Druga plat Amerike: Po Kaliforniji s Fordom F 150 in Harley-Davidsonom Road Glide Ultra; zaključek

Ko v Ameriki razmišljaš o motociklu, je to seveda Harley-Davidson. Sploh če se z njim želiš podati na znamenito cesto Route 66.

Druga plat Amerike: Po Kaliforniji s Fordom F 150 in Harley-Davidsonom Road Glide Ultra; zaključek (foto: Sebastjan Plevnjak) Sebastjan Plevnjak
17. 10. 2018

Tako sem F 150 zamenjal za Road Glide Ultra, ki se uvršča v vrh ponudbe. Za osnovnega je potrebnih vsaj 30.000 dolarjev, z opremo je ta številka lahko precej višja. Za osnovne potrebe se pri Harleyju sicer najdejo tudi trikrat cenejši motorji, a se z njimi težje spopadeš z Route 66. Z njo pa nima težav Road Glide Ultra. Ima dovolj prostora za prtljago in udobja, tako za voznika kot z velikim naslonjalom tudi za sopotnika. Hkrati vozniku na pomoč priskoči z navigacijo in odličnim brezžičnim sistemom. 1,8-litrski motor je neutrudljiv, pomaga še 114 njutonmetrov. O 'konjih' pri Harleyju ne govorijo. Na splošno menijo, da jih je dovolj, pa čeprav motocikel tehta skoraj 400 kilogramov. Če k temu prištejem še sebe in, hvala bogu, lažjo boljšo polovico ter prtljago, je bila vožnja v vsakem trenutku enako hitra. Po ravnem, v hrib, kamorkoli. Motor ne upeha, le značilen zvok motorja je včasih bolj glasen. Kar ljubiteljev takšnih motorjev res ne moti.

Osnovni načrt je bil, da bi iz Los Angelesa krenila na Route 66 in na njej vztrajala približno šest do osem dni. In potem po avtocesti nazaj, saj je bilo motor treba vrniti na istem mestu, kot sem ga prevzel.

A tako kot z avtomobilom se tudi z motociklom lahko hitro zaplete. Promet ni toliko kritičen, saj se gneči velikokrat preprosto izogneš, bolj pomembno pa je vreme. Ne, Rain Man ni priklical dežja, temveč vročino. Ko je termometer kazal 47 stopinj Celzija v senci, jih je bilo pod soncem na razgaljenem asfaltu verjetno precej več. Tudi zato sva malo priredila načrt in se iz Los Angelesa podala naravnost v Pasadeno (ki je, mimogrede, simpatično mestece s centrom, kjer je prepovedan promet za tovornjake), potem pa v bližnje gorovje. No, Angeles Crest Highway je cesta, ki kliče sama po sebi. Če se naproti vozijo Porscheji, Ferrariji in drugi hitri avtomobili, veš, da bo ponujala obilo zabave. Dolgi in hitri ovinki, združeni s čudovito okolico. Po nekaj urah se pripelješ v mestece Twin Peaks, znano tudi Slovencem. Če ne veste, zakaj, vprašajte starše. Streljaj od mističnega mesteca je jezero Arrowhead. Idilično, brezmadežno, v zavetju gozdov na nadmorski višini skoraj 1.600 metrov ponuja odlično zavetje bogatim počitnikarjem. V poletnem času proste sobe ni, rezervacijo je treba opraviti že spomladi. Tudi zato sva prespala v bližini, potem pa se naslednji dan podala na Route 66.

Main Street of America oziroma Mother Road je 3.940 km dolga cesta, ki je leta 1926 povezala Chicago in Los Angeles. Skozi desetletja je postala ena od najbolj znamenitih ameriških cest, tudi zato, ker so o njej prepevali, pisali in celo snemali filme. Jasno, svoje so dodali privrženci jeklenih konjičkov in zdaj je Route 66 bolj turistična atrakcija kot uporabna cesta. Od vzhoda proti zahodu (ali obratno) se pride hitreje po številnih avtocestah. Hkrati Route 66 v svoji originalni podobi ne obstaja več. Na nekaterih odsekih so jo preprosto nadomestili z avtocestami, spet drugje je preprosto ni več. A tam, kjer je, ponuja vrnitev v preteklost. Ohranjena so predvsem mesteca. V bližini večjega mesta Barstow izstopa mestece Calico. Tam so leta 1881 začeli izkopavati srebro in to mestece zgradili sredi ničesar. Ko ni bilo več sreče, so iskalci srebra odšli in mesto je pred popolnim propadom leta 1950 rešil Walter Knott. Kmet iz bližnjega mesta San Bernardino, ki mu je v Ameriki uspelo predvsem s plantažami robid, je mestece Calico, ki se ga je tedaj že oprijelo ime Ghost Town (mesto duhov), obnovil in zdaj je zanimiva turistična atrakcija. Prav tako je v bližini Barstowa treba omeniti še Motel Route 66. Zdaj je njegov lastnik starejši indijski par, ki vseeno ohranja tradicijo znamenite ceste. Tudi nočitev je tam tradicionalna.

Nadaljevanje poti je bilo vroče. Tudi zato, ker se Route 66 povsem približa puščavi Mojave. Sredi ničesar stoji Roy's Motel. Včasih je bil to kompleks s prenočiščem, kavarno in bencinsko črpalko, dovolj znamenit, da je bil zanimiv tudi za filmsko industrijo. Danes motela ni več (čeprav se bojda pripravlja prenova), tudi kavarna je skromna, v bistvu je le še v sklopu bencinske črpalke. A zgodovina še vedno mami.

Pot naprej vodi proti zanimivim mestecem Oatman, Kingman, Seligman in predmestju Flagstaffa, ki ohranjajo kulturo in predvsem tradicijo. Stavbe, starodavne bencinske črpalke, spominki. Ko zdaj pogledam nazaj, je bil to najbolj zanimiv del poti. Škoda, ker je bilo tako zelo vroče. Sicer bi se malce dlje zadržala v Oatmanu, kjer na cestah kraljujejo osli, lokalni obrtniki pa ponujajo različne (usnjene) izdelke po res ugodnih cenah.

A ker vročini ni mogoče kljubovati v nedogled, sva se vendarle odločila, da za vsako ceno ne greva naprej. Vožnja je bila v popoldanskih urah nemogoča, zato sva se v Flagstaffu odločila, da je bilo vožnje po cesti Route 66 dovolj. Morda še kdaj, v katerem drugem letnem času.

Ker se je bilo treba vrniti v Los Angeles, sva potovanje po tej cesti in nazaj v L. A. spremenila v krožno vožnjo. Točno na premici pod Flagstaffom je 250 kilometrov oddaljeni Phoenix. Prijetno mesto, tudi nadpovprečno čisto. V bližini se najdejo hotelski kompleksi z bazeni in eden od takšnih nama je tri dni zagotavljal zavetje pred vročino. Nato je pot prek mesteca Blythe vodila do Palm Deserta. Zatočišče bogatih losangeleških upokojencev je čisto, z bleščečimi trgovinami in drago. Poleti je tu vroče in zaprte trgovine niso nič čudnega. Na eni od njih naju je pričakal napis: Tudi mi smo šli plavat, se vidimo oktobra! Štiri mesece počitnic, ni slabo.

Ker sva se proti Los Angelesu vračala predvsem po avtocestah in je Harley kilometre požiral kot za stavo, sva pred koncem za dva dni 'skočila' še v Long Beach. Privabila naju je predvsem Queen Mary. Potniška ladja, ki je med letoma 1936 in 1967 prevažala potnike med Anglijo in ZDA (natančneje na relaciji Southampton in New York), je svoj zasluženi počitek po natančno 1.000 čezoceanskih plovbah našla v že omenjenem Long Beachu. Mestne oblasti so ladjo zasidrale, jo precej 'oskubile' in najprej v njem ustvarile muzej, nato pa tudi hotel. Tako so sobe še vedno precej podobne tistim, ki so jih uporabljali popotniki med čezoceansko plovbo.

Tudi najina plovba se je bližala koncu. Long Beach je pravzaprav že predmestje Los Angelesa in dobrih 30 kilometrov je bilo potrebnih do letališča oziroma do izpostave Harley-Davidson, kjer sva oddala motor. Dobrih 2.200 kilometrov je bilo za Road Glide Ultra mala malica. Za naju s stališča vožnje tudi, a vreme je naredilo svoje. Vročina je pustošila dobesedno, saj je v okolici Los Angelesa grozilo kar nekaj gozdnih požarov, zato je bilo slovo sicer težko, a razum si je oddahnil. Ko sedeš v ohlajen avto, si oddahneš ... Toda že naslednji hip pogrešaš svobodo, stik z naravo, vožnjo po brezkončni cesti. V dobri družbi še toliko bolj. Pa naj bo to človek ali stroj!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri