Za pokušino dirkaškega adrenalina je bilo treba v preteklosti zastaviti zajeten kupček premoženja in za nameček tudi lastno življenje, s pomočjo tehnologije pa v pospeških zdaj lahko uživate kar v udobju in varnosti lastnega doma.
Vsakdo, ki mu že ob pogledu na športni avtomobil zadrhti srce, bržčas vsaj hipni del vsakodnevnega sanjarjenja nameni izživljanju lastnih dirkaških sanj. In kdor je že uspel izkusiti vsaj ščepec teh dirkaških sanj – bodisi s pravim dirkalnikom na kakšnem od uradnih dirkaških prvenstev, v najetem športniku na »Zelenem peklu« ali pa tudi le ob cviljenju pnevmatik svojega avtomobila na lokalnem dirkališču – bo najverjetneje veselo prikimal, da gre za eno najbolj vznemirljivih in adrenalinskih doživetij, ki jih je na tem svetu mogoče izkusiti.
Kljub brezmejni strasti in ambicijam do dirkaškega življenja pa večini avtomobilskih navdušencev dve oviri preprečujeta, da bi tudi sami nadeli dirkaške rokavice: kup denarja in, roko na srce, pomanjkanje prirojenega talenta. In kljub temu da je dirkanje eden redkih športov, pri katerem lahko obilica prvega pomaga premagati pomanjkanje drugega tudi v najbolj elitni dirkaški seriji, se tako lahko hitro sprevrže v jamo brez dna.
Dirkalnik, ekipa, vzdrževanje, rezervni deli, pristojbine za steze … Vse to lahko z računa tudi v amaterskih dirkaških serijah odškrne več sto tisočakov na sezono. Tudi to ne odstrani problema, ki od dirkanja odvrne tiste najbolj razumne: fizične nevarnosti. Res je, varnost dirkalnikov in preventivni ukrepi na dirkališčih se nenehno izboljšujejo. Vendar ko to počneš le za hobi, dvakrat pomisliš, preden se pred zavojem vrineš v slepi kot nepazljivega dirkača pred sabo. Če že ne iz varnostnih, pa vsaj iz finančnih razlogov. Dirkanje namreč ni dvoranski šport. Ali pač?
Dirkaški simulatorji
S pomočjo računalniških iger in naprednih simulatorjev dirkanje že postaja tudi dvoranski šport. Napredek pri analitiki telemetrije in procesorski moči računalnikov že nekaj časa omogoča sodelovanje igre s simulatorskimi pripomočki, ki omogočijo bolj poglobljeno in realistično vozniško izkušnjo. V osnovi to velja predvsem za komplet volanskega mehanizma s povratno silo in stopalk za plin ter zavoro, ki omogočajo abstraktno izkušnjo upravljanja avtomobila. To sistem okrepi z vizualnimi in zvočnimi učinki iz računalniške igre, ki človeški um prelisičijo, da se vživi v dogajanje.
Četudi je količina povratnih informacij skozi volanski mehanizem zadostna in v zadnjih letih tudi presenetljivo natančna, vsaj za abstrakten adrenalinski občutek krotenja avtomobila na meji oprijema, lahko sedenje v statičnem pisarniškem stolu človeški um prelisiči le do mere, ki ne prinese občutka pospeševanja, zaviranja in zdrsavanja, ki te podzavestno prepelje na dirkalno stezo. Za to je treba narediti še korak dlje in seči po pravih dirkalnih simulatorjih, ki zagotovijo novo dimenzijo in te iz fotelja popeljejo v svet nadzora gibanja.
Simulatorji z nadzorom gibanja
Takšne simulatorje so v zadnjih letih izpopolnili predvsem za namene testiranja cestnih vozil in dirkalnikov v pogojih in okoliščinah, ki vremensko, finančno ali časovno v realnem svetu niso dostopni. In čeprav gre za izjemno napredno tehnologijo, njeni začetki segajo v začetek 20. stoletja. Takrat so jih uporabili za urjenje letalskih pilotov, ki so se z upravljanjem letalskega krmila učili premikanja modela v treh rotacijskih stopnjah: nagibu, naklonu in odklonu.
Domači dirkalni simulatorji v osnovi delujejo enako. Dirkaški kokpit, pričvrščen na premikajočo platformo, se po ukazih telemetrije iz igre nagiba in zavija ter s tem posnema smerne sile in spremembo višine pogleda, ki bi jih voznik v takih okoliščinah izkusil v pravem avtomobilu. Usmerjanje gibanja omogočajo z elektronskimi aktuatorji, ki so v povprečnih simulatorjih zmožni ustvariti dvakratnik težnega pospeška. Za dodaten učinek se v varnostnih pasovih lahko nahajajo tudi pnevmatske zračne blazine, ki naredijo sile, predvsem pri zaviranju, še bolj intenzivne.
Vendar, simulatorji se nagibajo precej bolj, kot se avtomobili. To je mogoče zato, ker gibanje zaznavamo z notranjimi ušesi, vendar težko ugotovimo razlike med nagibanjem in pospeševanjem brez vizualnih namigov. Zato nas je mogoče s sliko na zaslonu prelisičiti in nadomestiti »pravi« pospešek z gravitacijsko silo.
Ključno za uspeh v formuli ena
Kljub določenim pomanjkljivostim teh simulatorjev so ti dovolj napredni in uporabni, da jih najboljši dirkači in ekipe izkoriščajo kot nadomestilo za čas na stezi. Čeprav gre za tehnološko najnaprednejšo dirkaško serijo na svetu, je njihov čas na stezi in v vetrovnikih strogo omejen, zato se morajo zanašati tudi na podatke, ki jih pridobijo iz simulacij v virtualnem svetu. Z njimi se dirkači učijo poteka proge, ekipe simulirajo strategije za dirko in celo odkrivajo vpliv različnih nastavitev vozila.
Vsaka ekipa ima svoj simulator in lahko pred vsako dirko opravi do 450 krogov oziroma osem dolžin celotne dirke, s katerimi zberejo nekaj terabajtov podatkov. Inženirji lahko te simulacije pospešijo in v veliko krajšem času zberejo ogromno informacij.
Vendar te seveda ne morejo biti popolne, saj so lahko le tako dobre kot podatki, ki so bili v simulacijo vneseni. Simulacije zato bolj usmerjajo inženirje, kot pa sprejemajo ključne odločitve. Kljub vsemu lahko simulatorjem formule ena rečemo kar tehnološka čudesa, zato gre verjeti, da so računalniki bolj natančni kot strategi iz domačega naslanjača, ki med dirko kričijo v zaslon. No, morda ne tudi v Maranellu.
Oprema te ne naredi hitrejšega
Za nadobudne dirkače so domači simulatorji vsekakor vredni razmisleka. Vendar je kot pri vsakem hobiju vredno začeti le z najbolj osnovno opremo in jo – ob predpostavki, da strast do hobija raste – sčasoma nadgraditi. V nasprotnem primeru se lahko izkaže kot draga napaka, ki bo vzbudila več frustracij kot veselja. Kot pri vsakem športu tudi za računalnikom velja pregovor »vaja dela mojstra«, dražja oprema pa vsaj na začetku ne omogoči samodejnega napredka in ne naredi niti najmanjše razlike pri dirkalnih časih.
Razlika v opremi se v tem primeru namreč pokaže šele, ko boste začeli loviti zadnje stotinke vsakega kroga.
Dimenzije
Ne gre pozabiti, da tudi domača igralnica zahteva kar nekaj delovnega prostora ali pa vsaj prilagajanja. Preprost dirkaški volan zahteva le nekaj deset kvadratnih centimetrov prostora na trdni mizi, a na voljo so tudi številni zložljivi okvirji za simulatorje, ki so tako bolj prilagodljivi in prijazni stanovanjskim razmeram, bolj profesionalni simulatorji pa nemalokrat merijo po dva metra v širino in tri metre v dolžino ali celo več. Velja upoštevati tudi nekaj prostora za lažji dostop in dejstvo, da se jih lahko po potrebi premakne le s pomočjo večje selilne ekipe.
Dodatki
Kakor pri vsakem hobiju je tudi pri dirkaških simulatorjih seznam neobveznih dodatkov, ki pa izdatno pripomorejo k doživetju in boljšemu občutku realizma, skoraj neskončen. Ko je vse potrebno na simulatorju že nastavljeno, si je moč omisliti še na videz avtentično ročno zavoro iz dirkalnikov za reli za boljše podoživljanje notranjega Colina McRaeja ali pa pravi ročni menjalnik za mirne »nedeljske vožnje« po digitalnih stezah. Tudi prave dirkaške rokavice za boljši oprijem in dirkaški čevlji za boljši občutek niso odvečna izbira, slednje pa lahko uporabljate tudi, ko se z avtomobilom znajdete na pravem dirkališču.
E-šport
Digitalno dirkanje postaja vse popularnejše in je že preseglo mejo, ko se lahko ta »hobi« v prepiru s starši ali ženo samozavestno zagovarja kot nabiranje delovnih izkušenj za potencialni zaslužek. Uveljavljene so že številne e-športne dirkaške lige, kjer se tekmovalci borijo za milijonske nagrade, številni prvaki pa so si z digitalnimi uspehi že utrli pot v prave dirkalnike.
Med drugim ima svoje uradne dirkaške ekipe e-šport že od leta 2019 vseh deset ekip formule ena, ki se med sabo borijo tudi na uradnem e-šport prvenstvu formule ena. Letošnje prvenstvo ima 12 dirk na uradni igri formule ena – F1 22 –, tekmovalci pa se borijo za nagradni sklad v vrednosti 750.000 ameriških dolarjev.
Simulator Aston Martin Curv Racing
Kakor v pravih dirkalnikih se tudi pri digitalnem dirkanju najdejo številni bogataši z več denarja kot smisla, zato so svoj sloves neučakano unovčili že številni proizvajalci luksuznih avtomobilov, ki so svoje ime in oblikovno ekipo posodili izdelovalcem dirkalnih simulatorjev. Med drugim so to storili pri Astonu Martinu, kjer so v sodelovanju s Curv Racing Simulators ustvarili pravo umetnino.
Njihov simulator ima monokok iz ogljikovih vlaken, izmerjen dirkaški sedež, volan v slogu tistih iz formule ena, Samsungov 49-palčni ukrivljeni zaslon QHD in Astonove prepoznavne oblikovne elemente ter barvne sheme, navdihnjene po njihovih dirkalnikih. Cena? 57.500 britanskih funtov brez vključene poštnine in davkov, vendar le za prvih 150 naročnikov.
Cena
Za začetek digitalnega dirkanja se cene začnejo pri dobrih 200 evrih za preprost komplet volanskega mehanizma z jermenskim povratnim odzivom ter pedali. Potem pa se hitro dvigajo za bolj napredne dodatke. Za natančnejše volanske mehanizme z neposrednim povratnim odzivom je načeloma treba odšteti vsaj 500 evrov, prav tako za osnovna ohišja z dirkaškim sedežem. Za tiste simulatorje, ki so zmožni osnovnega nadziranega gibanja in simulacije sil, boste morali odšteti že več kot dva tisočaka, od tod naprej pa ni več meja.
Cene se potencialno dvigujejo z dvigom kakovosti ter zmogljivosti in se ne ustavijo, saj imajo najboljši domači dirkaški simulatorji tržne cene, primerljive z najboljšimi športnimi avtomobili – tudi več kot sto tisočakov. Tisti najbolj napredni simulatorji, ki jih uporabljajo resne dirkaške ekipe, na primer v formuli ena, pa so ocenjeni na milijone.
Katere igre so primerne?
Ko naberete vso potrebno strojno opremo, jo je treba tudi izkoristiti. Načeloma so skoraj vse dirkaške igre zadnjih petnajstih let združljive vsaj z osnovnimi volanskimi mehanizmi, z le redkimi igrami pa je mogoče izkoristiti potencial dirkaških simulatorjev z nadzorom gibanja. Ti od iger zahtevajo dovolj povratne telemetrije, da sploh lahko delujejo. Med najpopularnejše dirkaške »simulacije« spadajo Assetto Corsa Competizione, Gran Turismo 7, F1 2022, Forza Motorsport 7 itd.
Skoraj soglasno pa je najbolj realistična in med pravimi dirkači tudi najbolj priljubljena igra iRacing. Ta ima bogat nabor resničnih dirkalnikov, najbolj izpopolnjeno telemetrijo in temu prilagojene zakone fizike z lidarskim skeniranjem ustvarjene steze, na katerih je ključnega pomena tudi spremenljiva površina, ter poglobljen sistem pravil in kazni, ki uspešno vzdržujejo red med dirkači, da se spletne dirke ne spremenijo v rušilni derbi. Z nekaj sreče lahko pristanete celo v lobiju s katerim od profesionalnih dirkačev, ki slovesno uporabljajo to igro, denimo Max Verstappen, Lando Norris, Felix Rosenqvist, Dale Earnhardt Jr. in številni drugi.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja