"V vsem življenju sem kupil le dva avtomobila."
Fotograf Arne Hodalič je prava zakladnica zgodb, tudi tistih, ki jih je zabeležil med premagovanjem kilometrov po bolj ali manj dotrajanih afriških in azijskih cestah.
Recimo o tem, kako so mu stregli po življenju v Kamerunu, ali pa tista o zloveščem prelazu Van Zyl v Nambiji - sanjah vsakega pravega ljubitelja vožnje po brezpotjih.
Doma mu družbo dela Peugeot Partner, saj lahko v prostoren prtljažnik pospravi praktično vse, kar potrebuje za jamarske ekspedicije ali potope na morju. Ah, morje!
Precej raje kot za volan priznani slovenski fotograf in foto urednik slovenske izdaje National Geographic zajadra skupaj z vetrom in valovi Jadrana.
Ob vseh vaših reportažah in fotografskih dosežkih zadnjih let lahko človek skorajda spregleda dejstvo, da ste bili svojčas jadralec.
Da, to je moj osnovni poklic. No, v resnici sem diplomirani biolog, a se z biologijo nikoli v življenju nisem ukvarjal. V času študija sem skupaj z dekletom izdelal jadrnico.
Nekaj mesecev na leto sva prejadrala po Mediteranu in jadranje mi je prišlo pod kožo.
Z mojim dobrim prijateljem Japcem Jakopinom sva takrat ustanovila prvo čartersko podjetje v Jugoslaviji konec 80. let.
Sam sem prevzel vlogo šefa baze, katerega odgovornost je bila logistika desetih bark. Izven sezone, ko je bilo časa malce več, pa sem bil tudi skipper.
Če se ne motim, ste bili celo najmlajši lastnik jadrnice v nekdanji skupni državi. Drži?
Res je, dokler je ni naredil Goran Jeglič, ki je še malo mlajši od mene. Do takrat pa sem bil sam lastnik tega naziva. (smeh)
Pri izdelavi sem bil samouk. Z različnimi deli sem služil denar, s katerim sem potem financiral projekt. To je bila krasna barka, čeprav denarja ni bilo na pretek, znanje pa smo nabirali sproti. Še danes je zasidrana v Piranu, pa je stara več kot 50 let.
Kakšen občutek vam je jadranje dalo?
Ljubezen do morja sem podedoval po očetu, ki nama je z bratom z malo jadrnico približal ta način življenja. Ta mi je zlezel pod kožo in že konec osnovne šole sem začel varčevati denar za lastno jadrnico.
Današnje mladine take stvari ne 'drajvajo' več. (smeh)
Med šolanjem na gimnaziji sem raznašal časopis, pa tudi med študijem sem opravljal različna dela in s tem služil denar. Dober denar. Danes to ni več mogoče. Mislim, da so mladi danes precej na slabšem, kot mi v tistih 'svinčenih časih'.
S tem denarjem sva si z bratom kupila avtomobil, s katerim sem se vozil do skednja na Lavrici, kjer sem izdeloval jadrnico.
In kdaj je ljubezen do jadranja popustila?
Ni, le fotografija je prevladala. Še kot jadralec sem se začel ukvarjati s fotografijo, potem sem dolgo časa slikal jadrnice in nato je fotografija prevladala.
Po petih letih sem imel tudi 'poln kufr' gostov na jadrnicah, zato se proti morju nisem več namenil s tolikšnim veseljem kot nekdaj, ampak z muko. Takrat sem vedel, da je čas za nekaj drugega.
Če bi vztrajal, bi bilo moje ljubezni do jadranja zagotovo konec, tako pa še danes rad 'skipperiram'. Nimam pa več barke. To je zame predrago.
Kot študent takrat je bilo to mogoče, danes je to preko mojih finančnih zmožnosti. (smeh)
V enem izmed intervjujev sem zasledila, da ste opozorili na prenasičenost jaht v Jadranu. Kako drugače je dandanes kot nekoč?
Pravim, da jih je preveč. Preveč zame. Ko smo svojčas jadrali, smo bili sami na Jadranu. Takrat je bilo vsega skupaj kakšnih 15 jadrnic.
Na celem Jadranu. Ko si priplul v zaliv, si imel blazno nesrečo, če je bila tam že zasidrana kakšna. Danes je tam marina za 150 bark.
Če se želiš zasidrat na Komiži v pristanišču, moraš počakati, da gre kakšna barka ven in se sprosti prostor zate. In to ob 10. uri dopoldan.
Včasih smo se ob obali Visa sidrali teden dni, ne da bi videli kakšno živo dušo. Ob tej množičnosti je tudi ogromno neznanja.
Jadra danes lahko že vsak butelj. In zato drugi nimamo več užitka.
Pa tudi ljudje vedno hočemo več. To je v naši naravi. Nemogoče nas je zadovoljiti. Tudi v smislu avtomobilizma.
No, tu pa nisem tak. (smeh) V vsem življenju sem kupil le dva avtomobila. Pri tem ne štejem tega, ki sva ga kupila skupaj z bratom.
Takrat sva kupila dva Citroën Amija, eden je bil 'zariban', drugi je imel zlomljeno šasijo. Iz dveh sva na domačem dvorišču naredila enega.
S tem avtomobilom sem se brez izpita vozil vse do morja. Ne le do trgovine. (smeh)
Moj prvi pravi avto je bil Golf II, letnik 1989 bele barve. Tega sem imel celih 25 let. Potem sem nekaj časa vozil sponzorska Nissana Qashquai in Volkswagna Amaroka, zatem pa pri Elektro Ljubljana dobil povsem uničenega Kangooja, ga obnovil in vozil kakih 8 let.
Pred leti pa sem kupil rabljenega Peugeota Partnerja. Pa ga ne nameravam menjati. Kot pravim, če bi avtomobilska industrija živela od mene, bi propadla. (smeh)
Nikoli niste čutili potrebe po tem, da bi vozili res dober avtomobil?
Ne, zame je avtomobil izključno delavno orodje. Partnerja sem izbral, ker je prostoren z velikim prtljažnikom. Ne vem, če sem se sploh kak mesec vozil s postavljenimi zadnjimi sedeži. Morje, ekspedicije … To je moj avto!
Nekoč sem si želel Volkswagnovega Caddyja, saj sem zaradi Golfa malce vezan na Nemce, a je bil pač predrag zame.
Kakšna je bila potem zgodba tega Golfa?
Genialna! (smeh) Dobil sem klic iz Nissana, da mi ponudijo sponzorskega Qashquaia, ki ga lahko vozim kakšno leto. Kaj naj torej z Golfom, da mi bo stal na mestu?! Avto je vendarle namenjen temu, da se vozi! Pa sem se odločil, da ga prodam.
Povem mehaniku o tem in še preden sem uspel priti domov, že telefon. »Prodajete Golfa?«. Pride pogledat, navdušen, bo vzel.
Pa sva se zmenila za nekih 400 evrov. A naiven kot sem, sem privolil, da mu pustim tablico, da ga dostavi v Bosno, pa mi jih potem po desetih dneh preda nazaj.
Ok. Šele nato sem spoznal svojo zmoto. »Tankali bodo po celi Sloveniji, še zbili bodo koga, pa boš ti kriv,« me je, presenečen nad mojo naivnostjo, opomnil kolega. (smeh)
Mine deset dni, nobenega klica. Pa sem že začel razmišljati, da bi prijavil krajo in nekaj naštrikal. No, potem pa dobim klic po dveh tednih in evo, poštenjakar iz Bosne mi je vrnil registrsko, da sem se lahko odjavil. (smeh)
Vam je za kak avtomobil žal, da ste ga dali od sebe?
Niti ne. Tudi za Partnerja mi ne bo. Avtomobili so vendarle potrošen material.
Pa vendarle, če bi bila možnost, bi bojda imeli džipa?
Da, to so moje sanje. Džip bi mi blazno prav prišel na reportažnih poteh. Omogoča ti, da prideš povsod in se ne pokvari tako zlahka. Nekaj časa sem imel željo, da bi kupil tega afriškega džipa, Toyoto, starega.
V Gibraltarju ga lahko kupiš, a ga ne smeš registrirati, ker je tako očiščen elektronike, da ga ne spustijo na cesto.
Lahko ga odpelješ samo na jug – na afriško celino. Vsakič, ko se vrnem iz Afrike ali Azije, sem popolnoma odločen, da si ga kupim.
Pa me po nekaj dneh mine, saj je pri nas popolnoma nepraktičen. (smeh) Če pa mi ga kdo podari, pa nimam nič proti. (smeh)
Ampak točno veste, kaj bi radi?
Itak, kakšen vitel spredaj, kakšne gume in kakšen zračnik za pod vodo. Enkrat smo se na Novi Gvineji s Toyoto podali čez deročo reko in voznik nam je zabičal, da naj odpremo vrata.
Zakaj vrata?! Ker bi avtomobil sicer lahko odnesla voda.
Voda je segala čez havbo, jaz pa sem fotoaparat držal visoko v zrak, medtem ko je v kabino začela vdirati voda. No, takega bi imel!
Kako si organizirate prevoz na posameznih delavnih poteh, sploh v afriških državah?
Običajno najamem avtomobil. V nekaterih državah potrebuješ voznika, recimo v Etiopiji. A cena ostane ista. Tudi v Indiji skorajda potrebuješ voznika, kar ni drago in precej bolj varno za sopotnike.
Kaj je bila najbolj nenavadna reč, ki se vam je ob tem zgodila?
Uh, prečili smo recimo sloviti prelaz Van Zyl na zahodno centralnem delu Namibije. Ko najameš avtomobil, podpišeš, da ne boš šel tja, saj tam zavarovanja ne delujejo.
To je sveti gral 'offroada'. Prevozen je le v eno smer in moraš sproti nalagati kamenje v luknje, da lahko prideš čez.
Šli smo štirje, za vsak primer z dvema džipoma, če bi prišlo do kakšnih težav. Eden je navigiral, drugi vozil.
Na koncu pa se lahko vsak, ki mu je podvig uspel, podpiše na kamen. A teh podpisov ni več kot kakšnih sto. Je pa res, najbolj nevaren del mojega poklica je vedno promet.
Lahko poveste kaj več?
Recimo, primer iz Kameruna je tak, kjer so vozniku pred nami odsekali glavo. Ponoči smo se vozili po eni tamkajšnjih cest, pa je tamkajšnja lokalna tolpa naredila cestno zasedo. Posekali so drevo, ki je padlo na cesto in presekalo pot.
Na srečo smo imeli 4X4 Toyoto Landcruiser z V8 motorjem.
Voznik pred nami je začel voziti vzvratno, da bi se zapori izognil, a je bil pri tem premalo spreten, zato so ga ujeli in obglavili.
Naš voznik pa je v navalu adrenalina pritisnil gas in avtomobil pognal čez zaporo. Skočili smo čez. Skrivilo je vse mogoče, blatnike, luči, mi pa smo ostali živi! Kar je konec koncev najbolj pomembno.
Pa še nekaj sem zasledila, če bi že imeli avto, ta ne bi bil električen. Je res?
Da. Elektrika je čisti nateg, v taki obliki, kot jo poznamo danes. Če je treba kuriti TEŠ, da na avtu napolnim baterije, potem moj električni avto ni nič kaj trajnosten.
Poleg tega je omrežje preslabo, da bi zdržalo takšno maso električnih vozil. Električna mobilnost je nateg.
Dolgo časa so jo naftni lobiji zadrževali, dokler niso ugotovili, da se danes z elektriko da dobro služiti. Zdaj bi se pa vsi morali voziti elektriko?
Novi blok nuklearke je ob taki porabi edina rešitev. Ali pa pandemija, da zdesetka število ljudi na tem svetu.
Kakšna je torej trajnostna mobilnost?
Kolo! Sam se vsak dan vozim s kolesom. Imam jih kar pet, vsak služi svojemu namenu. Ta vikend sem si izposodil električnega in priznam, je kar fajn.
Pa seveda noge. To je vedno trajnostno. (smeh) Pri drugih vrstah transporta pa to ni mogoče, saj nas je na svetu veliko preveč.
Preberite še: Wankel živi! No, malce drugače, ampak ...
Morda vas bo zanimal tudi pogovor, ki ga vodi Borut Pahor
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol