo ugotovili, da je Passat tudi za štiri odrasle potnike nadpovprečen. Ker smo bili tako spočiti, bi šli brez težav še enkrat v Köln in nazaj.

Peter Kavčič

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri