Šestkratni hrvaški prvak v reliju je prepričan, da so čustva tista, ki odločajo o nakupu avtomobila. Se strinjate z njim ali ne?!
Šestkratni hrvaški prvak v reliju Juraj Šebalj ni običajen voznik relija. Na Hrvaškem si je ime ustvaril tudi kot televizijski voditelj in ustvarjalec video vsebin, v katerih deli svoje avtomobilistično znanje in ga začini z dobro mero humorja.
Še bolj zanimiva je njegova avtomobilistična filozofija, ki je od dolgoletnega voznika relija nikakor ne bi pričakovali. Da bi jo izvedeli iz prve roke, smo zavrteli njegovo številko in se o njej prepričali na lastna ušesa.
Juraj namreč nima nikakršne potrebe po kopičenju avtomobilov, saj je prepričan, da je to povsem nepotrebno.
Na parkirišču pred domovanjem počivata dve Toyoti in Škoda Octavia RS, pa seveda testni avtomobili, ki jih v Jurajevem poklicu ne manjka.
Hrvaška avtomobilistična ikona že od malih nog zvesto prebira Avto Magazin, kot prizna, je svoj čas znal na pamet vse teste dolgoletnega urednika Martina Česnja. Danes ga žalosti, da avtomobilistična industrija ne zna uporabiti tistega, kar je pri tem resnično pomembno - čustev.
Najprej čestitke za zmago na reliju v Poreču. Če se ne motim, ste v reliju debitirali pred 26 leti, vse odtlej pa ste kar šestkrat osvojili naziv prvaka Hrvaške. Kje je torej vaš limit?
Limit? Mislim, da se mu počasi približujem. Včasih vse skupaj že težje prenašam, a se za zdaj še odlično počutim. Ne vem, kdaj avtomobilisti v resnici odhajajo v zasluženi pokoj.
Še dve leti starejši od mene zmagujejo na dirkah v Monte Carlu. Iskreno, če bi želel voziti na vrhunskem nivoju, lahko vztrajam še vsaj desetletje. Tudi motiv je pri tem pomemben in tega mi ne manjka.
Od kod pa izvira vaša ljubezen do avtomobilizma?
Mislim, da se s tem enostavno rodiš. Vsak fantič ponori, ko vidi avtomobile in pri nekaterih se to zlepa ne neha. Jaz še vedno čakam, da me to navdušenje spusti, pa se mi zdi, da me zlepa ne bo.
Tudi vaš oče Mate je bil dolgo časa vpet v reli. Vas je tudi to spodbudilo, da ste zapluli v te vode?
Seveda, to je zagotovo pripomoglo. Kot majhen otrok sem občudoval relije in sanjal, da bom nekega dne tudi sam voznik. Danes živim te sanje.
Nisem eden tistih, ki tekmujejo nekaj let, potem pa jih reli ne zanima več. Morda bi bilo konec koncev bolj zdravo, če bi spadal mednje. (smeh)
V resnici niti ni smešno, saj gre za neke vrste obsedenost. Verjamem, da ima to stanje tudi zdravstveni naziv.
Ste kdaj uspeli voziti skupaj z očetom?
Seveda, a ne na dirki. Vozila sva se z nekaj avtomobili in nemalokrat me je opomnil, da sem prehiter. Šel sem na vse ali nič, češ, glej stari moj, kaj zmorem. (smeh) Moj oče je bil svoj čas sovoznik legendarnemu Tihomiru Filipoviću, zato sem želel nanj narediti vtis.
Kaj pa, da bi z njim tekmovali? Bi to šlo?
Seveda bi, a nikoli nisva imela te želje.
Le tako lahko moja mama ponoči mirno spi.
Dostikrat starši ne želijo, da bi otroci ubrali njihovo pot, saj se zavedajo, kaj vse ta prinaša. Tudi tiste negativne plati. Vam oče nikoli ni odsvetoval relija?
Ne, nikoli. Reli je nevaren šport, a sam vozim, kolikor je mogoče previdno. Ni moj namen, da bi se poškodoval. Če bolje pogledate moj način vožnje, je tveganje minimalno. Kot je svoj čas rekel legendarni Walter Röhrl: Želim postati svetovni prvak, a se ne nameravam pri tem ponesrečiti. Tak je tudi moj namen.
Seveda pa človek razmišlja tudi o tem, čeprav nima želje. Na koncu prevlada adrenalin, zato tega ne dojemaš tako kot vsi drugi. Sam verjamem, da moj šport ni tako nevaren in da je še vrsta bolj nevarnih.
View this post on Instagram
Koliko pa vam pomeni hitrost, kadar niste na progi?
V meni sta dve različni osebi. Juraj, ki vsakodnevno sede v avtomobil in Juraj na reliju. Doma vozim umirjeno, povsem običajno. Na dirki pa me prevzame adrenalin, to je drugo.
Kadar doma začutim željo po hitrosti, grem na karting in to dam iz sebe. Ali pa počakam na dirko in to željo izživim.
Se pogosteje na cesti obrnete, če vidite simpatično dekle ali dober avtomobil?
Na to vprašanje pa ne smem odgovoriti. (smeh)
Kakšen avtomobil vas čaka v domači garaži?
Nimam garaže, imam le tri parkirne prostore. Na prvem stoji Toyota Yaris GR, na drugem Škoda Octavia RS in na tretjem Toyota Auris Hibrid.
Pa seveda avtomobil, ki je na testiranju.
Toyote prevladujejo s kakšnim posebnim namenom?
Niti ne, vozim vse. Za svoje osebne potrebe sem kupil Yaris GR, s katerim prevozim tudi največ kilometrov. Tudi na reliju vozim Toyoto Yaris. Prej sem vozil Subaru Imprezo.
Kako pa se je na vašem parkirišču znašel hibrid? Vam je sicer ljuba tovrstna avtomobilska tehnologija?
Za hibrid sem se odločil, ker gre za najboljšo Toyotino tehnologijo, kar jih obstaja. Sem ponosen lastnik Auris Hibrida, ta avtomobil se zlepa ne bo pokvaril.
Kaj pa vaš sanjski avtomobil?
To je Toyota Yaris GR. Ne zanimajo me prestižni superšportniki, gledam predvsem avtomobile, ki so mi cenovno dostopni.
Moj sanjski avtomobil je bil tudi Subaru Legacy, ki sem ga dolgo časa uporabljal za vožnjo po snegu. Letnik 1991, kakršnega je svoj čas vozil Colin McRae. Turbo motor. Z njim sem se vozil vsak dan, uporabljal pa sem ga tudi za treninge na snegu. Avtomobil sem naravnost oboževal.
Ljudje pogosto vozijo predrage avtomobile in se razburjajo za vsako prasko, če pa kupiš avtomobil, primeren svojemu bančnemu računu, se lahko naokrog voziš bolj neobremenjeno.
Jaz pravim: »Če ti kdo na parkirišču poškoduje avtomobil in se ti na vse pretege obremenjuješ, si sam butast, ker si kupil predrag avtomobil.« To je samo dodatno breme, ki ga nihče v življenju ne potrebuje. Zato svoje težnje po sanjskem avtomobilu rešujem na dirkah.
Nekoč ste dejali, da je avtomobil, če ga uporabljaš za vožnjo v službo, potreba. Drugače pa razkošje. Lahko to filozofijo bolj natančno razložite?
Res je, vse drugo je razkošje. Kupi avtomobil primeren za svoje potrebe.
Že moja Toyota Yaris je v tem hipu luksuz, saj je v resnici ne potrebujem. Če bi lahko izbiral, bi doma parkiral starega Mini Cooperja, Land Rover Defenderja in Subaruja Imprezo, pa bi imel rešeno, A nima smisla. Vse bi kaj hitro prodal.
Tudi če bi imel veliko denarja, si ne bi kupoval novih avtomobilov. Čemu le? Da bi stali v moji garaži in bi se počutil grozno, ker jih ne bi utegnil voziti?! Avto je zato, da se vozi. Najhuje je, ko stoji na mestu.
View this post on Instagram
Kakšen je vaš odnos do elektrifikacije?
To se mi zdi sijajna reč, a ne vem, kam nas bo zanesla. Super se mi zdi, da razvijamo nove tehnologije, ki nam bodo morda nekoč rešile življenje, a za današnji čas je smešno, ker prave infrastrukture žal ni.
Tudi sam razmišljam o električnem avtomobilu, ki bi mi včasih prišel prav, ampak mi vožnja ne bi bila tisti »gušt«. Nisem proti, ne razumite me napak, a Yaris GR spusti svoj zvok, elektrika tega nima.
Po drugi strani pa so električna vozila bolj enostavna za vožnjo. Vse ima svoje prednosti in slabosti. Je pa elektrika zagotovo del prihodnosti, vendar nismo še tam.
Elektrifikacija je vse bolj prisotna tudi v formuli 1, pa v MotoGP itd. Kako pa je z elektrifikacijo relija?
Pri reliju je prehod na elektriko precej bolj zahteven, saj je nemogoče pričakovati, da bo avtomobil odpeljal celotno dirko na eni sami bateriji. Poleg tega so v reliju močno prisotni turbo motorji, ki dajejo športu poseben čar in zvok.
Pri reliju je to še kako pomembno, saj je avtomobil na progi sam, pri formuli po drugi strani pa elektrika ni tako nemogoča, saj se dirkalniki merijo med seboj na progi.
Relistični avtomobil potrebuje zvok in vibracije.
Zaradi vašega dela velik del časa vozite tudi testne avtomobile. Koliko časa vam posamezen avto še predstavlja užitek, vznemirjenje? Na kaj ste pozorni?
Navdušujejo me filozofije posameznih znamk. Ne glede na to, v katero sedeš, v vsaki bo filozofija proizvajalca prišla do izraza. Nemci so bolj fini in dajejo poudarek kakovosti, Francozi imajo radi bolj zamotane dizajne, Italijani pa prisegajo na fenomenalno urejeno notranjost.
Japonce je vseeno za interjer, pomembna je le tehnika. To mi je blizu. Na testih se skušam vživeti v vlogo kupca. Kaj ga prepriča? Zakaj se odloči za ta avtomobil? Veste, sto ljudi, sto čudi pravijo. To je čista resnica.
Preberite si še: Preverite, kateri znamki je že vrsto let zvest Anže Logar in katere tri avtomobilske posebneže skriva v svoji garaži
Avtomobili mi naprej predstavljajo posel, šele nato strast. In v svojem poslu sem profesionalec, ki si upa reči bobu bob. Nečesa iskreno ne prenesem. Kadar industrija oblikuje avtomobile za neumne ljudi. Takrat, ko podcenjuje svojega uporabnika.
Mi kot velik poznavalec hrvaške avtomobilske scene zaupate, kaj Rimac pomeni za Hrvaško?
Mate Rimac je naša maskota, obraz celotne Hrvaške. Kar je uspelo njemu, je noro. Imel je jajca, ki so nujno potrebna, če želiš ustvariti takšno zgodbo, in imel je znanje. »Da bi stigal do zvezda treba ti znanja i truda a nitko od nas nema snege,« se glasi znana modrost.
Mate ima vse to, zato mu je uspelo, kar mu je! Seveda je imel tudi veliko sreče. Še en pregovor se glasi: »Bolje bez crte na dupetu, nego bez sreće u životu.« (smeh)
Vam je že uspelo sesti za volan Nevere?
Seveda. Gre, gre! To ni super avtomobil, to je hiper triper avtomobil. To je noro! Kašen pospešek, da se ti zmeša. Neverjetno. No, ta občutek te stane 2 milijona evrov. Če si pripravljen odšteti toliko, mora biti avto resnično nor. Mate je s tem avtomobilom pospešil razvoj celotne tehnologije.
V avtomobilski industriji se vsi pehajo za elektrifikacijo, a nihče ni pomislil, da bi ustvaril avtomobil z 2000 konjskimi močmi. Druge znamke dlje od svojih težav niso videle. Mate je!
Da bodo drugi avtomobili dosegli Nevero, bo minilo še nekaj let, tako močno je Rimčev avtomobil pred drugo elektroindustrijo.
Še bolj kot avtomobil me fascinira Rimčeva zgodba. To je čista magija. Če bi se še enkrat lotil tega projekta, mu ne bi uspelo, takrat pa se mu je vse poklopilo. To je magija. Prav vsak avtomobil ima svojo zgodbo in žalosti me, da te nikoli ne pridejo v javnost.
Z javnostjo bi morali več komunicirati o težavah in problemih, kot to delata Elon Musk ali Mate Rimac. To vzbuja emocije. In prav te so glavni krivec za nakup. Avtomobili se kupujejo zaradi čustev, ne zaradi tehničnih podatkov.