Če slišite koga govoriti, da si je uresničil sanje, lahko pomislite: Si je kupil Mercedesovega SL-a?
Ampak uresničevati sanje v današnjih dneh je sila težko, če za to potrebujete dovolj poln bančni račun, da bi bil Mercedes-Benz SL 500 vaš. Že pred nekaj časa mi je prijatelj, s katerim rada klepetava o sanjskih avtomobilih, zabrusil, da je meni lahko: saj jih preizkušam in mi jih ni treba kupovati. Kot njemu!
Morebiti je to res, kaj morebiti, seveda je. Včasih se že ponudi priložnost za preizkus kakšnega hudo zmogljivega in še bolj hudo dragega primerka vrhunske avtomobilske tehnike, za katerega bi lahko trdili, da je sanjski. Ampak zame je sanjski avtomobil en sam in ta ima oznako Mercedes-Benz SL. Stvar je bolj preprosta, kot si mislite: SL je bil namreč v moji mladostni nevednosti prvi avtomobil, ki mi je bil zares všeč!
Priznam, moj spomin je luknjičav, ko gre za opredelitev trenutka, kdaj je SL postal moj sanjski avtomobil, zato vam ne morem postreči z dnevom, ne, celo leta se ne spomnim točno. Toda spomnim se drugih stvari. Zagledal sem ga na cesti in takoj sem se spomnil fotografij iz katalogov, ki mi jih je z dela v Nemčiji že leta 1959 prinesel oče. Da, vidim ga in vem, kateri avtomobil je bil – Mercedes 300 SL. Takšen s krilnimi vrati (kot sem kasneje ugotovil, izvirno s 'Flügeltüren' oziroma angleško 'Gullwing')!
Bilo je prav kakor v sanjah, ko sem ga videl zares. Ne, tedaj resen človek ni mogel pričakovati, da se tak sanjski avtomobil lahko pojavi pri nas. Bil sem še šolar, bilo je najbrž leto ali dve po tem, ko sem ta avtomobil spoznal na fotografijah. Peljal je mimo, po mariborskih cestah, najbrž nekje na poti iz Evrope proti Balkanu ali še kam dlje. Videl sem ga le za krajši trenutek, ampak takrat sem vse o Mercedesu 300SL vedel na pamet: 215 'konj' (takrat jih še nihče ni poskušal po SI preračunavati v kilovate) iz treh litrov delovne prostornine! In še kaj.
Sanje!
300 SL je svojo legendarnost dosegel že takoj na svojem začetku. 'Super leicht', SL torej, je v zgolj nekaj primerkih prišel na dirkalne steze leta 1952. Že istega leta sta kar dva primerka na koncu 24-urne dirke v Le Mansu pospravila s tekmeci. Na dirki športnih avtomobilov na Nürburgringu so kar štirje 300 SL zbežali tekmecem, krona vsega je bila dvojna zmaga na Carreri Panamericani, 3.111 kilometrov dolgem mučenju ljudi in strojev po zahtevnih mehiških cestah.
Ne vem in ne morem se spomniti, ali je bil prav 300 SL tisti, ki je kasneje na neki način v mojem življenju odigral glavno vlogo, da me je avtomobilizem najbolj pritegnil. Ali pa je bil to pred njim že Unimog? Te dileme ne bom nikoli rešil. Vsekakor je v časih moje mladosti Mercedesova zvezda svetila veliko svetleje kot danes. Čeprav je prav model SL neposredni naslednik in je zdaj kupcem na voljo že 60 let, je za tiste, ki hočejo še nekaj več, tu tudi nekakšna replika prvega 'Flügeltürerja, SLS AMG. Ali ni tudi inflacija modelov na isto temo pripomogla k manjši prepoznavnosti?
Kasneje sem imel več priložnosti spoznavanja naslednjih rodov Mercedesovega SL-a. Pri tem seveda ne mislim več preučevanja gradiva in postavanja na robu tranzitnih cest, ampak spoznavanje konstruktorjev avtomobila in pridobivanje voznih vtisov na različnih cestah sveta. SL-a sem lahko spoznaval ob njegovi 30-letnici in nato kasneje ob skoraj vsakem jubileju oziroma predstavitvi vseh novih rodov.
Tako prepričljivega, kot je zadnji, Mercedes še ni ponudil, to je treba zapisati. Vsaj meni se zdi, da so v novega SL-a konstruktorji resnično vložili vse svoje znanje in naredili avtomobil, pred katerim lahko daš kapo dol. Pa to vseeno ne pomaga, da bi sedanji, novi SL (razen pri meni, govorim za svet na splošno) veljal za sanjski avtomobil.
Koga od tistih, ki se gibljejo v svetu super avtomobilov, pa lahko danes prepriča SL500 s svojimi 'skromnimi' 435 'konji'? Saj že Mercedes sam ugotavlja, da to ni dovolj in ponuja še dva, osemvaljnega SL-a 63 AMG s 537 ali 564 'konji', ali pa 12-valjnega SL-a 65 AMG s 629 'konji'! Slednjega tudi s sanjskim navorom tisoč njutometrov. Tako je torej: le nebo ima meje, kot je prvo poročilo o sedanjem rodu SL-a naslovil Vinko v sedmi številki lanskega letnika Avto magazina.
Ko pa sedeš v sedež avtomobila, je pravzaprav vseeno, kolikšna je moč. Seveda je motor (in predvsem njegov zvok) tisto, kar zagotavlja prvinski užitek. A moraš biti res posebno zahteven, da nujno potrebuješ tisto manjkajočo moč, ki je zapisana v tehničnih podatkih za SL-a AMG (priznam, glas AMG bi me prej prepričal). Merilnik v velikem sredinskem zaslonu naprave Comand (17,8-centimetrski zaslon TFT) je mogoče naravnati na merjenje delovanja pospeška na avtomobil pri vožnji, torej pri speljevanju, zaviranju ali vožnji v ovinkih. Tudi ta funkcija v SL-u ni nič drugega kot zabavna, zabava voznika in sovoznika, ko sledita, kaj se z avtomobilom dogaja. Takšnih možnosti je še nekaj, in česarkoli se lotiš, Mercedes SL vse pospremi z lahkotnostjo. Vožnja v ovinke? Za to, da je ta vaja opravljena z najvišjo možno oceno, pa skrbi drugačna elektronika – Active Body Control oziroma ABC. Gre za zares prepričljivo abecedo. Tudi pri velikih hitrostih se SL obnaša lahkotno, brez nepričakovanih reakcij, tudi elektronika sistema ESP se v voznikovo delo vključi zelo pozno. Podatki za vožnjo skozi losov test naših skandinavskih kolegov s skupnega testa v Tannisu so zgovorni, SL je bil za štiri kilometre hitrejši kot drugi na testu, Toyota GT86.
Tisto, kar je pri SL-u treba ceniti, je skrito pod zunanjostjo, ki je res mercedesovska in za katero marsikdo trdi, da ni dovolj športno prepričljiva. SL je drugačen. Izžareva razkošje, ki je potrebno za kupce z druge strani morja, Atlantika ali Sredozemlja. Hkrati pa te tako prepričljivo 'prilepi' na sedež, ko pohodiš stopalko za plin, da pozabiš na vse tovrstne očitke.
Sanjski avtomobil? Sanje so danes drugačne. SL 500 pa je zares prepričljiv, čeprav za večino oddaljen kot sanje.