Prejšnja generacija Minija z oznako John Cooper Works je bila precej divja žival, sploh ko je bilo treba pospešiti iz ovinka ali hitro spreminjati smer.
Res je, njegova lega na cesti je bila, kot se za skoraj najšportnejši Mini (korak naprej je bil le še model GP2) spodobi, primerno športna, a hkrati je marsikdaj dal vedeti, da podvozje komaj obvladuje vse, kar motor zmore in voznik od njega zahteva.
Novi John Cooper Works, JCW po domače, daje povsem drugače vtis. Legendarni oče zaviranja z levo nogo Rauno Aaltonen je bil, preden smo se podali na stezo, jasen: "Ugasnite ESP in zaupajte podvozju. Zmoglo bi še vsaj 100 'konjev' več." In seveda ima stari relistični lisjak, ki je kot inštruktor športne vožnje do boljše tehnike pomagal že okoli 20 tisoč ljudem, prav. Drame je manj, zaupanja in užitka pa več.
Da bi premagali oprijem prednjih gum, se je treba kar potruditi, pa naj gre za hitre vstope v ovinke ali grobo pospeševanje. Tudi to, da ima nov motor za 10 odstotkov več moči (zdaj 170 kilovatov oziroma 231 'konjev') in 20 odstotkov več navora (320 njutonmetrov), nima tako občutnega vpliva na smer pospeševanja iz ovinka kot pri predhodniku. In ker elektronska diferencialna zapora deluje, tudi ko je stabilnostni sistem popolnoma izključen, je oprijem spredaj dober.
Kako so inženirji prišli do prirastka moči in navora? V primerjavi s šibkejšimi različicami motorja je drugačno turbopuhalo (z dvema vhodoma, Twin Scroll), novi so bati in ojnice, spremenili so kompresijsko razmerje. Seveda so drugačne tudi nastavitve elektronike, ob tem pa Mini JCW premore tri nastavitve elektronike pogonskega sistema: ob klasičnem še varčevalni Green in športni Sport.
Precej bolj prepišen je tudi izpuh, zato je zvok globlji in glasnejši, v visokih vrtljajih pa prijetno renčeč, vse skupaj spremlja še (malce premajhna količina) pokanje iz izpušne cevi ob odvzetem plinu.
Mini JCW je dobil tudi nove zavore (pod nje so se podpisali pri Brembu), bolj agresivno nastavitev elektromehanskega serva (povratnih informacij je ogromno, vodenje natančno, a se je zato treba sprijazniti z nekoliko nemirnejšim volanom ob ostrem pospeševanju) ter čvrstejše podvozje (doplačilno si je mogoče zaželeti še elektronsko nastavljive blažilnike).
Minija JCW od zunaj ni težko prepoznati: naprej štrleč prednji odbijač z veliko odprtinami za dovod zraka, podaljški pragov, nov izpuh in opazen spojler nad zadnjimi vrati poskrbijo, da izstopa iz množice. V notranjosti je mogoče najprej opaziti športne sedeže (ki bi lahko imeli nekaj več bočnega oprijema) in napise John Cooper Works, seveda skupaj s pripadajočimi oblikovalskimi detajli.
Mini JCW je poleg serijskega ročnega šeststopenjskega ročnega menjalnika lahko opremljen tudi s šeststopenjskim samodejnim. Gre za klasičen samodejni menjalnik, kakršnega poznamo iz drugih Minijev, a s krajšimi razmerji in elektroniko, ki poskrbi za hitrejše in odločnejše prestavljanje. Poleg tega ima tudi startni program (Launch Control), ki deluje preprosto in zelo učinkovito – tudi zato je Mini JCW s tem menjalnikom do 100 kilometrov na uro celo dve desetinki sekunde hitrejši (6,1 namesto 6,3 sekunde).
To, da je celotna mehanika takšna, da zlahka prenese zmogljivosti motorja, da ob tem ne daje občutka, da se vse dogaja na meji zmožnosti, je seveda dobro, saj Mini JCW kljub temu ostaja zabaven in hiter avto. Že zdaj je najmočnejši Mini doslej, a se za volanom kar samo od sebe postavlja vprašanje: le kakšen bi bil s 300 'konji'? Halo, Mini?
Dušan Lukič, foto Mini