In vse to je povezano z avtomobilizmom ...
S kuharskim mojstrom Jorgom Zupanom, lastnikom prestižne Michelinove zvezdice, sva se ujela, temi primerno, kar med vožnjo v avtomobilu. Na prostoročnem, seveda. Če sem sprva mislila, da chefi plavajo v kulinaričnem vesolju in jih avtomobilistične tematike sploh ne zanimajo, mi je v hipu postalo jasno, da se motim. Nekje med kilometri štajerske avtoceste mi je Jorg zaupal, da je bil v svojih avtomobilskih začetkih zaprisežen alfist in da tudi njemu živce goltajo vozniki, ki se usidrajo na prehitevalnem pasu.
Tuhtala sem, kako bi kulinariko povezala z avtomobilizmom, pa to v resnici niti ni težko. Michellin, ki podeljuje prestižne zvezdice, je v resnici podjetje s pnevmatikami. Če se ne motim, pa so celoten projekt z vodičem zagnali v želji, da povečajo prodajo pnevmatik? Je temu tako?
Res je, sestavili so vodič za popotnike in šoferje, verjetno tudi z željo, da bi pospešili prodajo pnevmatik. Po drugi strani pa so imeli tudi veliko socialno odgovornost do ljudi, saj gre za pripomoček, ki se izkaže za nepogrešljivega sopotnika na poti. Nekdaj so bile v vodiču tako zbrane tudi mehanične delavnice v bližini. Celotna zgodba z Michellinom je še danes zavita v tančico skrivnosti. Nihče ne ve, kakšni so kriteriji za ocenjevanje posamičnih restavracij. Na tem sloni tudi visoka kredibilnost vodiča, saj nanj enostavno ni mogoče vplivati. Zvezdice podeljujejo na podlagi ocen ocenjevalcev, česar pri drugih kulinaričnih lestvicah ni, vsaj niso tako transparentne kot ta. Znan je okviren koncept ocenjevanja, ki je naveden tudi v legendi. Z eno zvezdico tako označijo restavracije, ki jim pritičejo odlična kuhinja in sestavine ter za katere se je vredno ustaviti na poti. Dve zvezdici označujeta restavracije, za katere je vredno zaviti s poti. S tremi zvezdicami pa želijo povedati, da je sama kulinarična izkušnja tako neverjetna, da se je tja vredno odpraviti že samo po sebi.
Se torej strinjate, da sta kulinarika in avtomobilizem vsaj posredno povezana?
Seveda, na več načinov! Če ne drugače, se je do restavracije potrebno tudi pripeljat. Dobro hrano je vedno fino združiti tudi z dobrim avtomobilom, saj tako tudi sama vožnja postane doživetje.
Kako dovzetni ste za jeklene konjičke sami?
Mislim, da večino moških zanima avtomobilizem in sam nisem nobena izjema. No, moj brat je. Šele pred nekaj leti je začel razmišljati o avtomobilu, saj mu poglavitni način transporta predstavljata Vespa in kolo. Je bolj motociklistični navdušenec. Meni so avtomobili zanimivi že od nekdaj, ko pa sem opravil vozniški izpit, sem začel uživati tudi v vožnji. Resnično rad sem za volanom, sploh, če gre za dober avto. Moj prvi jekleni konjiček je bila Alfa Romeo 145 QV, bencinar 16V z 2.0 motorjem, ki sem ga kupil s svojimi prvimi delnicami. Melancan barve, z biserno belimi feltnami. Bil sem zagrizen alfist. Čeprav je avtomobil majhen, pa je izjemno lahek in močen. Čudno, da takrat nisem dobil še več kazni. No, prvotna ideja je bila, da postanem lastnik spačka, saj sem že od vsega začetka mahnjen na starodobnike. Tudi moja starša sta imela enega, z njim pa sta se zapeljal vse tja do Londona. Na žalost pa so mi bili dosegljivi le tisti spački, ki so potrebovali konkretno roko mehanika, kaj drugega pa si nisem mogel privoščiti. Alfi je sledilo nekaj krip, no, s tem jim delam veliko krivico. Bil sem tudi lastnik Citroena Berlingota, s katerim smo v 20 dneh prevozili ves Balkan, za piko na i pa še Toskano in Sardinijo. No, potem pa mi je zakuhal nekje med Mariborom in Koprom. (smeh) Iskreno, z Alfo sem imel doslej še najmanj težav!
Kaj pa vozite danes?
Imam BMW X3, ki je zaradi višine hrbtu prijazen avtomobil. Prej smo kot družinski avtomobil uporabljali Passata, nad katerim sem bil navdušen, saj so mi karavani zelo pri srcu. Z njim smo prevozili vse od Amsterdama, pa čez Belgijo, Alzacijo in Švico do Innsbrucka ter domov. Ja, prevozil sem že lep del Evrope. V Passata si pravil prav vse, nekoč celo mizo in šest stolov.
Kaj najprej opazite na avtomobilu? Katere pa so glavne lastnosti, na katere ste pozorni ob nakupu?
Ljudje smo vizualna bitja, zato estetika predstavlja pomemben faktor pri odločitvi. Še pomembnejši pa mi je notranji izgled, predvsem pa udobje. Rad imam gretje sedežev pa volana. Z leti je to vse bolj pomembno, saj me moč in pospeški ne zanimajo več kaj dosti. (smeh) Kot starš je velikega pomena tudi varnost. Konec koncev pa ne gre spregledati niti voznih lastnosti, od vzmetenja do razporeditve teže pri vožnji. Sploh pri daljših razdaljah je slednje še kako opazno.
Nam zaupate, o katerem avtomobilu pa sanjarite?
Oh, če bi imel možnost, bi si privoščil Alfa Romeo Spider, letnik 1978. Kabriolet, rdeče barve. A kaj ko za starodobnika potrebuješ čas, da z guštom malo brkljaš po njem. Zadnje čase sicer veliko razmišljam tudi o izpitu za motor. Omislil bi si potovalni BMW ali pa kakšnega starodobnika.
Zdaj pa še malo drugačno vprašanje. Kako se znajdete v vlogi sovoznika?
Hm, a v primeru, da je za volanom partnerica, a kdo drug? (smeh) Tako je, da pri partnerju rečeš marsikaj, kar pri kakem drugem morda ne bi. Ne glede na to, kdo vozi, opazujem promet. Če me zaskrbi za lastno varnost, kaj rečem, sicer pa raje ostanem tiho. Včasih mi je malce neprijetno, če vozniku ne steče bočno parkiranje, pa bi najraje to opravil kar namesto njega. To ne leti na mojo drago, njej gre to odlično od rok. Seveda pa sem najbolj vesel, če sam držim volan.
Kater tip voznika ste? Hiter, umirjen, se razburjate?
Jaz sem najboljši šofer na svetu! (smeh) Hec, trudim se voziti po predpisih. Priznam, včasih za volanom kaj prigriznem, morda volana ne držim, kot so nas učili v avtošoli,… Nisem ponosen, a včasih v roke primem tudi za telefon. Danes to ni več težava, ker je sistem prostoročen, dejstvo pa je, da se to dogaja vsem nam. Mi gre na živce, vem, da ni ok! Sicer pa sem ta volanom precej glasen. Kadar si sam v avtomobilu, ti lahko vožnja predstavlja neke vrste ventil, kjer obračunaš tudi z drugimi stvarmi, ki te v življenju mučijo. Včasih se na koga malce dereš, spet drugič, koga kam pošlješ.
Kaj pa vam gre na cesti najbolj na živce?
Joj, kakšni starejši vozniki vsekakor niso več za volan. Upam, da bom v njihovih letih, ko sam ne bom več sposoben za vožnjo, sam od sebe zmožen vrniti izpit. Ali pa vozniki, ki se v križišču ne razporedijo pravilno in tako ovirajo promet ter onemogočajo ostalim normalno vožnjo. Pa seveda ljudje, ki ne uporabljajo smernikov in tisti, ki se vlečejo po prehitevalnem pasu, pa se nikakor ne umaknejo. Pa mulci s dirkalniki, ki Celovško zamenjajo z dirkališčem v Monzi. Tudi sam sem bil nekoč v njihovih letih, pa jebela cesta, da tega nisem delal!
Katere prometne predpise pa je po vašem mnenju najlaže spregledati?
No, to je grda navada. Kadar naletiš na znak neprednostne ceste v križišču, upočasniš avtomobil in pregledaš križišče. Če je preglednost nad voziščem dobra, to kaj hitro narediš tudi pri stop znaku, kjer bi se moral po pravilih ustaviti.