Garažo nam je odprl Matej Špehar, tega v njej nismo pričakovali

Parkiram pred velikimi garažnimi vrati. Skozi stranske zastekljene površine v temno noč pronica barvita svetloba, odtenki modre in rdeče. Na prvi pogled bi rekla, da gre za hud žur. Vrata se odprejo in zaslišijo se zimzelene slovenske melodije, na pragu pa se pojavi Matej Špehar. Za njim stojita bleščeči Beer Bulli in do vrha poln hladilnik piva, tudi nekaj viskijev je v njem. Da nisem ljubiteljica pijače iz hmelja, mu povem šele, ko sem enkrat že v njegovem brlogu, sicer nisem prepričana, da bi me noter sploh spustil. 

Garažo nam je odprl Matej Špehar, tega v njej nismo pričakovali (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
5. 5. 2022

"Man cave" je izraz, s katerim v tujini označujejo izrazito moško opremljene prostore, pisane na kožo pregovorno močnejšemu spolu. To je eden takšnih. Glavna zvezda je prva generacija Volkswagnovega Bullija v zlatih odtenkih piva, ki v garaži čaka na toplejše vreme, da se spet poda dogodivščinam naproti. Nedaleč stran je čedna zaloga ohlajene pijače, nekaj udobnih stolov, star televizor in ojačevalec pa so umeščeni na podest, ki se razgleduje po garaži. "Tole garažo sem iskal kar nekaj časa, na koncu sem jo našel le lučaj od doma," z zadovoljstvom pove gostitelj, ki je garažo opremil s pohištvom iz minulega stoletja. Marsikateri kos je rešil pred smetiščem, veliko predmetov prihaja iz stanovanja njegove babice. V oči mi padejo samostoječa svetila Meblo Guzzini, ki sodijo med najbolj iskane pohištvene kose minulih dni. Tudi do njih se je dokopal s pomočjo širne skupnosti, ki se je oblikovala med obnovo Beer Bullija. Trenutno je v lovu na Flipper in Juxebox. »Želji iz otroštva,« pristavi in začne pripoved o eni največjih pustolovščin svojega življenja. O starodobniku in njegovi prenovi.

"Na koncu je kombi našel mene in ne obratno"

"Nekje sem prebral, da je le peščica Slovencev sposobna odteči maraton. Za 42 rojstni dan sem se tako odločil, da bom pretekel maraton. Dobra ideja? Niti ne, a mi je uspelo. V cilj sem prišel zadnji, pa vendar z nasmehom na obrazu. Zakaj to govorim? Ko si nekaj zastavim, to tudi uresničim. Najsi zveni še tako noro," so besede s katerimi dobro otvori odisejo, nešteto neprespanih noči in požrtih živcev, ki se ji olepšano reče tudi obnova starodobnika. Te se je lotil dokaj naivno, brez kakršnega koli predznanja. Niti sanjalo se mu ni, v kaj se spušča. Z idejo o tem, da bi obnovil starodobnika, je skupaj z mehanikom Tadejem iskal potencialnega kandidata na štirih kolesih. Na uho mu je prišla novica o Bulliju, ki je ujet v strugo Rižane. "Na koncu je kombi našel mene in ne obratno," zatrdi Matej. Na pobudo prijateljev se je odločil za noro pustolovščino, kateri se je na koncu pridružilo več kot 500 posameznikov, ki so na tak ali drugačen način prispevali k obnovi.

Beograd, Hamburd, London,...

Bulli, letnik 1961, prihaja iz Nemčije, prvih deset let njegovega življenja pa je čista neznanka. Vse do takrat, ko je prišel v roke gostilničarja Oblaka, ki se je z njim vozil v Ljubljano, družbo pri tem pa so mu velikokrat delale branjevke, ki so na ljubljansko tržnico prihajale prodajat svoje pridelke. Ko se ljudem ni več zdel uporaben je obstal in služil kot skladišče za orodje, lokalni otroci pa so s puškami streljali vanj. Eden se je kasneje za to celo prišel opravičit.  Na koncu je končal v Rižani, od koder ga je rešil Matej in mu povrnil staro slavo. Ni bilo lahko. Večkrat si je mislil, češ kaj mu tega treba.

»A v vsem tem času je nastala skupnost, ki me je tiho spodbujala, da nadaljujem. Da uresničim njena pričakovanja, da dokončam projekt. Še danes mi ni jasno, kako mi je uspelo. Registracija Bullija je bila prava znanost, za kar smo potrebovali kar dva meseca časa. Ko smo tako pridobili vse potrebne papirje in avtomobil postavili na cesto, je bila prva pot jasna – Rižana. Bulli je tam postal prava ikona. V vseh teh letih smo z njegovo pomočjo spisali nešteto lepih zgodb. Prevozili več kot 30 tisoč kilometrov. Vse od Beograda, Hamburga pa do Londona,« pojasni sogovornik.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Beer Bulli (@beerbulli)

O negotovi poti na Otok

Med obiskom poročnega slavja v Hamburgu, katerega glavna zvezda je bil prav Bulli so se namreč ustavili tudi v Volkswagnovi tovarni. Tam so jih toplo sprejeli, Bulli se je celo zapeljal čez tovarno, ob čemer so delavci obstali in ga občudovali. »Kombi smo peljali nazaj v porodnišnico,« z nasmehom pove Matej in pojasni, da je bila prva generacija Volkswagnovega delavnega vozila svoj čas bolj kultna od hrošča. V London so se odpravili dan potem, ko so vstavili motor. »Mehanik me je pričakal na vratih delavnice s polnim naročjem rezervnih delov, češ če bi šlo kaj narobe. Družbo na poti mu je delal tudi svak, ki v družini velja za bolj iznajdljivega in spretnega z rokami. Na poti so se zamudili 12 dni, prevozili kar 4600 km. »Sredi Nemčije dobim mehanikovo sporočilo, češ kje smo. V Nemčiji, napišem. Fak, stavil sem, da se bo vaša pot končala že v Avstriji, mi napiše. Hvala stari! Na Otoku se je izkazalo, da so prav tako nori na Bullije. Največ zanimanja pa je požela registrska tablica GO4ABEER,« se spominja oče Beer Bullija.

Tudi v Sloveniji ima Volkswagnov bus ker nekaj občudovalcev. Ob vsakem postanku na bencinski črpalki se mu kdo približa in poklepeta z Matejem. Ljudje na cesti mu hupajo in ga pozdravljajo. Tudi težave so čar starodobnih vozil. »Pelješ se lahko 120km/h, ampak misliš, da bo to zadnja stvar, ki jo bo ta avtomobil v življenju naredil. Poleg tega ne dela števec za gorivo, zato imam seboj vedno rezervno kanglico. S polnim tankom sicer lahko prevozim kakšnih 400 km,« pojasnjuje sogovornik.  Bulli pa tudi danes ne pozablja na družbo, ki ga je spravila nazaj na štiri kolesa in mu povrnila ugled. Poleti so tako pogoste humanitarne akcije, kjer pivo, ki ostane na dogodkih in prireditvah ponudijo v dober namen, brezplačno. Ob tem zbirajo prostovoljne prispevke za pomoč otrokom v stiski. S tem se želi Bulli oddolžiti družbi, obenem pa prispeva svoj kamenček v mozaik za lepši svet.