Potovanje z avtomobilom ali motorjem je v Ameriki drugačno kot pri nas. Razdalje so nepredstavljivo večje, kraji so bolj raznovrstni, občutki pa ... neprecenljivi!
Potovanje ali angleško roadtrip je nekaj, česar se moraš lotiti precej organizirano. Lahko sicer improviziraš, a vsaj nekatere smernice morajo biti določene že veliko prej. Sploh če se na pot podajo štiri odrasle osebe.
Prav veliko se ne spremeni, če gre za družinski roadtrip. Ta je še vedno nekaj povsem drugega kot potep v dvoje, ko je dovoljeno improviziranje in ko številne situacije rešuje že prilagajanje drug drugemu. Četudi je ekipa složna in so njeni cilji ter želje povsem enaki, pride do velike in težke težave. Prtljaga. Še toliko več je je, če greš na pot za ves mesec.
Zato je priprava odločilnega pomena. Na prvo žogo – za mesec dni moraš vzeti pravzaprav celotno omaro. To seveda ne gre. Ko se vendarle spomniš, da lahko v Ameriki za vsakim vogalom za štiri dolarske četrtake cunje opereš v dobre pol ure, lahko prtljago prepoloviš. A če gredo na pot štiri osebe, so to še vedno štirje veliki kovčki, mar ne?
Najpomembnejše za dober roadtrip pa je seveda prevozno sredstvo. To mora zadovoljevati predvsem s prostorom za prtljago, a biti hkrati dovolj udobno za štiri osebe. In biti seveda tudi oblikovno zanimivo.
Kombi, morda celo avtobus? Ja, pri nas bi verjetno morali poseči po zadnjem, v Ameriki pa je odgovor preprost: njihov najbolje prodajani avtomobil. Če vam je na misel prišel Mustang, seveda ni ta. Tudi zato, ker ima premalo prtljažnega prostora.
Gre za Fordov pickup. Ima vse, kar smo potrebovali: je velik, močan, z dovolj prostora za štiri osebe in prtljago. K štirim kovčkom (v resnici jih je bilo vseeno šest) bi brez težav dodali še katerega.
In, da, če se je komu na obraz prikradel ciničen nasmeh – Fordovi pickupi serije F so najbolj zaželena vozila v Ameriki. Že več kot 30 let je to najbolje prodajani avtomobil. Med vsemi. Že 40 let je to najbolje prodajani pickup. Torej se je zdel Ford F 150 za ultimativni roadtrip zelo dobra izbira. In po več kot tri tisoč prevoženih kilometrih nam je bilo jasno, zakaj je avto tako uspešen.
Oblikovno je F 150 pač tak, kot je. Mora ti biti všeč in pika. Druge poti ni. Za številne je lahko osebni avto, kdor ga ne mara, mu ne bo rekel niti kamion. A vseeno, ko sedeš vanj, spremeniš mnenje. Takoj. Limuzinsko udobje, kaj udobje, luksuz. Že res, da je bil testni F 150 opremljen z najboljšo opremo, pa vendar: voznika in sopotnike pričakajo v usnje oblečena notranjost, skupaj s sedeži, ki so v obeh vrstah ogrevani, sprednja dva pa tudi hlajena. Če so voznikove noge prekratke, si lahko pedala električno približa, če so predolge, lahko prav tako z elektriko sedež odmakne. Za zvok je skrbel vrhunski zvočni sistem B & O, pot je navigacija kazala na osempalčnem osrednjem zaslonu. No, na slednjem bolj kot ne za sopotnike, sam sem večino časa gledal navigacijske napotke na digitalnem zaslonu na armaturni plošči in celo na sprednji šipi. Seveda zavoljo projicirnega zaslona. Če k temu dodamo še številne varnostne asistenčne sisteme, kamero za vzvratno vožnjo ter odličen prilagodljiv tempomat (ki se sam povsem ustavi in tudi spelje), je jasno, da je bilo za pot odlično poskrbljeno. Kot se je na koncu izkazalo, ne samo zame, ampak tudi za sopotnike!
Kako tudi ne, saj je pod ogromnim motornim pokrovom predel 3,5-litrski šestvaljnik. Večino poti precej krotko (tudi zato, ker prihaja iz družine EcoBoost) in zato, ker smo imeli izbrani komfortni vozni program, a ko je bilo potrebno (in ko izbereš vozni program Sport), je F 150 zarohnel tudi divje in glasno ter pospešil nadpovprečno hitro. Ne nazadnje se motor postavlja s 375 'konji' in ponuja 470 njutonmetrov navora. Če omenim še odličen, kar 10-stopenjski samodejni menjalnik, je zgodba popolna. Tudi zato, ker je po dobrih 3.200 prevoženih kilometrih potovalni računalnik kazal, da smo povprečno porabili 12,7 litra za 100 prevoženih kilometrov. Seveda to ni malo, a je treba upoštevati, da je cena bencina v Ameriki precej nižja. No, če se vsaj malo potrudiš. Na avtocestah je bila cena galone (približno 3,8 litra) tudi 4,5 dolarja, na podeželju pa zgolj 2,5 dolarja. Če slednje preračunamo, je to približno 2,25 evra za skoraj štiri litre bencina. Kar je seveda skoraj pol ceneje kot pri nas. In tako 12 litrov za sto prevoženih kilometrov sploh ni več veliko. A četudi bi bilo treba plačati kakšen dolarski cent več za gorivo, bi to naredil z lahkoto. Ameriški pickup je nekaj čisto drugega kot ti, ki se vozijo pri nas. Pri nas jih malodane štejemo med gospodarska vozila, tam pa so enakovredni osebnim avtomobilom.
In roadtrip? V ZDA je vse veliko. Velika so mesta in velike so razdalje med njimi. In med njimi. Potovanje pa ... nešteto cest, širokih in skorajda nikoli praznih. Promet je večinoma gost, le redki so trenutki, ko bi lahko rekli, da so prazne. Vsaj v mestih niso, saj se tudi dolgo v noč po njih vijejo pločevinaste kače.
In ker so razdalje velike, je bil začetek potovanja povsem ameriški. Za marsikoga popolnoma nesmiseln, a če hočeš v časovni okvir stlačiti kar največ, potem so včasih stvari tudi nerazumne. Tako smo Evropo zapustili z letalom, ki je letelo v Las Vegas. Toda avto sem moral naslednji dan prevzeti v Los Angelesu. Nič hudega, razlog je bil preprost. Vsakoletno julija v Vegasu poteka poletna liga NBA. Na njej večinoma nastopajo novinci, ki v mestu, ki nikoli ne spi, prvič širši javnosti razkazujejo svoje talente. In seveda je bil letos tam tudi Luka. Tisti Luka, ki je lani pokoril celo Evropo, tako na klubski kot reprezentančni ravni. Če še vedno ne veste, kateri Luka, v brskalnik vnesite Dallas in številko 77.
Zaradi evforije in tudi trenerjevega razumevanja Luka ni igral. Dovolj tekem je bilo lani, telo si zasluži počitek. Igrala pa se je tekma. Če te zanima košarka, je to dovolj, da se z letališča podaš direktno v košarkarsko dvorano, potem pa zjutraj naprej v Los Angeles.
V Ameriki so nekatere stvari preproste. Po koncu tekme sem vzel v roke telefon in kupil letalsko karto. Za naslednje jutro. V Ameriki so letala na določenih relacijah kot avtobusi. Ni potrebne predhodne rezervacije, karto lahko kupiš na letališču. Če ti letalo uide, nič hudega, čez uro poleti novo!
Dobrih 40 minut in smo pristali v Los Angelesu. Kombi, ki brezplačno vozi do prevzemnega mesta testnih vozil, ob izhodu z letališča najdeš brez težav. Ne ustavlja kjerkoli pred letališko zgradbo, temveč zgolj in samo pred znakom, kjer je to dovoljeno. Preprosto, ni kaj. In učinkovito!
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj