Kaj poganja cene nafte navzgor - in v zadnje obdobju tudi navzdol

Pandemija covida-19 je drastično vplivala tudi na gibanje cen surove nafte. Trenutno so te precej nižje, kot smo bili vajeni v zadnjih letih, posledice pa bodo še dolgo vplivale na naftno industrijo.

Kaj poganja cene nafte navzgor - in v zadnje obdobju tudi navzdol (foto: Profimedia) Profimedia
18. 8. 2020

Še pred kratkim se je zdelo, kot da so nekatere industrije preprosto neustavljive. Potreba po gibanju ljudi in blaga je bila še nedavno na vrhuncu, z njo pa tudi potreba po energiji. A presenetila nas je pandemija, svet je nenadoma zastal in povpraševanje po energiji se je drastično zmanjšalo.

Pandemijsko pustošenje je zadelo tudi naftno industrijo, ki je 20. aprila 2020 prvič v zgodovini zabeležila negativne cene nafte. Padec cen se je začel že marca, ko se je v bitki za večji tržni delež med Rusijo in Savdsko Arabijo začela cenovna vojna, kar je privedlo do nasičenja trga z nafto. Kmalu zatem je sledil še vpliv pandemije, ki je zmanjšal svetovno povpraševanje po nafti za kar tretjino oziroma za več kot 30 milijonov sodčkov na dan.

To je privedlo do prevelikih zalog, za katere je v skladiščih začelo primanjkovati prostora. Ker je bilo povpraševanje tako majhno, je bilo v določenih okoliščinah ponudnikom ceneje nafto celo podariti, kot pa še naprej plačevati dnevne operativne stroške.

Gibanje cene surove nafte in naftnih derivatov je seveda povezano. Tako je na predzadnji petek v aprilu bencinska postaja Shell Francis Creek v Wisconsinu prodajala galono super 95 za samo 0,75 ameriškega dolarja oziroma po 0,18 evra za liter goriva. Pri nas smo v istem obdobju za super 95 odšteli en evro, kar je 5,56-krat več. A četudi je bila cena surove nafte za trenutek celo negativna, to še ne pomeni, da bi nas poraba v avtomobilu lahko nehala skrbeti.

Za tem seveda stoji država, ki se ne odreče fiksnim dajatvam. V Sloveniji je drobnoprodajna cena posameznega naftnega derivata sestavljena iz prodajne cene brez dajatev, okoljske dajatve za onesnaževanje zraka, prispevka za energetsko učinkovitost, prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije, trošarine in davka na dodano vrednost, ki se obračuna na vse prejšnje postavke.

Direktiva EU določa le najnižje davčne stopnje, najpomembnejšo vlogo pri določanju dajatev pa imajo vlade posameznih držav. Na novega leta dan je država Slovenija za vsak prodani liter 95-oktanskega bencina vzela 77 centov ali 59 odstotkov nakupne cene goriva. Ob polletju so dajatve znašale 62 centov na prodani liter, a zaradi nižje maloprodajne cene kar 62 odstotkov nakupne cene goriva. Pri nas je od začetka letošnjega leta cena 95-oktanskega bencina tako padla za 30 centov na liter oziroma za 23 odstotkov.

Poglejmo še cene goriv po drugih evropskih državah. Sredi junija je evropsko povprečje za liter super 95 znašalo 1,09 evra, kar je seveda več kot slovensko povprečje natanko enega evra za liter. Vrhunec so cene dosegle na Nizozemskem, kjer so znašale 1,67 evra za liter, najnižje pa so bile v Gruziji, kjer je bilo treba za liter odšteti le 55 centov.

Če se ozremo še k našim sosedom, lahko opazimo, da so bile cene na Madžarskem in v Avstriji domala enake, na Hrvaškem z 1,16 evra za liter nekoliko višje, občutno dražje pa je gorivo v Italiji, kjer je bilo za liter 95-oktanskega bencina treba odšteti kar 1,43 evra.

V zlatem povprečju se znajdemo tudi pri dajatvah. Če od njih odštejemo DDV, ki se obračuna tudi na prodajno ceno goriva pred dajatvami, so le-te ob novem letu v Sloveniji pri litru 95-oktanskega goriva znašale 55 centov, kar je za cent manj od povprečja v Evropski uniji.

Nova nevarnost za naftno industrijo je vedno večja priljubljenost električnih vozil. Nakupne cene električnih vozil postajajo vedno bolj konkurenčne vozilom na notranje izgorevanje, električna mobilnost pa počasi postaja nova normalnost v avtomobilski industriji. Prodaja novih električnih avtomobilov se vsako leto poveča za približno polovico, njihov vedno večji tržni delež pa povzroča manjšo potrebo po naftnih derivatih.

Agresivna rast prodaje pomeni tudi nepredvidljive napovedi za prihodnost, a porast električnih vozil bi lahko zmanjšala stalno potrebo po nafti za dva milijona sodčkov na leto že čez pet let, previdnejše napovedi pa točko preloma postavljajo na konec tega desetletja. Ta sprememba je namreč referenčna vrednost, ki lahko naftno industrijo pahne v krizo. Vsaj pri avtomobilski industriji je ta pot enosmerna, razliko pa bo treba nadoknaditi drugje.

Organizacija držav izvoznic nafte, ki usklajuje politike črpanja in izvoza nafte, se je dogovorila, da od 1. maja in vsaj do 31. julija zmanjšajo proizvodnjo nafte za kar 9,7 milijona sodčkov na dan oziroma za približno 10 odstotkov svetovne proizvodnje. Dogovor je bil sklenjen zaradi znižanega povpraševanja po nafti v času koronavirusa, med katerim so cene nafte zaradi prevelikih zalog dosegale celo negativno vrednost.

Zmanjšana potreba po nafti nas je obogatila za še eno krizno izkušnjo, ki se bo v prihodnosti neizbežno ponovila, po prelomni točki pa morda ne bo več poti nazaj. Govoriti o tem, kako bo ta sprememba vplivala na ekonomijo in avtomobilsko industrijo, je še prezgodaj, a pri strokovnjakih poceni gorivo vzbuja strah.

Zgodovinski trendi namreč namigujejo, da trenutni prihranki ne bodo prinesli dolgoročne koristi, saj bo razliko treba odplačati kasneje. Veliko bo odvisno tudi od Organizacije držav izvoznic nafte, katere države članice se v bitki za večji tržni delež morda ne bodo držale medsebojnih dogovorov za uravnoteženje in stabilizacijo naftnega trga. Posledice koronavirusa skupaj z dolgoročnim načrtom po zmanjšanju svetovnih potreb po nafti pa znajo ceno naftnih derivatov zaradi ekonomije obsega dvigniti rekordno visoko.

Tekst: Jaka Drozg

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri