Vozili smo: Subaru Trezia

23. 3. 2011 | Tomaž Porekar
Deli

Subaru svojim kupcem avtomobila, manjšega od Impreze, ne more ponuditi nič 'svojega'. Zato je doslej vrzel poskušal zapolniti z Daihatsujem z imenom Justy, zdaj pa ga bo nadomestila nekoliko večja Trezia.

Trezia prihaja od drugega 'partnerja', manjšinskega lastnika Subarujeve matične hiše Fuji Heavy Industries, torej od Toyote. Tam sliši na ime Verso-S in v nekaterih evropskih državah so ta model tudi že začeli prodajati. Trezia je za malenkost manjša od štirih metrov, spada med mini MPV, po videzu pa se zdi, da spominja na prvi Mercedesov razred A. Pri nas je Trezia realna različica tega, kar slovenska Toyota s svojim originalom Versom-S obljublja šele za pozno poletje.

Trezia je zelo zanimiv manjši enopros­torec, njegovo zasnovo so opravili zelo korektno. K videzu ne bi kaj veliko več dodali. Subarujevi prepoznavni znaki so spredaj na maski, z dovolj veliko kromano letvijo na zgornjem delu in s ponovit­vijo motiva na zelo strmo zaključujočih prtljažnih vratih. Trezia je izredno dobro izrabila prostor na cesti, ki ga zaseda. Malenkostno manj kot štirimetrska karoserija namreč v notranjosti ponuja dovolj prostora za štiri potnike, z nekoliko odpovedi udobja obeh stranskih na zad­nji klopi se jima lahko pridruži še peti. Tudi prtljažnik je pravi družinski. Prav tako je kar sprejemljiva prilagodljivost, z možnostjo dveh nastavljivih višin njegovega dna (z 12-centimetrsko razliko). Če potrebujemo več prostora, ga postavimo niže (in spodaj še vedno ostane nekaj prostora za nadomestno kolo ali kakšno malenkost, če tega ni), če prevrnemo naslonjali zadnje klopi (lahko tudi z vzvodoma iz prtljažnika), dno nastavimo više in dobimo večjo ravno nakladalno površino. Edino, kar smo pogrešali in imajo nekateri tekmeci (ali pa tudi vzornik v prilagodljivosti notranjosti iste družine, Yaris), je bila vzdolžno prilagodljiva nastavitev zadnjih sedežev.

Trezia bo za slovenski trg dobavljiva le z 1,3-litrskim bencinskim motorjem in običajnim ročnim šeststopenjskim men­jalnikom. Razlog je menda cena, ker bi se ta z drugačno motorno opremo preveč povišala in ta najmanjši Subaru ne bi več bil primerljiv s tekmeci, preveč pa bi se tudi približal naslednjim modelom v ponudbi znamke. Motor se Trezii poda presenetljivo dobro, posebno ker je skoraj v celotnem območju vrtljajev dovolj poskočen in hitro reagira na pritisk na plin. Na našem prvem voznem preizkusu se je tudi povprečje porabe skladalo s tem, kar obeta normna poraba. Za vse omenjeno so najbrž najbolj zaslužni snovalci, ki so izdelali presenetljivo lahek avtomobil. Ta naj bi sicer kljub lahki gradnji ustrezal vsem pričakovanjem glede varnosti, torej tudi rezultatom na preizkusnem trku po EuroNCAP, ki prinesejo pet zvezdic. Poleg običajnih varnostnih blazin, čelnih, stranskih in zaves za zaščito glav potnikov ima Trezia še kolensko za voznika. V serijski opremi pa je tudi ESP (pri Toyoti in Subaruju z oznako VDC).

Manj bogata je druga oprema. Tako so na voljo le povsem običajna avdio naprava (radio/CD, z USB-vtičnico), ročna klimat­s­ka naprava in prednji električni dvigalki stekel. Za boljši videz pri opremi Trend poskrbijo za palec večji kolesni obroči iz lahke litine, za več zadovoljstva pa tudi šest zvočnikov avdio naprave ter vzdolžno nastavljiv volanski obroč (odet v usnje).

Subarujevci so se lahko v razvoj Trezie k Toyotinemu razvojnemu oddelku vključili šele v sredini konstrukcijskega dela, za prirejanje značilnostim te japonske 'bokserske' znamke pa je bilo k Toyoti napotenih okoli 100 snovalcev. Vidnih razlik z Versom-S ne boste našli pa tudi glede motorja je izbira ostala kar Toyotina. Boljše stvari so pri Toyoti tudi ohranili za svojo različico, Subaru na primer ne razmišlja o sistemu start-stop, ki bi še bolj zmanjšal povprečno porabo goriva in izpustne vrednosti.

Osnovna različica Trezia Comfort vas bo stala 15.590, za nekaj bolje opremljeno Trend pa bo treba odšteti 16.790 evrov. Avtomobili so že pri slovenskih ­trgovcih.

besedilo: Tomaž Porekar foto: Tovarna

Novo na Metroplay: "Za vsako uro, ki jo vložimo v vadbo, dobimo nazaj 3 ure življenja" | Leon Bedrač, 2. del