Vozili smo: Renault Wind

Lahko bi udarili na prvo žogo in govorili o vetru. Bilo bi korektno, saj Wind (angleško) v prevodu pomeni prav to. Lahko bi tudi napletali o vetrnjaštvu, pa je tudi to že oguljena tema. Wind ni le novi Renault, je tudi nov pristop k temi, ki jo avtomobilizem pozna še iz časa kočij.

Vozili smo: Renault Wind (foto: Vinko Kernc) Vinko Kernc
2. 8. 2010

Ni odveč vsakič znova spomniti: tisti, ki se kiti z avtomobilskim primatom, ni imel strehe, zatorej je bil po današnjih klasifikacijah kabrio­let. Zato torej tu nič novega, morda le vnovično spoznanje, da je vožnja brez strehe človeku ljuba vseh sto in več let avtomobilizma.

So pa zdaj novi časi. Nekateri avtomobilski razredi (ali bolje: večina) 'morajo' biti že tradicionalno – tradicionalni, se pravi mersko in oblikovno podobni neposrednim tekmecem. So pa tudi takšni, ki tradicionalni ne smejo biti, sicer pogorijo. V zadnjih desetih letih so nekatere avtomobilske znamke, zveste tradiciji, našle izhod iz slepe ulice prav s tem, da so poleg klasike ponudile vrsto izdelkov, zaradi katerih je bilo treba iznajti nove razrede in s tem nova poimenovanja.

Če se počasi dotaknemo Winda: sodobni dvosedežni kabrioleti ali po domače roadsterji (prej so podobnim nadevali drugačna imena) so vsaj pol stoletja trdno zakoreninjen, čeprav maloštevilen avtomobilski razred. Toda Wind hoče biti drugačen, tako po zasnovi kot po umestitvi. In to je tisto, s čimer prinaša nekaj opazno novega.

Začnimo z umestitvijo. V tem trenutku je velika večina vetrnjaštva zasidrana v sredini in v vrhu cenovne ponudbe. In Renault se je logično vprašal, čemu bi vetrnjaštvo ne smelo biti domena tudi nižjega cenovnega razreda. Spomnimo: Renault je po tistem, ko si je podobno vprašanje zastavil med klasičnimi avtomobili, iznašel nadvse uspešno Dacio. Povedano preprosto, tako dragih (poceni) roadsterjev je na svetu manj, menijo pri Renaultu, da bi jih trg lahko požrl. »Et voilá! «

In zasnova? Če se ozremo po avtomobilski ponudbi, bi tehnično podobnega – torej, dvosedežni roadster, ki zna biti tudi kupe – te velikosti težko našli na trgih naše stare celine. Na našem trgu zadnji podoben, čeravno s platneno streho, a z dvema sedežema, je bil Suzuki Swift. Povedano preprosto: tako zasnovanih avtomobilov te velikosti je na svetu manj, kot bi jih trg verjetno lahko požrl. »Et voilá! «

Obe pravkar omenjeni lastnosti si podajata roko in pomenita osnovo za avtomobil, ki bo poskušal z novo cenovno-tehnično umestitvijo najti kupce, ki so nekaj takšnega hoteli, a se morda tega niti niso zavedali. »Et voilá! «

Tako nekako smo z Renaultovim razmiš­ljanjem prišli do Winda.

Da pri njem pri pogonu in platformi ni nič pretresljivo novega, je povsem logično, saj tako avtomobilska industrija deluje že vsaj četrt stoletja. Wind si je tudi ob pomoči podjetja Renault Sport Technologies sposojal elemente od Twinga pa vse do Mégana. Zato je prednja prema klasična tipa MacPherson, a s spodnjimi vodili iz aluminija, zato je zadnja prema poltoga, a z zajetnim stabilizatorjem za dinamično vodenje skozi ovinke brez nagibanja.

Zato je volanski mehanizem električno servoojačan, a neposreden, s športno karakteristiko in hitrost­no prilagodljiv. Zato so zavore zajetnejše, da bodo kos dinamično športni vožnji, in zato sta motorja bolj ali manj prenesena iz drugih majhnih Renaultov. A čeprav se morda tole sliši le kot copy-paste, je prva vožnja pokazala, da gre za zelo dinamičen in agilen avtomobilček, ki ponuja veliko voznih užitkov, predvsem skozi ovinke.

Večji od obeh motorjev je tule v vlogi klasičnega športnika, saj ima rad, da ga voznik požene v višje vrtljaje, da se lahko oddolži s športnimi zmogljivostmi ter s športno zamolklim zvokom.

Manjši motor, ki je zaradi turbo tehnologije (funkcija overboost prinese v 2., 3. in 4. prestavi nad 4.500 vrtljaji v minuti dodatnih 6 njutonmetrov ter 5 'konj') sodobnejši in ima zato v primerjavi z dokajšnjo razliko v prostornini opazno manjšo v zmogljivostih (moč in navor), pa se poskuša oddolžiti z večjo prožnostjo v nizkih in srednjih vrtljajih in je zato namenjen tisti vrsti kupcev, ki športno vožnjo vidi skozi takšna očala.

Enako izhodišče ima tudi varnostna tehnika: smotrno izvedene številne dodatne karoserijske ojačitve, sistem programiranega varovanja, štiri varnostne blazine (bočni varujeta tudi glavi), serijski stabilizacijski (in izklopljiv, v vednost inženirjem nekaterih tekmecev! ) ESC in navsezadnje zmogljive zavore sestavljajo paket, ki zagotavlja takšno stopnjo varnosti, kot jo od Renaultov pričakujemo.

Ampak zaradi vsega tega Wind še zdaleč ni Wind. Wind postane to, ko nad vso to znano tehniko in tehnologijo poveznemo takšno kočijo, kot jo vidite na fotografijah. Bodite pozorni na žarometa z modrim tonom, na v bumerang zavite zadnje luči, na spojler na koncu pokrova prtljažnika, na visoki bočni liniji, na dokaj kratko prednjo šipo z okvirjem, na zadek z motno črnim difuzorjem in na pojavo, ki daje vtis čvrstega, dinamičnega športnega avtomobila.

In bistvo: streha! Ta se (elektrohidravlično) prek tečaja v eni sami potezi iznad glav preklopi v prostor v pokrovu prtljažnika ali nazaj, in to v vsega 12 sekundah. Sistem, ki zahteva vsaj 2, 052 metra visok strop, ni takšen samo zato, da bi bil drugačen od drugih.

Takšen je najprej zato, da je preprost (in s tem bolj zanesljiv), lahek (celoten mehanizem s streho vred tehta 21, 8 kilograma) in cenovno sprejemljiv, pa tudi hiter. Razlog je še eden: prtljažnik! Na tak način je namreč prtljagi namenjen prostor ves čas enako velik (klasičnim CC-jem se prtljažnik, ko vanj pospravijo svojo streho, skoraj prepolovi), pa tudi pravilne kvadraste oblike, kar je za izkoristek prostora osnovni pogoj.

In ker so podobni avtomobili že po neki definiciji tudi igrivi, je do neke mere takšna tudi notranjost Winda. Takšen pridevnik si zasluži s potezami in še najbolj s strešico nad merilniki, ki v tej kombinaciji z obliko spominja na motocikle, na voljo pa je v dveh barvah.

Sicer pa sta sedeža športno oprijemljiva in z integriranima vzglavnikoma, športen je v usnje odet ter dobro oprijemljiv volanski obroč, ki je le za dve stopinji bolj položen kot pri Boxsterju (točneje 21 proti 19 stopinjam), in športni so klasični analogni merilniki.

Povsem resna je tudi oprema: od serijskega paketa, ki vsebuje vse od ročne klimatske naprave pa do vhoda USB za datoteke MP3, bluetootha z audio streamingom, navigacijskega Tom Toma, usnja in različnih dekorativnih elementov, kar pride v raznih paketih ali posamično za doplačilo.

Projekcija? Hja, v segmentu, ki je (na ponudbo in na gospodarski položaj) med najobčutljivejšimi, je težko napovedovati uspeh, ima pa z novim pristopom tehnike in cenovne umestitve Wind lepe možnosti, da ta segment poveča. Težko je namreč verjeti, da bi ‘le’ odžiral kupce avtomobilom, ki so njegovi neposredni tekmeci bolj ali manj samo po velikosti, strehi in številu sedežev. Je kot celota preveč drugačen od vseh. Je nekaj novega na trgu.

Vinko Kernc, foto:? Vinko Kernc

Prvi vtis
  • Videz

    Prikupen že zaradi majhnosti in roadsterske zasnove. A tudi resno (rahlo) agresiven.

  • Motorji

    Zmogljivejši ponuja nekaj veš športnosti zaradi moči pri višjih vrtljajih, šibkejši pa zaradi navora v nižjih in srednjih vrtljajih.

  • Notranjost in oprema

    Zanimiv, nekoliko drugačen pristop, kot smo ga vajeni. Dobra zasnova in izdelava. Nekaj izvirnih detajlov.

  • Cena

    Čeprav hoče biti cenovno dostopen uživaški avtomobil, se zasnova in tehnika seštejeta v ceno, primerljivo že s precej avtomobili spodnjega srednjega razreda.

Prva ocena

Manj navdušenja ob uradni predstavitvi v Ženevi marca letos, a precej več po prvi vožnji: odlična dinamika, zelo dobra zasnova (notranjosti), velik faktor užitka in – uporabno velik prtljažnik.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri