Če imate občutek, da so Chevroletovega Malibuja začeli v tujini prodajati bistveno prej kot pri nas, se ne motite. Pri nas so namreč pametno počakali na turbodizel.
Z njim naj bi namreč prepričali tiste, ki hočejo veliko in razmeroma varčno limuzino nezvenečega imena. S ceno 25 tisočakov je vstopni model prav turbodizel, za štiri decilitre večji bencinski motor je namreč treba odšteti dodatnih 1.500 cekinov. Veliko?
Verjetno bi bil odgovor ne, če bi okrog avtomobila letali z metrom v roki in tehničnimi podatki v žepu. Že osnovni Malibu ima namreč vso najpomembnejšo varnostno opremo, vsaj 117 kilovatov (160 'konjev'), vse skupaj pa zapakirano v več kot 4,8-metrski karoseriji. Toda če ne gledamo samo enega drevesa, ampak cel gozd, vidimo, da je v tem cenovnem razredu že precejšnja gneča. In vmes so tudi veliko bolj zveneče znamke, vključno s sestrskim Oplom, saj je osnovna turbodizelska Insignia približno enako draga. Resda s šibkejšim motorjem in slabšo opremo, pa vendar ... Temeljitejša primerjava pokaže, da je primerljiva dražja od Malibuja za okrogle štiri tisočake.
Če zanemarimo 2,4-litrski bencinski motor, ki bo prepričal le redke zaprisežence bencinskih hlapov, se malce ustavimo pri turbodizlu. Ker je Malibu svetovni avtomobil, s katerim imajo pri Chevroletu velike ambicije, je prišel 'evropski' turbodizel razmeroma pozno. Narejen je v nemškem Kaiserslauternu in ponuja visokotlačni sistem vbrizgavanja goriva s skupnim vodom, za primerno polnjenje pa poskrbita turbopuhalo s spremenljivimi koti lopatja in hladilnik polnilnega zraka. Ne glede na motor lahko izbirate med ročnim ali samodejnim šeststopenjskim menjalnikom. Čeprav lahko pri Malibuju pohvalimo mehkobo vzmetenja in zvočno izolacijo, pa električni servovolan skupaj s pogonom in podvozjem ne zagotavljajo tistega užitka v vožnji, ki sta ga zakoličila Mondeo in Passat. Pri samodejnem menjalniku smo bentili še nad ročnim načinom pretikanja, ki je do voznika zelo neprijazen. Iz samodejnega pretikanja (D) pomaknemo ročico v ročni način (M), ki je še stopnjo bliže naslonu sedeža. Ko potem zmanjka prostora za komolec, se mora voznik še truditi ujeti majhni tipki na vrhu prestavne ročice, ki označujeta minus za pretikanje v nižje prestave in plus za pretikanje v višje. Zelo nedodelano. Sicer pa je treba pohvaliti za dotik občutljiv sedempalčni barvni zaslon, ki vsaj pri bolje založenih različicah ponuja navigacijo in povezljivost s telefonom (bluetooth), ter 545-litrski prtljažnik, ki se ga lahko poveča s preklopljivim naslonom zadnjih sedežev (v razmerju 60 : 40). Rogovili vrat prtljažnika, ki radi zapleteta življenje pri polnem prtljažniku, so lepo skrili.
Čeprav je Malibu v Ameriki znan že iz šestdesetih let, je pri nas popolna neznanka. Bo v Evropi lahko sledil Cruzu, ki na stari celini vleče Chevroletovo barko?
