V nasprotju z večino avtomobilskih proizvajalcev pri Fiatu prav nič ne skrivajo porekla Freemonta. To je Dodge Journey, prirejen evropskemu okusu in cestam.
(Beseda) Freemont ne pomeni nič, a precej jasno namiguje. Morda niti ne toliko na namen uporabe kot na tip kupca oziroma uporabnika. Zapeti in zadrgnjeni ga skoraj zagotovo ne bodo kupovali; tipičen kupec bo zelo verjetno svobodomiseln in neobremenjen. Zagotovo pa tudi vsaj malce preračunljiv.
Freemont ima to čast, da je prvi Fiat, ki je plod sodelovanja Fiata s Chryslerjem, in tako prvi Fiat, ki je bil razvit v ZDA. Kot Dodge Journey. Potem se je tega lotila ekipa Fiatovih inženirjev in obdelala več področij: zunanji videz, notranjost, podvozje in pogon. Na koncu, pravijo, je sprememb toliko, da lahko govorijo o povsem novem avtomobilu.
Slednja izjava je verjetno mišljena bolj kot poudarek o količini vloženega dela za tehnično prilagoditev kot pa misel, ki bi jo jemali dobesedno. Je bilo pa glede na to, da Fiat pri Journeyju ni vskočil v razvojni fazi 'belega papirja', ampak šele nekoliko kasneje, dela za tehnike nezanemarljivo več. Še najmanj ga je bilo za oblikovalce in za karoseriste, saj gre za operacijo, ki smo je v svetu avtomobilizma vajeni bolj pod imenom 'facelift' oziroma (kozmetična) prenova; Journeyju so nadeli drug obraz in Fiatovo značko v njegovi sredini. In to, da ne nosi družinskega obraza, je namerno. Tudi zato, da že z videzom kaže, da z drugimi Fiati nima veliko skupnega.
Znotraj so spremembe (spet v primerjavi z Journeyjem) bolj podkožne, za boljšo izolacijo pred truščem in tresljaji. Je pa bivalni del Freemonta nekaj posebnega; ker je bolj ameriški (kot evropski) in ker je prav zato po ameriško preprosto uporaben.
Za volanskim obročem je le ena ročica (na levi), potovalni računalnik ima povsem drugo logiko prikaza (in ne glede na to je manj prijazna), volanski obroč je slabše oprijemljiv, pa še kaj neevropskega se najde, kar je vsaj nenavadno, če že ne rahlo moteče, so pa z istega naslova nekatere stvari tudi krepko boljše kot na našem koncu sveta.
Že serijskih je pri Freemontu sedem sedežev; zadnja sta hitro in preprosto zložljivo v dno, druga vrsta pa je tretjinsko deljiva, (spet zlahka in preprosto) odmakljiva (za dostop do zadnjih sedežev), vzdolžno pomična in zložljiva. Vse serijsko. Dva predala sta pod nogami potnikov druge vrste (skupno je skritih predalov kar 25), na desnem sedežu druge vrste je vgrajen otroški sedež, sedežne vrste so postavljene rahlo gledališko, klimatska naprava je tripodročna, ključ je 'pameten' (vstop in zagon), drugi par vrat se odpira za 90 stopinj (!) in notranjih kombinacij postavitve je 32.
Paketa opreme sta dva, prvi brez imena in drugi po imenu Urban; ta med drugim doda zložljivo naslonjalo sovoznikovega sedeža in velik predal pod njegovim sedalom, usnje na volanskem obroču, bluetooth, elektriko za voznikov sedež, parkirni pripomoček zadaj in dodatno zatemnjene šipe zadaj.
Ponudili bodo tudi petsedežno različico, kjer bo klimatska naprava le dvopodročna, druga vrsta sedežev ne bo vzdolžno pomična, prihranek pri ceni pa bo le približno pol tisočaka. S tega zornega kota je Freemont avtomobil z vsem potrebnim in še več – a se zdi z vseh gledišč bolj privlačen paket Urban, za katerega bo verjetno treba doplačati okoli 1.500 evrov, dodal pa bo (po ceniku) za približno 2.300 evrov dodatkov. Podatki o opremi veljajo za italijanski trg, a prav velikih sprememb na našem verjetno ne bo.
Tudi motorizirali so ga v Torinu, in sicer kar s turbodizli z zadnjo, najnovejšo generacijo vbrizga Multijet. Ta pri največjem tlaku 1,6 bara vbrizgne do osemkrat in skrbi bolj za mirnejši in mehkejši tek kot pa za velike zmogljivosti. Kljub temu je na voljo z dvema močema (103 in 125 kilovatov), ki – eden malo manj, drugi malo bolj – več kot le spodobno poganjata ta več kot tono in tri četrt težki avtomobil. Menjalnik je šeststopenjski ročni, ki prav lepo pretika, pogon pa je na prednji kolesi. Za prihodnost obljubljajo še Chryslerjev 3,6-litrski bencinski V6 s samodejnim menjalnikom ter štirikolesni pogon (s sredinsko večploščno sklopko) v kombinaciji z močnejšim turbodizlom in s samodejnim menjalnikom.
In podvozje? To je že v osnovi za ameriške pojme zelo sodobno, se pravi z večvodilno premo zadaj, ker pa se v Evropi vozimo drugače in po drugačnih cestah, so pošteno dodelali vzmetenje in blaženje, volanskemu mehanizmu s klasičnim, hidravličnim servoojačanjem pa so namenili bolj neposreden, se pravi bolj športen značaj. Od avtomobila teh mer, mase in v splošnem zasnove težko pričakujemo dinamiko športnega kupeja, jasno, a se kljub temu tudi v ovinkih prav prijetno pelje.
Zato je Freemont na prvi kratki preizkušnji prijetno presenetil; ohranil je večino dobrih ameriških lastnosti, ki jih evropski proizvajalci zavračajo oziroma ignorirajo, pri Fiatu pa so mu vdahnili večino tistega, kar potrebuje, da je postal domač tukajšnjemu vozniku.
Evropska variacija na ameriško temo je tokrat uspela. Počakajmo še na odziv trgov stare celine.
Predstavitveni video Fiata Freemonta si oglejte tukaj.
Vinko Kernc, foto: Vinko Kernc