Že od nekdaj sem si želela pokukati v katerega izmed t.i. foodtruckov, saj ne navdušujejo le z okusno hrano temveč tudi navdihujočimi zgodbami. Ena takšnih je brez dvoma zgodba mini restavracije Caminito, ki ste jo prav zagotovo že slišali, če se kaj smukate mimo Črnuč, kjer ima mladi par, Agostina in Damian, ponujata nadvse okusno argentinsko in, za naše kraje, nekonvencionalno kulinariko.
Par prihaja iz Argentine, s čimer se napaja tudi okusna ponudba Caminita, ki v osnovi temelji na argentinski ulični hrani, sčasoma pa sta Agostina in Damian ponudbo še nekoliko razširila. V Slovenijo ju pot ni pripeljala po naključju, prav tako ni naključna njuna velika želja po lastni prikolici s hrano, s katero bi lahko združila svoji veliki ljubezni – potovanja in kulinariko.
V njuni stalni ponudbi najdete ulično argentinsko hrano, torej ne tiste stereotipne s stejki in žarom, temveč tisto, precej bolj inovativno in ljudsko. Poskusite lahko choripan, hot-dogu podobno jed, le da hrenovko nadomešča argentinska klobasa, ki spominja na dobro začinjeno pečenico. »Tako pogost kot je za Slovenijo kebab, tako pogost je Argentini choripan,« pojasnjuje par, ki poleg stalne ponudbe skrbi še za spreminjajočo dnevno. Ta je sestavljena iz argentinske in mednarodne kulinarike, tudi tiste z Azije in ostalih držav Latinske Amerike. Njuna kuha prihaja iz srca, kar je tudi skrivna sestavina, ki jedi naredi še za odtenek bolj okusne.
View this post on Instagram
Že izbira imena razkriva vajine korenine. Če se ne motim, je Caminito namreč muzejska ulica v Buenos Airesu. Imam prav?
Agostina: Tako je. Oba sva rojena v Argentini, vendar pa imam sama tudi slovenske korenine, zato sva pred leti sprejela odločitev za selitev v Slovenijo. Že takrat je bila v nama prisotna želja po lastnem podjetju, ki pa takoj ni bila izvedljiva, ko pa sva v času epidemije izgubila zaposlitev, sva se bila primorana znajti. Čas za nov začetek je bil ravno pravšnji. Z januarjem 2021 sva začela pisati svojo kulinarično pot, izbrala sva ulično argentinsko kulinariko. Od tod tudi ime, saj je Caminito pomemben simbol Argentine.
Kaj pa je botrovalo temu, da sta se zasidrala v Sloveniji?
Agostina: Želela sva potovati in odkrivati svet ter vnovčiti znanje, ki sva ga pridobila v gostinstvu in kuhinjah širom po Argentini. Sama sem namreč dokončala šolo za gostinstvo, Damian je po izobrazbi kuhar. V prid Sloveniji je močno govorilo dejstvo, da moje korenine prihajajo od tod. Moji stari starši so bili namreč Slovenci. Slovenijo sem bolje spoznavala že ob kratkem obisku pred leti in prirasla mi je k srcu, zato je bila tudi edina smiselna izbira. Poleg tega je življenje tu precej bolj mirno kot v Argentini.
Kaj pa vama je v začetku predstavljalo največji izziv?
Agostina: Najtežje je bilo poskrbeti za dela, ki se ne tičejo gostinstva ter kuhinje. Imela sva namreč izkušnje le s poklici neposredno povezanimi s kulinariko, saj sem sama delala v hotelih in slaščičarnah, Damien pa v kuhinji. Tako se nama niti sanjalo ni, kaj vse vključuje papirologija in birokracija povezana z lastnim prehranskim obratom. Po drugi strani pa prvič odkrivava tudi področje marketinga.
Od kod pa ideja, da ustvarita FoodTruck v prikolici? Kako sta prišla do te, ki vama danes dela družbo?
Agostina: Osnovna želja je bila predvsem ta, da imava prikolico, saj je z njo mogoče potovati naokrog. Brskala sva po spletu in naletela na gospoda, ki jih izdeluje po meri. To nama je dopuščalo, da sva si ukrojila prikolico točno po najinih zahtevah in potrebah. Prikolica je prazna prišla s Poljske, za izdelavo notranjosti pa so v Sloveniji potrebovali dva oz. tri mesece. Je pa vse izdelano po meri, od opreme do napeljave.
Kakšne pa so bile, kar se opreme tiče, bistvene želje?
Agostina: Iskreno, vsakodnevno potrebujeva kup opreme, saj želiva ohranjati pestrost kulinarične ponudbe. Tako delujemo kot manjša restavracija, saj se v prikolici nahajajo tako cvrtnik, žar, kavomat, zmrzovalnik, hladilnik, pomivalni stroj, pečica,… Kar noro je, ko pogledaš notranjost. Kaj vse je mogoče stlačiti na tako majhen prostor. (smeh) Vse sestavine namreč izdelava sama, vključno s kruhom. Sprva nismo bili prepričani, kako bomo vse potrebno umestili na tako majhno površino. Težava je bila tudi, kako rešiti zagato z veliko porabo elektrike. Pa nam je uspelo. Prava kuhinja na dveh kolesih.
Kako pa v prikolici deluje pomivalni stroj?
Agostina: Sistem sestavljata dve veliki cisterni, ena s čisto, druga z umazano vodo. Vsak dan prvo napolnimo s čisto vodo, umazano pa spraznimo. Vsaka cisterna ima prostornine približno 30 litrov in ju hranimo kar pod umivalnikom.
Kako pa ste uredili s prezračevanjem? V kuhinji je zaradi vonja po cvrtju in kuhi težko priti do svežega zraka.
Agostina: Umestili smo veliko odprtino, skozi katero strežemo hrano. Uspelo nam je vgraditi tudi napo, ki se nahaja v predelu z žarom in cvrtnikom. Ventilator deluje na baterijo, ki je pod pultom in pošilja slab zrak ven.
Kaj dandanes pogrešata v prikolici?
Agostina: Joj, ko bi le bila malo večja. (smeh) Ob vsej tej opremi je za naju postala kar premajhna, če bi ponovno izbirala, bi tako izbrala večjo. No, morda bi izbrala kar avtodom, saj morava po vsakem dogodku vso opremo znositi ven in jo naknadno fiksirati, da med vožnjo ne pride do poškodb.
Kako pa je s FoodTrucki v Argentini? Kako pogosti so?
Agostina: Doslej jih ni bilo veliko, zadnja leta pa so vse pogostejši spremljevalec uličnega dogajanja. Najpogosteje jih opaziš na plaži ali v turističnih predelih, strežejo pa predvsem bolj enostavne stvari, od hot-dogov do krompirčka. Tudi burgerje in empanade.
Pa razmišljata o tem, da bi nekoč, ko se morda Slovenije naveličata, v Argentini ponudila slovensko kulinariko?
Agostina: Joj, trenutno o selitvi ne razmišljava, saj se v Sloveniji odlično počutiva. Tudi življenje tudi je super!