Suzuki ima z modelom SX4 S-Cross že predstavnika v razredu manjših križancev in zato se prihod Vitare zdi tvegana odločitev. Vendar cena potrjuje, da ni!
Suzuki je lani izdelal tri milijone vozil, pri čemer jih je kupce po vsem svetu našlo 2,88 milijona. Zdaj upajo, da bo k še boljši prodaji pripomogla tudi nova Vitara.
Prva je luč sveta ugledala daljnega leta 1988. Do zdaj se je zvrstilo pet generacij, skupno z Grand Vitaro pa je bilo prodanih 2,87 milijona Vitar. Skoraj polovica jih je kupce našla v Evropi, ki bo tudi v prihodnje Suzukijev pomembnejši trg.
Šesta generacija Suzukijeve Vitare prinaša odločno prenovljeno obliko, skupaj z nekaterimi elementi, ki jih pri japonskih izdelovalcih (v tem razredu) morda nismo vajeni. Predvsem oblikovnimi, saj si kupci deset barv zunanjosti lahko ozaljšajo z belo ali črno streho ter belo, srebrno ali črno masko oziroma njenimi obrobami. Nekatere oblikovne poteze izhajajo iz modela SX4 S-Cross, spet druge presenečajo. Prednji del avtomobila je svež in trenden, skupaj z pokončnimi dnevnimi LED-lučmi morda obljublja celo več, kot avto v resnici ponuja. Še najmanj razburljiv je zadek in v celoti se zdi, da ta križanec ni nič posebnega. Vendar se motimo. Pri Suzukiju nimajo visokih ciljev, zato tudi o tekmecih razmišljajo spoštljivo in ne pretiravajo. Tako menijo, da so glavni konkurenti Renaultov Captur, Peugeotov 2008 in morda Nissanov Juke. Če odmislimo zadnjega, ki je velik posebnež, poleg tega cenovno preveč odstopa, je primerjava s preostalima dvema smiselna, pa ne le oblikovno, ampak tudi cenovno. Za osnovni Captur je treba odšteti 14.290 evrov, za motorno primerljiv pa 17.290 evrov. Za Peugeotovega aduta je potrebnih 13.712 evrov, za motorno primerljivega pa 16.356 evrov. In Vitara? Za vstopni model z 1,6-litrskim bencinskim motorjem (120 'konj') bo treba odšteti 14.400 evrov, za enako zmogljivo dizelsko različico pa 20.600 evrov. Morda nič posebnega, a Vitara je seveda na voljo tudi s štirikolesnim pogonom. Različica 1.6 VVT 4WD pa stane zanimivih 16.800 evrov. Zakaj zanimivih? Zato ker konkurenta tu ne le s ceno, ampak tudi s štirikolesnim pogonom, ki ga ne ponujata, preprosto odpadeta.
Toda vrnimo se k Vitari. Če že oblika omogoča dvome o všečnosti, je morda še bolj tvegana notranjost. Ta ne skriva porekla avtomobila in je preprosto japonsko plastična. Zato se je nanjo treba kar malo privaditi. Saj ne, da bi bilo z njo kaj narobe, a v današnjih časih imajo tudi cenejši avtomobili že kar spodobno notranjost, predvsem pa izbrane materiale. A oblika je eno, uporabnost pa drugo in pri tem seveda spet izpostavimo ceno ... Pomagali naj bi barvni elementi, ki črnino plastične armature razbijejo, a četudi se kupec odloči za njih, je Vitara še vseeno na vratih, volanu in okoli prestavne ročice kombinirana s srebrno plastiko. Rahla površnost, ki pa jo seveda opazijo tisti kupci in vozniki, ki so v takšnih notranjostih že sedeli. Zato si pozitivno oceno zasluži velika in pomična panoramska steklena streha, pohvalimo pa lahko tudi Suzukijeve oblikovalce pri namenu in rabi notranjosti. Gumbi in stikala so se skoraj v celoti poslovili, nadomestil pa jih je sedempalčni zaslon, občutljiv za dotik. Ponuja pregleden in preprost vmesnik, s katerim smo prepričani, da ne bodo imeli težav niti starejši uporabniki. Tudi njegovo delovanje je dobro, je hitro odziven, tudi povezovanje pametnega telefona prek bluetootha je enostavno. Prva ocena je pozitivna, celotno delovanje in videz zaslona (in vmesnika) pa prekašata tudi konkurenco.
Vitara ni 4,175 metra dolgi čudež, toda to ne pomeni, da je prostora (pre)malo. Sedeži so preprosti, zato odmislite nadpovprečni bočni oprijem. Zadnja klop je deljiva v razmerju 60 proti 40, ni pa tako kot pri nekaterih konkurentih vzdolžno pomična. Tudi prtljažnik se ne baha ‒ 375 litrov je zlato povprečje, tudi 1.120 litrov, ko zložimo naslonjala zadnjih sedežev.
Kaj pa vožnja in motorji? Kot rečeno, je izbira omejena na dva prostorninsko (1,6 litra) enako velika motorja. Tudi moč (120 'konj') je enaka, očitna razlika pa je seveda v motornem navoru. Bencinski postreže s 156 njutonmetri, dizelski pa s spodobnimi 320 njutonmetri. Več izbire je pri pogonu in menjalnikih. Ob prednjem je na voljo še Suzukijev štirikolesni All grip. Bencinskemu motorju je v osnovi namenjen petstopenjski menjalnik, dizelskemu pa šeststopenjski, doplačilno je pri obeh na voljo tudi šeststopenjski samodejni. Vsaj med prvim preizkušanjem je najmanj prepričala bencinska različica s prednjim pogonom. Motor je spodoben, a manko navora zahteva pogoste posege k ročici menjalnika. Lege na cesti sicer nismo preizkušali do skrajnih mej, toda v kombinaciji z zelo 'mehkim' volanskim obročem bodo nad takšno kombinacijo najbolj navdušeni mestni vozniki. Povsem drugačna zgodba je dizelski motor in štirikolesni pogon. Ne le da je takšna Vitara več kot 200 kilogramov težja, tudi občutek na volanu je boljši. Bolje se bodo počutili tudi tisti vozniki, ki radi zavijejo z asfalta. Štirikolesni pogon All grip ponuja štiri programe, ki jih izbiramo z gumbom v notranjosti. Izhodiščni program je Auto, ki pogon usmerja k prednjemu kolesnemu paru, po potrebi pa še k zadnjemu. Pri izbranem programu Snow je štirikolesni pogon stalni, sistem pa nadzira tudi pospeševanje in motorni navor. Najtežjim terenom pa je namenjen program Lock, ki zaklene pogon med obe osi. Ves čas skrbi, da se kolesa ne vrtijo v prazno, posledično preusmerja navor h kolesom z boljšim oprijemom. Če gre pot navzdol, v programu Lock priskoči na pomoč tudi sistem za spuščanje po strmih klancih. Preostane še program Sport, pri katerem sistem skrbi, da je v vsakem trenutku na voljo največ moči in navora. Sicer je bil za preizkus pogona na voljo tudi nekakšen terenski poligon, za katerega pa smo prepričani, da bi za šalo z njim opravila tudi le dvokolesno gnana Vitara, zato temeljitejšega zapisa o pogonu pač ne moremo dati.
Še najbolj posrečena kombinacija se je zdela Vitara s prednjim pogonom in dizelskim motorjem. Volanski obroč ni bil tako mehak, samo vodenje se je zdelo zanesljivo, motor pa tudi po zaslugi navora povsem primeren za tako velik avtomobil.
Kljub temu pri Suzukiju stavijo na bencinski motor in štirikolesni pogon. Verjetno imajo kar prav, če zaradi drugega ne, predvsem zaradi dejstva, da takšne kombinacije ne ponuja konkurenca. Zadnjo v koš Vitara pospravi tudi s serijsko opremo, ko je govor o aktivni in pasivni varnosti. Poleg kamere za vzvratno vožnjo so tu še aktivni tempomat, ki zna slediti vozilu spredaj, opozorilnik pred naletom in tudi sistem za samodejno zaviranje pri manjših hitrostih.
Besedilo Sebastjan Plevnjak, foto tovarna