Moč pridobivanja . . 1997, Avensis 1: dober in zanesljiv, a neinovativen in nezanimiv; 2003, Avensis 2: dober in zanesljiv, inovativen, a nezanimiv; 2009, Avensis 3: dober in zanesljiv, inovativen, zanimiv
Natanko to je veljalo (tudi) za Avensisa, ki (razen v omenjenih dveh lastnostih) v nobeni od dveh dosedanjih generacijah ni posebej izstopal. Zlasti Evropejci smo menda občutljivi za videz in za 'kakovost', zaznavno na dotik. Pri Toyoti počasi (in to velja tudi, če zraven prištejemo prejšnji model Carino E) dvigujejo tudi druge atribute, ki jih cenimo na stari celini.
Tokrat so, ob projektu nastajanja Avensisa tretje generacije, izdatno uporabili svoje evropske inženirje: v prvi fazi so ti opravili delo skupaj z japonskimi kolegi na Japonskem, potem pa so celoten proces nastajanja preselili v Evropo in ga dokončali; od oblikovanja prek tehnike do priprave na proizvodnjo.
In tale Avensis je menda nov od nog do glave. Medosna razdalja je sicer ostala nespremenjena, višina tudi, le širina in prednji previs sta se milimetrsko (obakrat za natanko 50) povečala. Toda platforma je povsem nova in povsem novo je podvozje, čeprav tudi to v besedi (in delno v sliki) sledi tehniki prejšnje generacije.
Želja Toyote je, da preide novi Avensis iz povprečneža v vrh ponudbe srednjega avtomobilskega razreda, z najzmogljivejšimi in najbolje opremljenimi različicami pa naj bi posegel tudi v luksuzni oddelek istega velikostnega razreda. Zato so pri Avensisu veliko pozornosti posvetili inovativnosti, užitku v vožnji in obliki. Zunanjosti in notranjosti.
Čeprav ne gre za oblikovno revolucijo, je tale Avensis videti samozavestnejši, pa naj bo to limuzina ali Wagon (kombi). Nekaj ostrih robov, visoka boka in kupolasta streha s športnim pridihom so takoj opazni in dajejo avtomobilu precej prepoznaven izraz. Malo manj izrazna je nova notranjost, a tam izstopajo merilniki tipa Optitron in na otip prijetni materiali, ki dajejo občutek visoke kakovosti.
Notranjost je lahko črna ali dvobarvna siva in bež, sredinski del armaturne plošče je lahko oblečen v materiale različne barve in obdelave površine, in tudi če komu videz ni všeč, bo zelo verjetno pohvalil zasnovo, izdelavo in materiale. Poleg tega so v podobnih zunanjih merah našli znotraj nekaj več prostora, ohranili preprostost povečevanja prtljažnika pri kombiju (in obenem rahlo povečali prostornino), vozniku pa namenili rahlo nižje sedenje z nekoliko bolj pokonci postavljenim volanskim obročem.
Motorji za Avensisa izhajajo iz znanih strojev, a so šli, še posebej bencinski, skozi izdaten proces prenove. Tisto, kar pri Toyoti označujejo kot Toyota Optimal Drive, je vsa znana in preizkušena tehnologija iz prejšnje generacije motorjev, nadgrajena v podrobnostih. Pri bencinskih strojih so sistemu 'dual VVT-i' (prilagodljivost kota odmičnih gredi) dodali še eno tehnično poslastico – Valvematic (okvirček).
Pri turbodizlih so dodelali številne sestavne dele (piezo vbrizgalne šobe, tlak polnjenja z gorivom 2.000 barov, obliko zgorevalnega prostora in prirejenost drsnih delov na manj viskozno motorno olje), da so izboljšali zmogljivosti ter zmanjšali porabo in izpust ogljikovega dioksida. S tem so dosegli predvsem večji navor pri nizkih motornih vrtljajih, okrog vrednosti 1.400. Pri najzmogljivejšem motorju je vredno omeniti še električni nadzor turbopuhala in zadnjo generacijo ogrevalnih svečk.
Odslej imajo vsi Avensisi serijski šeststopenjski ročni menjalnik, ponujajo pa tudi dva tipa samodejnih menjalnikov. Pri bencinskih motorjih z 1, 8 in 2 litroma prostornine stavijo na preizkušen menjalnik z neskončno prestavnimi razmerji (CVT), ki zmore simulirati tudi sedemstopenjski (seveda samodejni, a z možnostjo ročnega pretikanja) menjalnik, o njem pa so prepričani v tolikšni meri, da mu napovedujejo še dolgo prihodnost v (predvsem bencinsko gnanih) Toyotah, čeprav odkrito razmišljajo tudi o menjalniku z dvema sklopkama.
Turbodizlu (le srednjemu po moči) so namenili možnost klasičnega samodejnega (6) menjalnika z možnostjo ročnega pretikanja, s športnim programom, z zaporo sklopke od druge prestave naprej in z rekordnimi časi pretikanja navzdol v kombinaciji z dizelskimi stroji.
Podvozje sledi principu, ki ga poznamo iz Avensisa druge generacije, pomembne spremembe pa so širša koloteka, večja kolesa, izboljšana smerna vodljivost (prednja prema) in boljša vzvojna togost (zadnja prema). Drugače uglašena sta stabilizatorja, električni volanski servo pa daje zelo dober občutek krmiljenja. Pri njem so dodali aktivni sistem vračanja v izhodiščno lego, kar pride do izraza zlasti pri manjših hitrostih.
Podvozje je tudi tišje, za udobnejšo vožnjo (ko gre za trušč in tresljaje) pa so hkrati izboljšali zvočno izolacijo (vse šipe, dodatne zaščite motornega prostora in karoserije), saj želi Avensis tekmovati tudi s prestižnejšimi avtomobili svojega avtomobilskega razreda.
Ko gre za varnost potnikov, pri Toyoti pričakujejo pet zvezdic pri zaostrenem preizkusnem trku Euro NCAP (prihodnje leto), Avensisa pa so serijsko opremili s sedmimi varnostnimi blazinami, sistemoma ABS in stabilizacijskim VSC+ (oba zadnje generacije) ter z aktivnima vzglavnikoma. Serijski je tudi sistem opozarjanja voznika zadaj pri zaviranju v sili (hitro utripajoče zavorne luči), za doplačilo pa med drugim ponujajo biksenonske žaromete s funkcijo sledenja ovinkom.
Tudi oprema za udobje je na zadovoljivi ravni – že osnovni paket ima (ročno) klimatsko napravo, električno pomični prednji šipi, avdiosistem s predvajalnikom zgoščenk (tudi mp3) in komandami na volanskem obroču ter električno parkirno zavoro.
V Evropi pričakujejo največjo priljubljenost paketa Sol (drugi od spodaj navzgor, sledil pa bo Executive, tretji po vrsti od štirih), in ko smo že pri napovedih – verjetno bodo prodali rahlo več bencinskih Avensisov, skoraj tri četrt ročnih menjalnikov in približno polovico limuzin. In ker stojijo na trdnih tleh, veliko pričakujejo od prodaje Avensisov starejšim parom (skoraj polovica) ter seveda podjetjem – predvsem zaradi odlične zanesljivosti in tudi s tem (a seveda ne le s tem) povezanimi majhnimi stroški vzdrževanja.
Ne glede na vso tehniko in druge dobre lastnosti Avensisa pa je prav videz tisti, ki bo verjetno – in tokrat menda prvič v opazni meri – privabil nove kupce. To pa je tista vrsta pridobivanja, ki se na koncu odraža v tržnih deležih in v (finančni) uspešnosti. V teh neprijetnih časih bo to zagotovo izjemno pomembno.
Sistem Pre-Crash Safety – dobra in slaba stran
Sistem za zaščito pred trenutkom trčenja s tipali predvidi trčenje in ustrezno posreduje: aktivira zategovalnike varnostnih pasov in (brez ukaza voznika na zavorno stopalko) sam močno zavre, da zmanjša posledice trčenja. Pri Avensisu zraven spadajo še aktivni tempomat (Adaptive Cruise Control, ACC), sistem za opozarjanje zapuščanja prometnega pasu (Lane Departure Warning, LDW) in sistem za samodejno vodenje znotraj prometnega pasu (Lane Keeping Assist, LKA).
Dobra stran je, da so s tem potniki bolje varovani, slaba pa, da je sistem na voljo izključno z različico 2.2 D-4D (150) A/T Premium (najdražji paket opreme) – za doplačilo. Pri Toyoti združljivost z le eno različico opravičujejo s tem, da sistem zahteva samodejni menjalnik in da je zelo drag.
Valvematic – za bencinske stroje
Gre za sistem, ki prilagaja višino odpiranja sesalnih ventilov glede na trenutne zahteve. Sistem je tehnično razmeroma preprost in kompakten, med delovanjem pa delno nadomešča dušilno loputo. Ker ventile ne odpira vselej v enaki meri, se (takrat) zmanjša energija, potrebna za dvig ventilov, zaradi načina delovanja pa so zmanjšane tudi izgube zaradi črpanja. Valvematic povečuje izkoristek goriva, zmanjšuje izpust škodljivih snovi, poveča moč motorja in izboljšuje odzivnost motorja.
Pri 1, 6-litrskem motorju je zato moč večja za 20 odstotkov (v primerjavi s prejšnjo generacijo enako velikega motorja), navora je več za 10 njutonmetrov, izpust ogljikovega dioksida pa je manjši za 12 odstotkov. Pri 1, 8-litrskem motorju so te vrednosti (v enakem vrstnem redu) 14 odstotkov, 10 njutonmetrov in 10 odstotkov (oziroma 16 s samodejnim menjalnikom), pri dvolitrskem motorju (kjer je povečanje zmogljivosti najmanj izrazito) pa tri odstotke, nič njutonmetrov in 15 odstotkov oziroma 26 pri kombinaciji s samodejnim menjalnikom.
Vinko Kernc, foto: Tovarna