Nova pobuda za ambasadorje dirk prvenstva EnduroGP združuje prvake iz različnih držav, ki so na dirkah svetovnega prvenstva v enduru tako ali drugače pustili pečat. To so podporniki tradicionalnih enduro dirk, na katerih so dosegli ene izmed svojih največjih uspehov.
Ob začetku letošnje sezone EnduroGP (ki se ta konec tedna začenja v Nemčiji) objavljamo kratek pogovor z motoristično legendo Stephanom Peterhanslom, prvim ambasadorjem športa. Peterhansel ali gospod Dakar, kot ga marsikdo naslavlja, je na legendarnem reliju Pariz-Dakar zmagal kar 13-krat (šestkrat z motociklom in sedemkrat z avtom). Pred prestopom v reli je Francoz osvojil tudi šest posamičnih zmag v seriji ISDE in dva naslova svetovnega prvaka v enduru (leta 1997 in 2001). Vedno je bil zvest Yamahi.
Kako to, da ste postali ambasador prvenstva EnduroGP?
Vedno sem oboževal enduro. Doma imam še vedno štiritaktno Yamaho 250WRF, ki sem jo z veseljem vozil, vendar je zdaj žal ne morem več, saj imam težave s poškodbami. Toda še vedno ta šport doživljam zelo strastno in tudi nostalgično. Trenutno poskušam obnoviti svojo Yamaho 250WR iz leta 1997, s katero sem postal svetovni prvak.
Kako lahko pojasnite svojo strast do endura, ki traja že tako dolgo? Številni nekdanji dirkači niso tako nostalgični.
Ko sem bil mlajši, sem hotel preizkusiti vse. Enduro, kros, reli, superkros, makadam, supermotard, vztrajnostne dirke ... Toda vedno znova sem se vračal k enduru. Blizu mi je. To je zdrav šport, v tesnem stiku si z naravo, vzdušje pa je vedno prijetno in prijateljsko. To je tudi osnova, če hočeš postati res dober motociklist, saj zahteva najboljše na vsakem terenu. Enduro je plemenit šport.
Kateri je vaš najljubši spomin iz časa svetovnega prvenstva v enduru?
Nedvomno Velika nagrada Francije leta 1997. Noro je bilo, veliko je bilo navijačev, vzpenjali smo se med drevesi in mimo gledalcev. V Franciji je bil enduro vedno priljubljen in tista dirka je bila izjemna. Vedno mi je bilo všeč vzdušje na dirkah za svetovno prvenstvo, saj je na državnem postalo monotono, tudi prijavljeni so bili venomer isti. Na svetovnem prvenstvu se pomerijo dirkači z vseh vetrov in takšna tekmovalnost je zdrava. Nikoli se nisem z nikomer sprl.
Pa najbolj grenak spomin?
Na svetovno prvenstvo nimam grenkih spominov. Spomnim pa se, da sem trpel leta 2001 na zadnjih dveh dirkah na Švedskem in Finskem. Hudo sem si poškodoval koleno in res sem moral garati, da sem ekipi Yamahe priboril naslov svetovnih prvakov.
Kakšen nasvet imate za prihodnost serije EnduroGP po puču KTM-ja in Husqvarne konec leta 2017?
Začelo se je s prihodom nekdanjih motokrosistov, zato je šport postal bolj šov, hkrati pa so dodali umetne in zelo zahtevne ovire, zato se je verjetno veliko dirkačev umaknilo. Mislim, da moramo nazaj k osnovam endura, šport pa moramo približati gledalcem in amaterjem, ki bi radi postali pravi dirkači. Svetovno prvenstvo v enduru mora iskati ravnotežje med zahtevnim dirkanjem in dostopnostjo, da bi se lahko na startu znašli dirkači z različnim ozadjem. Enduro je tudi zabaven, marsikdo lahko testira s prvaki ali pa se v paddocku pogovarja s komerkoli. Preprečiti moramo evolucijo, ki je doletela serijo Trial. Ta je namreč postala preveč elitistična z izjemno zahtevnimi odseki, priljubljenost športa pa strmo upada.
Mislite, da bi zdaj lahko dirkač manjše ekipe, kot ste bili vi, postal svetovni prvak?
Že dolgo nisem bil na dirki, zato se morda motim, toda ... Menim, da so velike ekipe marketinško dobre, za dirkaško učinkovitost pa ne. Seveda je pomembno imeti športne in tehnične trenerje, toda v manjši ekipi z dobro pomočjo ravno tako gre, pa čeprav ne tako 'profesionalno'. Nekateri trenerja denimo sploh ne potrebujejo. V enduru si lahko, če se res potrudiš, konkurenčen zasebni dirkač, tudi če ne postaneš tovarniška diva.
Kako bi sklenili razmišljanje o trenutnem enduru?
Zadnja leta sem opazoval dogajanje in hudo mi je bilo, ko sem videl, da se paddock zdi prazen. Letos se očitno začenja znova in zadeve se premikajo v pravo smer. Novi razredi bi morali nazaj privabiti tako navijače kot dirkače. Enduro se mora v prvi vrsti vrniti k svojim koreninam, po zaslugi katerih mu je tudi uspelo. Upam, da bom letos prišel na kakšno dirko, če bo mogoče, bom morda celo nastopil. Najprej moram proučiti koledar, potem pa se bom organiziral. Vsekakor bi bilo čudovito nastopiti na Veliki nagradi Italije ali Francije.