Velikokrat me ljudje sprašujejo, ali sem vozil ta ali oni avto. Jasno, da so med njimi tudi takšni, nedosegljivi nam, vsakdanjim ljudem. Nov v tej kategoriji, poleg katerega je narejena kljukica, je Ford GT.
Za popolno razumevanje njegovega bistva se je treba vrniti krepko nazaj v zgodovino, saj avto ni povezan zgolj s klasično avtomobilsko zgodovino, ampak tudi, ali pa celo predvsem, z dirkaško. Naredili so ga daljnega leta 1963, pri čemer so prvo različico izdelali v Angliji, vse naslednje pa nato v Ameriki. Z modelom GT40 (kot se je prvotni avto imenoval) so se fordovci leta 1966 udeležili znamenite dirke 24 ur LeMansa in zmagali. Še več, zmago so slavili tudi v naslednjih treh letih, s tem pa je Ford GT40 postal prvi in edini ameriški avtomobil, ki je zmagal na znameniti dirki.
Pred njimi je zmago – in to kar šestkrat zaporedoma – na znameniti dirki slavil Ferrari. Slednji pa je pravzaprav tudi kriv za nastanek modela GT. Henry Ford se je v začetku šestdesetih let namreč z Enzom Ferrarijem dogovarjal o morebitnem nakupu italijanske znamke. A zataknilo se je ravno pri motorjih za dirkalne avtomobile, ki naj ne bi bili vključeni v posel. Enzo je prekinil pogovore, Henry Ford pa je v jezi naročil svojim zaposlenim, naj izdelajo avto, ki bo premagal Ferrarija. Tako je Ford sklenil kratkotrajni dogovor z angleško Lolo in nastal je Ford GT40.
Po letih zmagoslavja so pri Fordu prenehali izdelovati supešportnika ter ga obudili šele proti koncu 90. let. Prodajali so ga zgolj dve leti, dokler niso – okroglih 50 let po zmagi na LeMansu – na avtomobilskem salonu v Detroitu predstavili povsem nov model GT. Presenečenje prisotnih na salonu (vključno z mano) je bilo popolno, in to predvsem zato, ker je za izdelavo novega modela GT vedelo zgolj nekaj ljudi znotraj znamke. Razvijali so ga v strogo skritem delu tovarne, v kletnih prostorih, kamor je bil vhod strogo omejen. In če zdaj pogledam nazaj, je bi Ford GT pravzaprav eden od zadnjih modelov nasploh, ki je bil izdelan v strogi tajnosti in nato predstavljen na avtomobilskem salonu. Zdaj ta praksa počasi izgineva, saj je o avtomobilih znano praktično vse, še preden jih na avtomobilskem salonu sploh predstavijo!
In zdaj vas verjetno zanima, kaj GT40 sploh je. Superšportnik je skoraj v celoti izdelan iz ogljikovih vlaken (opcijsko tudi platišča), pri čemer je karoserija dodatno zavarovana z železno varnostno kletko. Motor je postavljen sredinsko, ker pomeni, da je takoj za sedežema (ja, Ford GT je dvosed), poganja pa zadnji kolesni par. V svojih najboljših letih je Forda GT poganjal sedemlitrski bencinski motor, zdaj pa je velikost motorja prepolovljena. A 3,5-litrskemu bencinskemu šestvaljniku EcoBoost, ki so ga fordovci vzeli kar iz svojega pick upa F-150 (a ga seveda temeljito dodelali), pomagata dve turbo puhali, pod črto pa je vozniku na voljo 655 'konj' in 750 Nm navora.
Za prestavljanje skrbi sedemstopenjski samodejni menjalnik z dvojno sklopko. Ko voznik pritisne gumb za zagon motorja, se začne veselica, in če sem odkrit, sploh ne vem, ali je bil v testnem avtu radio. Sam ga nisem pogrešal, ker so ušesa vso pozornost preusmerila k izpušnim cevem. Da se razumemo – Ford GT ni razkošen avtomobil, ampak pravi, pristni športnik. To pomeni, da močno ropota, tudi trese, a ko pohodiš stopalko za plin, ne pospeši, temveč se izstreli. Žal mi bogovi, ki skrbijo za dež, niso bili naklonjeni, po mokri cesti pa se s pol milijona vrednim avtomobilom pač nočeš hecati. Vseeno, na nemški avtocesti hitrostnih omejitev na nekaterih delih ni in v tistih nekaj sekundah, ko je promet dovoljeval, sem z lahkoto presegel številko 250 km/h. Sem pa vseeno imel občutek, da se avto še ogrel ni, saj Ford GT, ki z mesta do 100 km/h pospeši v manj kot treh sekundah, pospešuje vse tja do številke 347 km/h.
Kaj reči za konec? Občutki ob vožnji takšnega avtomobila so vsekakor drugačni kot pri običajnih in še tako močnih osebnih avtomobilih. Ford GT je spet eden od avtomobilov, za katere ti je jasno, da so nekaj povsem drugega, in tudi zato upravičujejo svojo ceno. A da je drag? Avto je tako zelo poseben, da je logično in prav, da si ga lahko privoščijo zgolj posebni ljudje. Če so pri tem bogati, jim krepko pomaga, a dejstvo je, da denar ni dovolj. Forda GT ne dobiš zgolj zaradi denarja, ampak zaradi osebnosti. Na podlagi več strani dolgega vprašalnika se pri Fordu namreč odločijo, ali ti ga sploh prodajo. Ne želijo si namreč, da bi avtomobili stali v garažah zbirateljev, ampak si želijo, da bi bili avtomobili na cesti. Tja tudi spadajo, no, morda bi se sam z njim zapeljal tudi po dirkališču. Verjamem, da bi nama bilo lepo.
Ford Focus ST
Focus zadnje generacije se postavlja v povsem novi podobi, in kot kaže, se je tveganje, da začnejo s praznim listom papirja, izplačalo. Kupcem je avto všeč. Pri tem ne ponuja zgolj všečne oblike, temveč tudi prefinjeno notranjost, podkrepljeno s številnimi varnostno-asistenčnimi sistemi, ki so bili še pred kratkim rezervirani za večja in prestižnejša vozila. Hkrati je Focus ohranil eno od glavnih poslanstev svojih predhodnikov – odlično lego na cesti. Ne glede na izbran motor ali paket opreme je novi Focus v popolnosti podrejen vozniku, ta pa ima nad njim stoodstotni nadzor. Logično nadaljevanje osnovnega Focusa pa so njegove športne različice.
Če je bila takoj ob začetku prodaje na voljo različica ST Line, ki podaja bolj športno podobo avtomobila, pa je zdaj nared tudi že različica ST. Ta je športna kot še nikoli. Pa ne zgolj zato, ker motor ponuja kar 280 'konj' in avto z mesta do 100 km/h pospeši v vsega 5,7 sekunde, ampak predvsem zato, ker ima voznik takoj občutek, da ne sedi v običajnem avtomobilu. Zasluge si zagotovo lastijo športni sedeži Recaro, izrazito športno podvozje, natančen šeststopenjski ročni menjalnik (pozneje bo na voljo tudi samodejni) in izpušni sistem, ki je dodelan do te mere, da se z značilnim pokanjem oglaša skoraj vedno, ko si to voznik zaželi, zagotovo pa v športnih režimih vožnje. Ti so zdaj razširjeni, ob že znanih Slippery/Wet, Normal in Sport je v kombinaciji s paketom Performance na voljo tudi športni režim Track. S pritiskom na gumb se glede na izbrani režim vožnje spreminjajo nastavitve občutljivosti pedala za plin in volanskega obroča, občutljivost stabilizacijskega sistema, glasnost izpuha in trdota podvozja. Focus ST je zdaj veliko bližje skorajda dirkaški različici RS, pri tem pa ohranja svoje poslanstvo – ko voznik ne želi športnosti, je z lahkoto čisto običajen in pohleven osebni avtomobil.