Luč na koncu predora. Za naslov smo si vzeli nekaj pesniške svobode, saj so novi Miniji zavzeli večji del zelo skritega bunkerja, ki ga je italijanska vlada z vojsko zgradila blizu Rima za preživetje, če bi jo napadli. Zakaj novi Mini, in ne prenovljeni? Ker so spremembe tako pri večji karoseriji kot pri motorjih (pozor, trivaljniki!) in tudi v notranjosti.
Mini je tako nov, da se je težko odločiti, kaj je pomembnejše: ali začnemo z večjo karoserijo in radodarnejšim prtljažnikom ali je bolje svoje misli usmeriti proti novim trivaljnikom? Mogoče pa vas bolj zanima, da je notranjost precej dodelana, saj se je merilnik hitrosti z vrha armaturne plošče preselil pred voznika, torej na klasično mesto za volanski obroč?
Najbolje, da začnemo pri zunanjosti. Čeprav boste mogoče rekli, da so prenovljeni le žarometi in zadnje luči, moramo takoj povedati, da je novih kar 3.500 delov. Novi Mini je zrasel tako v dolžino (+ 9,8 centimetra) kot v širino (+ 4,4 cm) in višino (+0,7 cm), prtljažnik pa je zato pridobil 51 litrov (zdaj 211 litrov). Osnovna oblika seveda ostaja, saj je rdeča nit simbioze angleške tradicije in nemške tehnike zelo pomembna. In da so ga kupci vzeli za svojega, čeprav britanski delavci (Nizozemce smo nalašč zanemarili) delujejo pod taktirko nemških nadzornikov (ha, vzrok za odlično kakovost izdelave?), priča 2,8 milijona prodanih primerkov po letu 2001, ko je bil predstavljen BMW-jev Mini. Zakaj BMW-jev? Ker je v njem veliko tehnike tovarne z belo-modrim logom, ki mu zmotno pripisujemo obliko delujočega letalskega propelerja in zato tudi osnovne usmeritve: užitka v vožnji. Dinamični vožnji. Zato se nekaj ni spremenilo, čeprav je podvozje prilagojeno širšemu koloteku (spredaj + 4,2 cm, zadaj + 3,4 cm) in daljši medosni razdalji (+ 2,8 cm) z novo kinematiko ter uporabo aluminijastih ležajev na premah iz jekla velike trdnosti: lega na cesti je še vedno odlična in občutek imaš, da se voziš s cestnim kartom. Čeprav na račun udobja, ki ga je zaradi togega podvozja precej malo, kar najbolj občutijo potniki na zadnji klopi!
Pri Minijih poznamo kar sedem različic, torej klasičnega Minija, Clubmana, Cabria, Countrymana, Coupeja, Roadsterja in Pacemana. Pri novem Miniju pa bo treba imeti za celotno paleto malce potrpljenja, saj so za zdaj pokazali le trivratno različico, napovedali pa petvratno (september 2014). O drugih še trmasto molčijo, vendar verjemite, da bodo sledile, čeprav nismo najbolj prepričani, da bodo luč sveta zagledali vse prej omenjene ... Toda tudi pri trivratnem Miniju moramo opozoriti, da so trenutno na prodaj le Cooper, Cooper D in Cooper S, šele čez slab mesec pa bodo začeli prodajati še osnovnega Minija One in Minija One D. Zato smo pri krogcu, ki označuje ceno, malce zavajali. Najnižja cena Cooperja je namreč 20.300, Cooperja D 21.700 in Cooperja S 24.500 evrov, za najcenejšega Minija One pa bo, kot že rečeno, treba počakati nekaj tednov, čeprav ga lahko že naročite. Zato odločitev, da vseeno objavimo ceno najcenejšega.
Tudi pri motorjih niso razočarali, saj je navsezadnje za Minijem že prej omenjeni BMW, ki tudi pri tekmecih velja za merilo pri pogonskih sklopih. Od štirih predstavljenih motorjev je le en štirivaljnik, trije pa so trivaljniki, vsi seveda podprti s turbopuhalom. Dizli imajo prisilno polnjenje s turbopuhalom s spremenljivo geometrijo delovanja, seveda ne smemo pozabiti na skupni vod (Common Rail) z neposrednim vbrizgom, bencinske različice pa imajo spremenljivo delovanje ventilov in prav tako učinkovit vbrizg v valje. Mini Cooper S seveda ostaja pravi razgrajač, saj ponuja 141 kilovatov oziroma bolj domačih 192 'konjev' in seveda adrenalin ob doživljanju pospeška do 100 km/h v samo 6,8 sekunde in 235 km/h največje hitrosti. Na drugem koncu potreb in zmogljivosti je Mini One D, ki s povprečno porabo 3,5 litra in 92 g CO2 razvaja predvsem tiste, ki ne marajo črpalkarjev. Pravo pozitivno presenečenje lahko pripišemo 136-'konjskemu' Miniju Cooperju: motorček je kljub trivaljni tehnologiji zelo prijeten, poskočen in mogoče celo najboljša izbira med naštetimi, saj je hrupa in tresljajev res zanemarljivo malo – v nasprotju z dizlom, ko je tresljajev v prostem teku malce več, hrupa med delovanjem pa tudi za spoznanje več, čeprav ni moteč. Po Fordu (Ecoboost) je to prvi trivaljni motor, ki se ga ne bi branili. Ob tem je treba še poudariti, da imajo vse različice že v osnovi šeststopenjski ročni menjalnik, za doplačilo okroglih 1.800 evrov (razen pri Miniju One D) pa si je mogoče omisliti tudi samodejni menjalnik z enakim številom prestavnih razmerij.
Veliko Kiklopovo oko na sredinski konzoli v prid tradiciji seveda ostaja, vendar tam ni več nepreglednega merilnika hitrosti, ampak so podatki o radiu in navigacija. Tako so 8,8-palčni barvni zaslon (pri bolje opremljenih različicah) izkoristili za infozabavne vsebine (sistem je povezljiv tako s telefoni Apple iPhone kot z operacijskim sistemom Android), za volanski obroč pa postavili merilnika hitrosti in vrtljajev. Tistim z debelejšimi denarnicami so namenili še projicirni zaslon, ki prikazuje v barvah, vendar ne neposredno na vetrobransko šipo, temveč na dodatnem posredovalniku na vrhu armaturne plošče. Torej ne tako kot BMW, ampak tako (beri: ceneje) kot recimo Peugeot. Mini omogoča tudi tri prednastavljene programe vožnje, klasični Mid, Sport in Green, ki vplivajo na delovanje elektronike in posledično mehanike. Mid je za vsakodnevno vožnjo, Sport za dinamično in Green za okoljevarstveno; z izbiro določenega programa vplivamo na delovanje motorja, stopalke za plin, samodejnega menjalnika (če ga seveda imate), osvetlitve notranjosti oziroma instrumentov in delovanja blažilnikov (če seveda imate to dodatno opremo) ...
Novi Mini je precej bolj drugačen, kot bi dejali na prvi pogled, zato ga je bilo kar škoda skrivati v bunkerjih. In ko smo zapeljali na sonce pokrajine Lazio, so njegovi številni barvni odtenki kar zažareli.
Besedilo Aljoša Mrak, foto tovarna