Pri njem kleni slovenski pregovor »avto in pes naj bosta nemška,« ne drži!
V spletnem uredništvu Avto Magazina smo pripravili serijo člankov, s katerimi bi se vam radi predstavili in vam omogočili vpogled, kdo se skriva za spletnimi prispevki.
Gregor Žvab je urednik spletne strani Avto Magazin.
Kadar se naokrog ne prevaža s svojo ljubljeno Čehinjo, občasno kilometre premaguje z italijansko puščico, če mu čas dopušča, tudi s kolesom. Ne meni se kaj dosti za Lamborghinije, tudi mogočna vozila SUV ga ne prepričajo.
Abrahama pa bi rad srečal v Porscheju 911, ki bi bil skladen z njegovim bančnim računom, zato pri letnikih ni kaj dosti izbirčen.
Kakšen avtomobil naj bi po tvojih predstavah vozil urednik avtomobilistične platforme?
Po precej romantičnih predstavah bi vozil močan športni avtomobil. Saj veš takšnega, ki mu rečeš »to je avto«.
V resničnem življenju pa vozi nekaj precej bolj ljudskega.
Avtomobil, ki je na cesti med najbolj priljubljenimi in najbolje zastopanimi. Urednik kot tak mora namreč imeti kar najboljši vpogled v to, kaj ljudje radi vozijo.
In kaj v resnici vozi?
To, drugo. (smeh) Vozim sedem let staro Škodo Superb, ki je kot nalašč za potrebe naše družine.
Torej ni potrebe, da sta pes in avtomobil nemška?
Nein! Čeprav na Škodi je kar nekaj komponent nemških. Nimam pa ne avta ne psa nemškega.
Zaradi kotona (op. pasma Coton de Tulear) zagotovo ne potrebuješ karavana. Kdaj je prtljažnik najbolj poln in česa si se v vseh teh letih skladanja naučil?
Bojda prihaja z Madagaskarja, kjer pa avtomobilska industrija ni kaj preveč razvita. Sicer pa imaš prav, naš Nemo se dobro počuti že v najmanjšem pasjem boksu in ne zasede veliko prostora.
In kaj sem se naučil? Ob vsakem dopustu bo prtljažnik pokal po šivih. Ne glede na to, kako prostoren je. Zato za dopust napolnimo še trugo.
Naučil sem se namreč, da ko enkrat dobiš otroka, se avtomobil v hipu pomanjša. Kar naenkrat noben avtomobil ni več dovolj velik.
Ne glede na to, kaj voziš. Ko sva bila še v dvojini, pa sva brez težav na dopust odšla z Abarthom, s tem, da sta nama družbo delala še nemški bokser in omenjeni koton.
No, po sili razmer smo se tudi z otrokom enkrat odpravili na morje z Italijanom. Nikoli več!
View this post on Instagram
Ampak Abarth je kljub temu preživel tudi prihod novega družinskega člana.
Je, ker ima štiri sedeže. Ko sin sliši njegov zvok in ko spustimo streho, uživa na polno.
»Še, še« vpije na zadnjem sedežu. Abarth ostaja, je pa njegova usoda odvisna od družinskega razpoloženja. (smeh)
Kako pa je sploh prišel k hiši?
Ko sva z drago začenjala skupno življenje, je vsak izmed naju vozil karavana. Po nekaj mesecih sva ju prodala in sprejela odločitev, da kupiva dva avtomobila: enega zares in drugega za zabavo. Abarth spada v to drugo skupino.
Moja draga je dinamična voznica, ki uživa v hitri vožnji.
Tako sva nekega dne med sprehodom po centru Ljubljane naletela na Fiata 500 Rivo, ki ji je bil po obliki blazno všeč, a mi je bilo v hipu jasno, da nima dovolj konj.
Zato sem ji omenil Fiatovo podznamko Abarth, ki ji je v hipu postala všeč.
Po nekem bizarnem naključju je moj znanec prav tisti čas prodajal svojega belega Abartha. Kot prava grafična oblikovalka in človek z občutkom za estetiko je moja boljša polovica hitro odstranila vse nalepke in ustvarila nove, zaradi česar je danes avtomobil na pogled edinstven.
Kdaj pa bo nastopil čas za tistega sanjskega Porscheja?
Uh, če gre verjeti interni družinski šali - za katero upam, da ni le šala, se bova s Porschejem srečala za mojega Abrahama.
Moja želja je, da do svojega 50. leta v garažo pospravim Porscheja, čeprav so me slabe sodelavčeve izkušnje skorajda odvrnile od tega. Pa ne katerega koli, temveč Porscheja 911.
No, skorajda katerega koli, saj bi se hitro zadovoljil s katerimkoli letnikom. Imam osebno preferenco tudi glede tega, a kaj, ko ni finančnih sredstev. (smeh)
Si kdaj razmišljal, da bi sam zavihal rokave in se lotil obnove?
Sem in verjetno bi bilo čisto izvedljivo, če ne bi imel delovnih obveznosti in bi imel na voljo nekaj več garažnega prostora.
Pa če bi imel več mehaničnega znanja. A imam občutek, da bi bil poskus obsojen na katastrofo – tako tehnično kot finančno.
Kateri je bil tvoj prvi avtomobil?
Yugo 55 America, ki morda uradno ni prvi. V resnici je pripadal mami, ki ga je podedovala od babice, ko je ta zamenjala svoj stari avto za Renaulta 5.
Počasi sem si ga prisvojil, čeprav v resnici nikoli ni bil uradno moj. Takoj po opravljenem vozniškem izpitu sem prišel domov in po telefonu svojo namero sporočil očetu.
»Vzel bom Yugota,« sem oznanil tako hitro, da sploh ni imel časa oporekati. (smeh)
Vozil sem ga kaka tri leta. Končal je mnogo kasneje, najverjetneje na odpadu. Ponj je prišel neki možakar, pa smo na koncu sklenili, da ga kar podarimo. Odvoz avtomobila bi nam povzročil precej več stroškov.
Kateri avtomobil ti je najbolj "kravžljal" živce?
Ironično, Superb. Lani se je okvaril menjalnik, a na srečo ravno 14 dni pred iztekom enoletnega jamstva.
Kljub temu je bil avtomobil več kot dva meseca na popravilu in od tod zadrega, zaradi katere smo se na morje odpravili kar z Abarthom.
Včasih v tistih dveh mesecih sem se celo spogledoval z idejo, da bi ga kar pustil na servisu. Požrl mi je nemalo živcev, a ga imam kljub temu najraje.
In prodajo katerega najbolj obžaluješ?
Honda Civic 1.6 VTI Hatchback letnik 1996. Na števcu je imel vsega skupaj nič prevoženih kilometrov. No, če sem iskren kakih 45 tisoč, kar za devet let star avtomobil res ni veliko.
Ima pa zanimivo zgodbo, saj sem ga za dober denar kupil od dedka svojega bivšega dekleta. Avtomobil je bil praktično kot nov.
To je bil moj prvi resni avtomobil in vsak, ki je kdaj sedel za volanom te Honde, ve, o čem govorim.
O tem, ko si vključil VTEC, pa si se počutil, kot bi vklopilo turbo puhalo. Pa zvok, ki je pospremil vrtenje motorja z 9000 obrati. Noro!
Kaj urednik Avto Magazin počne, ko ne pluje po avtomobilskih vodah?
Hu, previja otroka. (smeh) V zadnjem času so se moje prioritete spremenile, temu pa so se morali prilagoditi tudi številni hobiji.
Rad imam vse, kar je povezano z glasbo, a moje vinilke so v zadnjih dveh letih pošteno zapostavljene. Seveda sem si za to pretežno kriv sam.
Tudi kitare in kolesa so visoko pri vrhu stvari, ki jih počnem z užitkom, pa seveda košarka. Ta bo, bodisi rekreativno ali službeno, v mojem življenju vedno imela posebno mesto.
View this post on Instagram
S katerim košarkarjem bi z veseljem zamenjal garažo?
Ha, ha, iskreno niti ne vem, kaj vozijo, razen tisto o čemer berem na Avto magazinu. Iskreno mi Dončićev izbor ni preveč pogodu, saj ne čutim posebne pripadnosti do »flashy« avtomobilov.
Pri košarkarjih me moti, da je to kar stalnica in da se pretežno prevažajo z vozili SUV ali športnimi Lamborghiniji.
Ne eni ne drugi pa mi niso preveč ljubi. Najraje bi garažo zamenjal s kom, ki ima zgledno zbirko Porschejev.
Si že spremenil svoje mnenje glede električnega avtomobila?
Svoj čas sem bil velik elektroskeptik. V zadnjem času pa me udobje tišine zelo privlači, zato počasi spreminjam svoje mnenje.
To seveda ne pomeni, da sem povsem pripravljen preklopiti na 100 % elektrike, saj nisem človek, ki bi svoj življenjski slog prilagajal polnjenju avtomobila.
Moj bratranec recimo vozi Teslo in si čas med polnjenjem krajša z gledanjem Netflixa. Njemu se to zdi krasno, meni žal ne.
Sem pa iz leta v leto bolj naklonjen električnim vozilom. Z vsakim preizkušenim električnim avtomobilom sem korak bližje.
Iskreno, tehnologija je pošteno napredovala. Dometi so vedno bolj znosni, odbijata me le še hitrost polnjenja in gostota polnilnic.
In za konec še … Zlata avtomobilska trojica:
Škoda Superb: Ni ga avta, za katerega bi zamenjal svojega Superba. Z izjemo novega, ki prihaja z jesenjo. Čeprav je star 7 let, z izjemo tiste okvare menjalnika, dela kot ura. Pa še ena dobra reč, tako prostoren je, da sovoznikov sedež ni umazan od otrokovih nog.
Porsche 911: Itak! Brezčasna avtomobilska klasika. Kar se letnice tiče, nimam preferenc. Če je mogoče, bi imel ročni menjalnik. Je pa moji dragi 911 blazno grd. Kaj hočeš, nasprotja se privlačijo! (smeh)
Malenkost večji »van«: Leta 2021 sva se naokrog odpravila z avtodomom in ugotovila, da bi človek z veseljem šel še kdaj. Pusti ozke toskanske ulice in to, da sva zgrešila znak »prepovedano za avtodome«, ki je bil po nekem hecnem naključju skrit za grmovjem. Avtodomi so morda preveliki in ne tako prijetni za prevažanje naokrog, kaj šele parkiranje. VW California po drugi strani pa ponuja premalo udobja. Kak Ducato mi ustreza, saj ni ne preveč velik ne premajhen.
Preberite še: Dacii uspeva to, o čemer sanjajo druge avtomobilske znamke!
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol