O avtomobilu sem vedel že veliko (večino veste zdaj tudi že vi). Bolj kot avto so me zanimali barva, barvne kombinacije in tisti prvi občutek, ko sedeš vanj.
Ko ti ga pripelje uslužbenec ogromnega parkirišča, se ti zasvetijo oči. Na hitro urediš formalnosti in sedeš, no, povzpneš se v avto. Da je postopek lažji, se izpod avtomobila isti hip, ko odpreš vrata, pripelje stopnička, ki ti olajša vstop v potniško kabino.
Hitro nastavim končni cilj, ki je seveda Vegas. Za L. A. bo še čas, mesto greha, iger in svetlečih panojev se pač ne zapusti po enem dnevu. Četudi veš, da te na cesti čaka gneča (ulice oziroma avtoceste okoli Los Angelesa so še vedno ene od najbolj prometnih), se zapodiš proti končnemu cilju. Z letalom 40 minut, po cesti ob idealnem razpletu štiri ure. Ampak idealno se nikoli ne razplete, mar ne? Na dopustu me te stvari ne motijo. Niti ne vržejo iz tira. Prvi prometni zamašek – zakaj, ne vem; drugi – prometna nesreča; tretji – prevrnjen kamion. Navigacijski izračun se daljša, ne za minute, temveč ure.
Neznosno vročino preseka dežna nevihta. Za Nevado precej nenavadno, ampak saj sem tu jaz. Kamorkoli grem, velikokrat me spremlja dež. Mogoče bi se preimenoval kar v Rain Man?
Ugodne vremenske razmere oziroma svetlobo združim z okolico; in s postankom na bencinski črpalki blizu ceste, ki zavije v puščavo Mojave. Čeprav je ena od manjših, je še vedno puščava. Z zimskimi temperaturami, ki se spustijo pod -18 stopinj Celzija in seveda s tistimi pravimi letnimi nad 50. Dežja je skozi leto zelo, zelo malo. A ko sem tam jaz, pada. No, 'padla' pa je tudi lepa slika. Oziroma več njih. Lepo ozadje in dober model sta poroka za dober rezultat, pa čeprav fotografiraš s telefonom.
Namesto zgodaj popoldne v Vegas prispemo ob prvem mraku. V nebo začnejo utripati silni reklamni panoji, ki to niso več, saj so jih že davno zamenjali ogromni LCD-zasloni. Igralnice, predstave, koncerti, pijača in nočno življenje. Enkrat je to treba videti. Dvakrat? Ni nujno.
Iz Vegasa nas je pot najprej vodila v Veliki kanjon. Delo reke Kolorado, ki je z 2.330 kilometri ena od najdaljših rek v Severni Ameriki, je občudovanja vredno. Kako in predvsem kdaj je nastal, geologi še niso povsem enotni, dejstvo pa je, da je tako zelo poseben predvsem zaradi različnih vidnih zemeljskih plasti, ki so se samo v vidnem delu kanjona nalagale več kot 1,7 milijarde let. Ko se s helikopterjem spustiš v jedro kanjona, je pogled še lepši. Jemlje dih, pa pravzaprav ne veš, zakaj. Nekdo bi lahko rekel, da je samo kamen. A še meni, ki bi se mnogokrat pridružil temu mnenju, je bila čudežna narava všeč.
Od kamenja nas je pot vodila do južnega dela gorovja Sierra Nevada, kjer smo zavili v narodni park z največjimi drevesi na svetu, sekvojami. No, vsaj po nekaterih podatkih so to najvišja, najširša in najstarejša drevesa. Tudi zato, ker je njihovo večcentimetrsko lubje odporno proti zajedavcem, klimatskim spremembam in celo požarom. Največji v parku je General Sherman, v višino sega 83,8 metra, na tleh se v širino razteza več kot 11 metrov, ko se začne deblo, pa je to široko skoraj osem metrov. In ker je 'general' star nekje med 2.300 do 2.700 leti, velja za največje, najširše in najstarejše drevo na svetu.
P. S. Res je veliko!
Tako kot je bil velik naš naslednji cilj, narodni park Yosemite. Eden od najviše ležečih parkov v svojih nedrjih skriva ogromno granitno skalo El Capitan, ki je raj za številne plezalce z vsega sveta. A park, ki se razteza na več kot tri tisoč kvadratnih kilometrih, ni samo omenjena skala, saj je izjemen tudi zaradi slapov, gozdov in obiskovalcev. Letno park obišče kar 3,7 milijona turistov. Večinoma se ti zadržijo v dolini Yosemite, ki predstavlja zgolj en odstotek vsega parka. A tam so številne turistične nastanitve (prenočišča, hrana, pijača), urejena parkirišča in ob reki tudi kopališča. Toda, povsem iskreno: če lahko Američani prodajajo Yosemite skoraj štirim milijonom ljudi na leto, bi lahko Slovenci prodajali tudi Triglavski narodni park. In še bi se našlo lepih predelov v Sloveniji!
Naslednja postaja je bila spet mesto, San Francisco. Filmska kulisa, kjer se posname največ filmov na leto, strme ulice, starodavni tramvaj in drago življenje. Za prenočišče smo odšteli dobrih 300 dolarjev, pa je bila soba bolj sobica kot sobana, za nočno parkiranje pa 'skromnih' 60 dolarjev. Tudi zato je jasno, zakaj je na ulicah vedno več brezdomcev. Ti se delijo na obubožane in zanemarjene vojne veterane ter na uživalce drog. Žalostno. Nekoč lepo mesto človeku z vsaj malo sočutja ne ponuja prijetnega občutka. Vsaj za hip pozornost prevzame Alcatraz. Najvarnejši zapor na svetu, iz katerega so sicer poskusili pobegniti, vendar so nesrečnikom pobeg preprečili varnostniki, močni tokovi ali ledeno morje. Uradno ni pobegnil nihče, čeprav je pet ubežnikov pogrešanih. Vodnik na avtobusnem ogledu je potrdil tezo, da je uspešno pobegnil zgolj en zapornik.
Še bolj se je razgovoril ob 1.280 metrov dolgem mostu Golden Gate, simbolu San Francisca. Ideje za prečkanje zaliva so se porodile že daljnega leta 1872, a zaradi odprtega morja, globoke vode, močnih tokov, megle in potresov niso padle na plodna tla. Nato je leta 1918 ponovno zanimiv projekt predstavil tedaj mlad inženir Joseph B. Strauss. V mislih je imel čudoviti viseči most, ki bi nadomestil trajekte, ki so povezovali vhod v zaliv. A trajektni lobi je bil močan in minila so leta, preden so se projekta dejansko lotili. Prepričati so morali tudi javnost, da se bo naložba, na začetku je bila ocenjena na 27 milijonov dolarjev, izplačala. Po vseh križih in težavah se je gradnja začela leta 1930. Kljub gospodarski krizi so zagotovili financiranje mostu, katerega investicija je narasla na 35 milijonov dolarjev. Financiranje je bilo zagotovljeno izključno z obveznicami. Vračilo kapitala in obresti (skupaj 39 milijonov dolarjev) je bilo plačano iz prihodkov od cestnin, pri čemer je bila zadnja obveznica odplačana leta 1971. Ob začetku gradnje (končali so ga sedem let pozneje) je bil Golden Gate najdaljši viseči most na svetu. Danes se most s šestimi prometnimi pasovi ter dvema za pešce in kolesarje ne uvršča niti med 10 najdaljših na svetu.
Po treh dneh je bilo blišča in bede dovolj. Ko zapustiš mestni vrvež in zaviješ na cesto z imenom Pacific Highway 1, se svet umiri. Cesta, ki poteka vzdolž celotne zahodne obale, ponuja drugačen pogled na svet. V redu, na eni strani samo na morje in ocean, na drugi na čudovito naravo. Prispemo v Santa Cruz, mesto, ki slovi po srfarski opremi in oblačilih. Zdi se, da tam vsi rolkajo, če ne deskajo na valovih. A to se nam verjetno samo zdi. Pozabljen je vrvež San Francisca in obalna pot vabi. Pred nami so Monterey, Big Sur, Santa Barbara, vključno z Malibujem in končno destinacijo, Venice Beachom oziroma Marino Del Ray. Ponovno je tu mestni vrvež, kjer Fordov pickup nima veliko bratrancev, saj se po cestah valijo limuzine in veliki križanci. Prestižni, vendarle sta v bližini Hollywood in Beverly Hills s slovito in peklensko drago ulico Rodeo Drive, pa tudi takšni, ki jih Zoran ne bi spustil več v Ljubljano. Bi me pa s Fordom F 150, to vem zagotovo! Za naslednje prevozno sredstvo pa nisem več prepričan, kako bi me gledal.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja