Avtomobilsko sivino na ljubljanskih ulicah razbija s svojo izstopajoče modro Hondo S2000, ki je postala njegov zaščitni znak.
Dino Hajderović je ustvarjalec digitalnih vsebin na YouTubu, igričar, ki ga mlajša generacija pozna pod imenom Dinotti, tisti drugi pa zagotovo po katerem izmed filmskih likov, kot je Aco iz uspešnice filma Čefurji raus! ali Peši iz filma Šuplje priče.
»Mladi danes so kot zombiji, buljijo le v telefon, hudih avtomobilov sploh ne opazijo več,« razočaranje nad današnjo mladino izrazi Dino, ki je bil svojčas tudi inštruktor v avtošoli in voznik mestnega avtobusa.
Avtomobilskih zgodbic mu tako zlepa ne zmanjka.
View this post on Instagram
Pojdiva za začetek najprej na sever. Pred časom ste namreč dobili priložnost, da preizkusite pravi snežni reli. Lahko poveste kaj več o tem?
Uh, ja. Dobil sem povabilo podjetja Ferratum, ki je prepoznalo vrednost moje vsebine, da se udeležim dogodka na Finskem-Laponskem. Sprva nisem bil prepričan, ali gre za šalo ali je vse skupaj res. (smeh)
Ko so tako z menoj stopili v stik njihovi predstavniki, sem spoznal, da ni šala. Bil sem vesel, saj Finska ni bila na mojem potovalnem seznamu, ko pa sem prebral progam, je vse skupaj postalo še bolj zanimivo. Res sem se želel na lastne oči prepričati, ali je res, kar nam tu prodajajo o Finski, vse tisto o Božičku, pa jelenčkih in snežni idili. (smeh)
Prvi dan so nas odpeljali v Rovaniemi, kjer smo preživeli noč v Božičkovem hotelu. Naslednji dan smo preizkusili lebdenje na ledu.
Seveda je bilo nepozabno. A tudi mraz, vsega skupaj kakih -25 C. Prvič se mi je zgodilo, da so mi zamrznile dlake v nosu.
No, vsi udeleženci smo dobili priložnost tudi voziti po snežni pisti, s svojim znanjem pa so nam pomagali pravi velikani relija. Tako sem imel čast voziti skupaj z dvakratnim svetovnim prvakom v reliju Marcusom Gronholmom, ki sem ga že v najstniških letih občudoval med prenosi na Eurosportu.
V ta namen smo se podili po snežnem krogu sredi neokrnjene skandinavske divjine. Poleg Gronholma je svoje dragoceno znanje z nami delil še Sami Pajari, enkratni junior, svetovni prvak v reliju, in Henri Haapamaki, dvakratni finski prvak v relikrosu.
V družbi profesionalnih voznikov smo se tako zapeljali okrog, najprej s Toyotami Yaris s 300 konjskimi močmi, nato predelanimi M3 E36 avtomobili za reli in v WRC 3 Fordu Fiesti, s katero nas je Gronholm zapeljal in pokazal, kako to delajo prvaki.
Prvič sem se vozil na tako konkretnem snegu. Pa ne le to. To je bila izkušnja, da te peče glava!
Saj je bilo naporno. Štiri dni sem komaj kaj spal, a je bilo vredno.
In potem ste prileteli domov in sedli v svojo ljubljeno Hondo. Pa to ne le katerokoli Hondo, temveč S2000.
Da, a omenjeno Hondo uporabljam le v lepem vremenu. Moj dnevni avto je Honda Acord 2.2. Diesel. Zadnja generacija, ki je bila še na prodaj v Sloveniji. To je moj bager. Moj traktor.
Moj "daily" (smeh). Hondo S2000 pa iz garaže zapeljem le v lepem vremenu.
In zakaj vas je prepričala?
Honda S2000 je moj sanjski avto. O njej sem sanjal vse odtlej, ko sem jo leta 2000 videl v eni izmed igričarskih revij, ko sem služil vojaški rok. Tam je bil članek o igrici Gran Turismo, zraven pa slika, kako snemajo pravi zvok motorja avtomobila in ga pretvarjajo v tistega v igrici. Tam je bila ta Honda.
Dokončno sem se nad Hondami navdušil zaradi filma Hitri in drzni, kjer se v prvem delu franšize pojavijo kar tri Honde Civic. Bile so črne, nizke, z velikimi spojlerji, nekaj kar do tedaj nisem videl. Takoj me je prevzelo.
Prej so mi bili všeč modeli BMW, takrat pa sem postal "hondaš". Takrat sem se tudi poučil o kakovosti japonskih vozil, kar me je še bolj navdušilo, saj je moj oče karateist (jugoslovanski prvak) in smo vedno imeli kaj japonskega. Katane, šurikene, nunčake itd.
Pa še ta zanimivost, oče ima v Bosni na vikendu pred hišo visoka japonska vrata v nebesa (Tori). Česa bolj japonskega ne bi mogli imeti. (smeh)
Pot do sem pa je bila vse prej kot enostavna.
Da. Leta 2001 se je rodila moja želja po S2000, leta 2010 pa, ko jo je prodajal sosed od mojega prijatelja, sem jo skoraj kupil. No, takrat na žalost nisem imel dovolj denarja in Honda je romala na Ptuj.
Ko je pa po nekaj letih, leta 2016 ta ista Honda spet prišla v oglasnik, sem jo prepoznal in nemudoma odšel na Ptuj ponjo. Na mojo srečo! To je bil verjetno še zadnji trenutek, ko sem jo lahko kupil dokaj ugodno.
Zanjo sem odštel 8 tisoč evrov, danes pa so vredne precej več – od 25 tisočakov naprej.
To je moj sanjski avto, od katerega se za nič na svetu več ne ločim. To je avto za prave »petrolheade« (op. ljubitelje avtomobilov na notranje zgorevanje), ob katerem dobiš občutek, kot da si v dirkalniku F1.
Čeprav nima veliko konjev – »le« 240, ti avtomobil daje hiter občutek, visokovrteči motor skupaj z zadnjim pogonom pa poskrbi, da se pri 100 km/h počutiš, kot da greš 200 km/h.
Odkar sem prvič sedel v svojo S2000, so mi vsi drugi avtomobili dolgočasni! No, Porsche Carrera Cabrio S z NA motorjem je tudi fajn, ali pa kak Ferrari, ki se vrti. (smeh)
In kakšen je občutek za volanom? Torej je avtomobil upravičil vsa pričakovanja?
Seveda. S2000 je ekskluziven avto, praktično neke vrste motocikel. Sam sem namreč velik ljubitelj motociklov in to je edini avtomobil, ki se lahko primerja z izkušnjo na motociklu.
Seveda, Honda je znana po dolgoletni tradiciji izdelave motociklov in posledično njihovi avtomobili izvirajo od tam. Še posebej, ko pospraviš streho in začutiš veter v laseh ter poženeš njihov visokovrteči se motor – to je občutek, ki se lahko kosa samo s tistim na motociklu.
No, dan po tem, ko sem jo kupil, bi kmalu končala v razbitinah. S kolegom sva jo namreč šla registrirat, a cesta je bila mokra. Prva prestava, druga … Uh, me je zaneslo!
Potisnilo me je s ceste, da sem se sredi cestišča skoraj obrnil in pristal v ograji. Takoj sem dojel, pazi, to je kot motocikel, nima sistemov proti zdrsu (no vsaj stari, ki sem jih vozil), ne se hecat po mokrem.
To me je izučilo, zdaj se v mokrem vremenu ne vozim več okrog, če pa me slučajno na poti ujame dež, pa prestavljam šele pri 3000 obratih, globoko pod sistemom VTEC.
Kako zahtevno je vzdrževanje tega avtomobila?
Honda je Honda. V svojem življenju sem zamenjal že štiri. Moja prva je bila Honda Civic, potem sem presedlal na Acorda. Hondin motor je neuničljiv, če se držiš nekaj stvari.
Paziti moraš, da ima dovolj olja, saj ga rad »pije«, in pa da jo ogreješ, preden si daš duška.
S2000 je dirkalni avto, homologiran za cesto. Je pa precej denarnici prijazen, saj večinoma potrebuje le osnovno vzdrževanje.
Če pa je treba kaj menjati, so cene Hondine. Na števcu moje Honde S2000 je 210 tisoč prevoženih kilometrov, od tega sem jih sam naredil kakih 60 tisoč.
V tem času se zamenjal le streho in nekaj malega dodal, kot je podvozje ohlins, zavore brembo, sesalni sistem kn ... Sam motor zdrži za šalo 500 tisoč kilometrov, a le, če nisi mesar in malomaren do nje. In to motor, ki se vrti do 9 tisoč vrtljajev!
View this post on Instagram
Vas na cesti kdaj ustavljajo pristaši tovrstnih avtomobilov?
To je avtomobil, s katerim so pri Hondi proslavili 50-letnico znamke. Avto, ki je podrl rekord največ konjev na kubaturo in držal rekord več kot 10 let, dokler ni Ferrari naredil motorja s še več konji. Ampak Ferrarijev motor ne pride niti blizu v vzdržlijvosti.
Avto je naslednIk Hondinih legendarnih modelov S600 in S800, s katerimi je Honda sploh začela izdelovati avtomobile.
Vsak, ki se spozna na avtomobile, se zaveda vrednosti tega avta in ve, kaj ta avto predstavlja. Dodatno pa k temu pripomore tudi moja prepoznavnost.
Zato me ljudje pogosto ustavljajo na cesti, mi trobijo, me slikajo itd. Avtomobil sem sam dobro spromoviral, poleg tega pa jih je v Sloveniji le kakih 20, a so večinoma varno pospravljeni v garažah.
Kateri pa je bil sicer vaš prvi avtomobil?
Renault 5 Campus letnik 92 s 45 KM. Odkupil sem ga od mame, takoj ko sem naredil izpit.
Avtomobil je bil vreden 400 tisoč slovenskih tolarjev, vanj pa sem namontiral glasbeni sistem za 200 tisoč. (smeh) Takrat sem imel v Domžalah dekle. K njej sem se dve leti vozil na Piaggiu Taifunu, v največjem mrazu in snegu.
Ljubezen res ne pozna meja. Ko pa sem kupil Petko, sva imela dovolj prostora za mečkanje na zadnjih sedežih, pa še zeblo me ni, ko sem se vozil v Domžale. (smeh)
Na bolšjem trgu sem kupil rabljeni dirkaški volan MOMO, zaradi česa sem imel občutek, kot da vozim dirkalnik. Takrat sem rad govoril, da je kupe, ker je imel avto le dvoje vrat. (smeh)
Pa smo šli s kolegi v Palmanovo. Prvič sami, brez staršev. Smo leteli z 200 km/h po avtocesti po hribu navzdol in prehitevali Audije. Noro, kakšni občutki. Ma, smo bili otročji in neumni. Kakšni spomini! Mladost je norost.
Nekoč ste bili tudi inštruktor v avtošoli. Kako je to spremenilo vaš pogled na vožnjo?
Da, najprej sem bil dobra tri leta inštruktor v avtošoli, potem pa še 5 let voznik mestnega avtobusa. Verjemi, na cesti sem videl in doživel že marsikaj. Imam izpit za različne kategorije, le za E ne.
Zaradi vseh izkušenj pa sem na cesti precej defenziven voznik. Verjetno je to poklicna deformacija. Rad upoštevam varnostno razdaljo, obvezno uporabljam smernike itd.
Veliko predvidevam vnaprej, česar sem se naučil v najstniških letih, ko sem se naokrog prevažal s skuterjem. Na motorju si precej bolj ranljiv in zato moraš biti še toliko bolj pozoren na promet.
Še danes razmišljam par korakov vnaprej in se trudim predvideti vse. No včasih te vseeno kdaj kaj preseneti in takrat si mislim, butelj, a vidiš, kako ne razmišljaš dovolj.
Kaj vam na cesti najbolj dvigne pokrov?
Na živce mi gre, da prav vsak lahko dobi izpit. Dobro vem še iz časa avtošole, da marsikdo ne bi smel dobiti vozniškega dovoljenja. Ljudje enostavno ne znajo voziti. Ne upoštevajo razdalj, ne uporabljajo smernikov, izsiljujejo.
Danes so, sploh mladi, tudi v avtu ves čas na telefonih. Kar vidiš jih, kako niso prisotni na cesti. Tudi starejši po 60. letu starosti bi po mojem mnenju morali vnovič narediti izpit, kaj šele pri 80. in 90.
Dandanes ni težko najti zdravnika, ki ti izda dovoljenje in podaljša vozniško dovoljenje skoraj do groba. Potem pa vozijo tudi takšni, ki niti hoditi ne morejo.
Če imamo spodnjo mejo, pri kateri lahko narediš izpit, bi morali imeti tudi zgornjo.
Vsak voznik ima na cesti v »svojih rokah« orožje, s katerim lahko povzroči hudo nesrečo. Sem kar kritičen. Še vsa moja dekleta se nočejo voziti z mano, saj jim gledam pod prste. Da ne govorim o speljevanju.
Kot voznik avtobusa sem se naučil lepo speljevati in prestavljati, saj mi je bilo jasno, da vozim ljudi, ne vreče krompirja. (smeh)
Niso pa vsi vozniki taki, večina jih sploh ne ve, kaj je točka speljevanja, kaj šele kaj več.
Dejali ste, da ste na cesti videli že marsikaj. Katera je bila najbolj nevarna situacija, ki ste ji bili priča? Taka, ki je po resničnosti že mejila na video igrico.
Hu, kar nekaj jih je bilo. Včasih sem se na motorju počutil kot v igrici GTA, kjer z avtom zbijajo motoriste ob cesti, saj so ljudje pred menoj prehitevali, ne da bi me sploh videli. Če ne bi zapeljal s ceste, me ne bi bilo več.
Nič kaj bolj varno ni bilo, ko sem vozil avtobus. Neke noči sem se vključeval na prazno cesto, pa sem v stranskem ogledalu opazil avtomobil, ki je bil še dovolj daleč. A nisem ocenil, da vozi krepko čez omejitev, vsaj 200 km/h.
Tako se je skoraj počil v "zadek" avtobusa, pa me je prehitel, začel trobiti in mi kazal sredinca.
Ker se z avtobusom ni mogoče hitro ustaviti, sem se "zabil" naravnost v zadnji del njegove Astre. Skrajšal sem jo kar za polovico. (smeh)
Tako predrzneš ni mogel ven, saj so se vrata zagozdila in je tolkel po steklu. Pa sem poklical policijo in izkazalo se je, da gre za mladoletnika z očetovim vozilom, ki je vozil pod vplivom alkohola.
Sami ste za volanom S2000 bolj previdni?
Da, ravno pred časom me je avto spet opozoril, da z njim ni šale, ker mi je spodneslo zadnji del v izhodu iz krožišča.
Sem ga pa imel priložnost pritisniti na Lindauringu in res videti, kaj zmore ta avto. Na cesti si večinoma ne dajem duška, včasih pritisnem na plin le na kakšni ravnini, da slišim VTEC. (smeh)
Zadnje čase je veliko govora o igricah, ki bi kratkočasile potnike med vožnjo v avtonomnem vozilu. Glede na svoj poklic kaj menite?
Top! Prihodnost je prihodnost. A z vidika nekoga, ki rad vozi, tega ne potrebujem. Razumem pa, da bodo avtonomna vozila hitreje prevzeli tisti, ki jim avtomobil predstavlja le sredstvo za premagovanje razdalj. Čas potovanja pa bodo lahko izkoristili za posel, igrice itd.
Seveda, ob izpolnjevanju vseh pogojev, da je infrastruktura primerno razvita, da so avtomobili tehnološko primerni in varni.
Prepričan sem, da se čez desetletja ljudje ne bodo več vozili naokrog, temveč jih bodo prevažala avtonomna vozila kar sama. Če se bodo takrat kratkočasili z igricami, zakaj pa ne.
Je pa to precej slaba ideja za vse nas, ki radi vozimo.
View this post on Instagram
Kaj bi se moralo pripetiti, da bi kot velik ljubitelj klasičnih avtomobilov presedlali na elektriko?
Hu, predvsem bi morala biti električna vozila dostopnejša. Infrastruktura bi morala biti dovolj razvita, baterije bi morale imeti dokaj normalen doseg, z njihovo proizvodnjo pa ne bi smeli uničevati okolja.
Tehnologija, ki jo sedaj uporabljajo, je zastarela. Če pa bo prišlo kaj novega, kar bo izpolnjevalo zgornje pogoje, potem bo moj vsakodnevni voznik zagotovo postal električen.
Sploh me moti ta (ne)dostopnost. Nočem postati suženj svojega avtomobila.
Da bom delal le za to, da bom odplačeval lizing in kredit. Pa seveda, za nas »petrolheade« bodo morali dodati še neki občutek emocij, ki jih električni avtomobili sedaj ne nudijo.
Nekaj, kar me bo polnilo kot me sedaj S2000. Saj sem že vozil Tesle, a to so mrtvi avtomobili. Brez čustev. A čez 50 let bo drugačen svet. Avtomobili, ki jih vozimo sedaj, bodo preteklost.
Preberite še: Se Honda S2000 res vrača? To pa bi bilo nekaj
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere