Še preden smo se usedli na letalo proti mednarodni predstavitvi, je domači tiskovni predstavnik Dacie z nasmeškom dejal, da so pri osvežitvi upoštevali vse pripombe, ki smo jih imeli novinarji pri predhodniku.
V smehu nas je podražil, da nima več stikal za pomik stranskih stekel na sredinski konzoli, ampak na vratih, da po novem prikazuje tudi zunanjo temperaturo in, glej čudo, celo poličko nad prtljago je dobil. Seveda smo se na ta račun malce pošalili, saj kljub lepim besedam verjetno za vse spremembe nismo zaslužni le (pikolovski) novinarji, ampak predvsem kupci. In pri Renaultu, ups, Dacii, so pri nasledniku pridno upoštevali njihove pripombe, kar je edina prava pot za uspeh.
Dacio Duster izdelujejo v petih državah (poleg Romunije še v Rusiji, Indiji, Kolumbiji in Braziliji), prodajajo pa kar v več kot 100 državah pod različno blagovno znamko. V Evropi strogo kot Dacia, drugod tudi kot Renault (predvsem tam, kjer Francozi kot lastniki niso prisotni), govorice pa pravijo, da bo v bližnji prihodnosti morda celo kakšen nizkocenovni Nissan dobil podobno obliko. Poleg zunanjih sprememb, predvsem na maski in svetilih, je Duster osvežen tudi v notranjosti. Veliko boljša je zvočna izolacija, saj se hvalijo, da so z boljšim dušenjem tresljajev, na novo zasnovano zvočno zatesnitvijo predelne stene in okolice armaturne plošče, namestitvijo napihljivih vstavkov v votle dele avtomobila in dvojno zatesnitvijo vznožja vetrobranskega stekla ter pritaknjenjem dvojnih tesnilnih vložkov na notranjo stran prednjih vrat raven hrupa prepolovili, nova je armaturna plošča (veliko bolj 'terenska' sredinska konzola), na novo so oblikovali sedeže in okrepili naslon zadnje sedežne klopi. Odslej si lahko v Dusterju omislite celo mutimedijsko napravo (z navigacijo) ter usnje. Največje presenečenja pa je, da naj bi novinec s primerljivo opremo stal podobno kot predhodnik, torej naj se ne bi podražil.
Seveda je oprema pri osnovni različici skromna, vendar ne špartanska. Za malo več kot deset tisočakov dobite štiri varnostne blazine in serijsko stabilnostni ESC pa tudi radijski sprejemnik s CD-predvajalnikom in vtičnico USB ter možnostjo prostoročnega telefoniranja (bluetooth). Za nekaj več denarja dobite sedempalčni (ali bolj domače 18-centimetrski) za dotik občutljiv zaslon, ki ga že poznamo iz Renaultov, tempomat in omejevalnik hitrosti, električni pomik vseh štirih stranskih stekel, pomoč pri parkiranju v zadnjem odbijaču, potovalni računalnik itd. LED-tehnologija pri dnevnih lučeh in samodejni menjalnik pa sta pristala na stranskem tiru, saj bi novejša tehnologija avtomobil preveč podražila.
Zanimiva je statistika prodaje pri nas, saj so prodali približno pol dvokolesno gnanih in pol različic 'štiri krat štiri'. Dizli seveda prevladujejo, saj so osvojili 60 odstotkov prodajnega kolača, vendar lahko iz prve roke potrdimo, da mu pristajajo tudi bencinski motorji. Osnovnemu 1,6-litrskemu atmosferskemu se je pridružil še novi, 1,2-litrski prisilno polnjeni TCe 125, ki ponuja več navora in moči pri nižjih vrtljajih. Motorček, ki je mimogrede tudi v športnem Cliu GT, ponuja več poskočnosti, vendar je tudi poraba takrat okoli devet litrov na 100 prevoženih kilometrov (preverjeno na zavitih cestah Provanse), zato je treba za zmerno žejo zelo umiriti način vožnje. Pomaga tudi funkcija Eco, ki omeji zmogljivosti motorja in s spremenjenim delovanjem električnih porabnikov (klimatska naprava) zmanjša povprečno porabo do 10 odstotkov. Pozor, tudi pri nas bodo prodajali različico na utekočinjeni naftni plin, ki s predelavo ponuja vse tovarniške garancije. Malce čudna je le odločitev, da ima ta različica zgolj petstopenjski menjalnik in ne ponuja štirikolesnega pogona. V osnovi so veliko bolj varčni turbodizli, ki imajo vselej šeststopenjske menjalnike, pri močnejšem pa si lahko omislite tudi elektronsko dodelan Nissanov štirikolesni pogon. Elektromagnetna sklopka omogoča prepričljiv prenos moči tudi na zadnji kolesni par, z vrtljivim gumbom pa lahko iz funkcije 2WD prek Auto (do 50 odstotkov navora gre na zadnji kolesi, vendar le do 90 km/h) uzakonimo funkcijo Lock, ko nas iz blata ali snega reši tudi zapora zadnjega diferenciala. Bodimo odkriti: če je bil sistem (z drugačno elektronsko pametjo, pa vendar) dober za Nissana Murana, je več kot odličen tudi za Dusterja. Sicer pa štirikolesno gnani Duster omogoča precej terenskih vragolij, saj 21-centimetrski odmik od tal (z okrepljenim spodnjim ustrojem!) dovoljuje 29,3-stopinjski vstopni kot, 23-stopinjsko prečkanje ovir in 34,9-stopinjski izhodni kot.
Zato lahko po prvi vožnji po zavitih južnofrancoskih cestah mirno rečem: razen volanskega obroča, ki ni bil vzdolžno nastavljiv, me pri novem Dusterju prav nič ni tako zmotilo, da si ga ne bi kupil. Pravzaprav je zelo spodoben avtomobil, sploh glede na ceno.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja