"Na kolesu tedensko že zaradi narave poklica preživim med 20 in 30 ur."
Najprestižnejša kolesarska dirka Tour de France je tik pred vrati, Slovenci pa bomo tudi tokrat stiskali pesti in dihali skupaj z vrsto slovenskih kolesarskih junakov.
Eden izmed njih je Matej Mohorič, kolesar moštva Bahrain Victorious, ki nam je osvetlil ozadje slovitega Toura, obenem pa poudaril pomen gonjenja pedalov v družbi prihodnosti, ki ne bo več temeljila na prestižu lastništva osebnega avtomobila.
Matej, vi ste nekakšen ambasador kolesarstva. Od vaše fundacije za pomoč mladim kolesarjem do pokala Trstenik in koles, ki ste jih podarili mladim s cerebralno paralizo. Kaj vas je spodbudilo, da se ne osredotočite striktno v šport, temveč tudi širše?
Še danes se dobro spomnim, koliko mi je pomenila podpora v lokalnem okolju, ki je pripomogla k temu, da sem se začel s kolesarstvom ukvarjati tudi profesionalno.
Kako sem užival, kadar so bile dirke dobro izpeljane. Zdaj, ko sem v položaju, da lahko pomagam tudi sam, želim z različnimi projekti in fundacijo spodbuditi mlade k temu, jim pomagati na njihovi poti.
Prav tako pa želim pomagati tudi ljudem, ki so se znašli v težkih življenjskih okoliščinah, saj se z majhnimi gestami prijaznosti ne počutijo bolje le oni, temveč se tudi jaz.
Mene osrečuje, da lahko tem ljudem pomagam.
View this post on Instagram
Kaj vam pomeni kolo? Je to le vaša služba ali tudi sicer pomembno prevozno sredstvo?
V prvi vrsti je kolo še vedno prevozno sredstvo. Vsakič, ko se s kolesom vozim na trening ali pa kar tako, mi to predstavlja neke vrste odklop. Trenutek zame.
Vožnja s kolesom ti v primerjavi z avtomobilom ponudi precej intenzivnejši stik z okoljem, z dogajanjem. Pred časom sem naletel na nizozemsko raziskavo, v sklopu katere so predšolskim otrokom po prihodu v vrtec dali narisati njihovo pot v šolo.
Ni treba dodati, da so bile risbice otrok, ki so v vrtec prišli s kolesi, precej bolj pisane, barvite in doživete.
V avtomobilu smo zaprti v karoserijo in nismo tako močno v stiku s potjo, z drugimi. Če na kolesu koga srečaš, se lažje ustaviš in spregovoriš kako besedo, medtem ko je z avtomobilom to praktično nemogoče. Sploh v mestih.
To je način transporta, ki skupnost precej bolj poveže. Je pa res, da sem še danes, po vseh teh letih na kolesu, zaljubljen v kolesarjenje.
V možnost, da se s kolesom neodvisno podam, kamorkoli hočem. To je svoboda, ki mi je bila dana že v otroštvu, ko sem dobil prvo kolo.
Koliko časa sicer preživite na kolesu? Koliko za volanom avtomobila?
Precej. Na kolesu tedensko že zaradi narave poklica preživim med 20 in 30 ur. Če prištejem še poti s kolesom, ki jih opravim izven tega okvira – če je le mogoče, razdalje premagujem s kolesom tudi v prostem času – je to še dodatnih pet ur tedensko. Tako v Monaku, pa tudi, kadar sem v Sloveniji na obisku.
Sploh v Monaku je prisoten odličen sistem javnih električnih koles s postajami, s telefonom enostavno poskeniraš kodo in ga oddaš na postaji.
Tudi v Sloveniji za opravke uporabljam kolo, če mi le čas in razdalja to dopuščata. V avtu za razliko od tega preživim kakih 5 do 7 ur tedensko, medtem ko se ob daljših potovanjih ta čas še malce poviša.
Tudi na dirkah dnevno veliko časa preživimo na transferjih, bodisi v avtomobilih ali na avtobusih. Tam je te vožnje še precej več. Kakorkoli, veliko časa preživim na cesti. (smeh)
Kaj pa na dirkah, kakršen je Tour?
Na etapni dirki se hotel rutinsko menja vsak dan, razen v izjemnih primerih. Zjutraj se zbudiš, poješ zajtrk ter se odpraviš na pot.
Naše osebje v tem času spakira naše stvari, medtem ko se kolesarji odpravimo na start. Del osebja se odpravi že v naslednji hotel, kjer pripravijo vse za naš prihod.
Medtem mi odvozimo etapo, po koncu pa se z avtobusom/avtom odpravimo do nastanitve. Naslednji dan se postopek ponovi. En mesec, v primeru Toura.
Na Touru prevozimo kakih 3500 km s kolesom, ob tem pa še dodatnih 7000 km z avtom.
Tour je nekoč potekal po celotni Franciji, dandanes je trasa precej drugačna, transferjev pa s tem precej več.
Res je, so posamezni daljši transferji, tudi daljši od 400 km. Niso pogosti, a te lahko dobro izčrpajo. Včasih pa prispeš v cilj in je hotel le kakih 200 m stran.
Kakšne hitrosti dosegate na kolesu v primerjavi z avtomobilom?
Na treningu me spremlja spremljevalno vozilo in zato v primeru prometne ceste vozim za njim, tako da se premikam s prometom in ne oviram drugih udeležencev.
S tem je trening zame bolj varen, hkrati pa tudi bolj podoben vožnji na dirki v glavnini. V primeru bolj hribovite trase pa so hitrosti navzgor nekoliko nižje, navzdol pa malenkost višje, kot bi jih dosegli ob vožnji z avtomobilom.
Na treningu vozim v povprečju s 40 km/h, kar je zelo primerljivo s hitrostjo po regionalnih cestah.
Kako ocenjujete vozniško kulturo v Sloveniji v odnosu do kolesarjev? In obratno.
Menim, da je odnos voznikov do kolesarjev v veliki večini zelo zgleden. Vozniška kultura v Sloveniji je po mojem mnenju med najboljšimi v Evropi.
Medtem pa kultura kolesarjev do voznikov morda ni vedno najbolj zgledna, a tu ne gre posploševati. Menim, da smo vsi v istem čolnu.
Ceste so take, kakršne so in zato moramo dano infrastrukturo uporabljati zgledno, ne da bi pri tem ogrožali drug drugega.
Tudi kolesarji moramo razumeti, da ljudje, ki so v avtomobilih, niso na ležerni vožnji, temveč se jim bodisi mudi v službo, po opravkih itd.
To je treba spoštovati in ne ovirati prometa. Zato je morda smiselno izbrati manj prometne ceste, sploh glede na to, da kolesarska infrastruktura v številnih predelih ni najbolj urejena.
Slednja bi morala biti v interesu lokalnih skupnosti, ki bi si morale prizadevati za ločene kolesarske poti, kar bi ljudi še bolj privabilo na kolo in omogočilo, da ga uporabijo za prevoz na delo, po opravkih.
Ste se doslej na kolesu znašli že v kakšni neprijetni situaciji? Kaj ste se iz izkušenj naučili?
Glede na to, da vsako leto prevozim 1000 ur, sem se soočil že z nekaj mejnimi situacijami, a sem se čez leta naučil obvladati in predvideti dogajanje, zato jih je vedno manj.
Z izkušnjami začneš predpostavljati, da te ljudje ne opazijo.
Na treningu vedno dam prednost drugim, če vidim, da je to potrebno. Zavedam sem, da ljudje, ki so v avtomobilih, ne vedo, kako hitro se lahko s kolesom peljem, zato tudi temu prilagodim svoje manevre in odločitve.
Ob spustih vedno predpostavljam, da me na drugi strani ovinka čaka kamion, naložen s hlodi, da se s tem izognem neprijetnim situacijam. Predvsem pa za varnost veliko lahko storimo sami.
View this post on Instagram
Katera je vaša najljubša kolesarska trasa?
Vzpon iz Kranja na Jamnik. To je verjetno cesta, ki sem jo prevozil največkrat v življenju, saj so to moji rodni konci in včasih sem se po tej cesti vozil vsak dan.
Če iz dveh koles preidemo še malce na štiri. Kaj sicer vozite?
Vozim novega Volkswagna Multivana. To je moj popoln avto! Kadar sem na obisku v Sloveniji, je dovolj prostoren, da v njem prevažam svoja dva otroka in vso mogočo opremo in pripomočke, ki najmlajšim pritičejo.
Vedno je v prtljažniku tudi kolo in s tem povezane veliko prtljage. Prostora res nikoli ni preveč in odločitev za tako prostoren avtomobil je bila v tem času že vsaj 1000-krat poplačana. (smeh)
In koliko koles lahko prevažate s seboj?
Za dodatek imam zadaj tudi vlečno kljuko in Thuletov kolesarski prtljažnik, če je kriza, jih naložim še zunaj. Sploh v slabem vremenu jih raje tovorim v prtljažniku.
Sicer pa lahko z avtomobilom brez težav tovorim vsa družinska kolesa, vključno tista od starih staršev, kadar se skupaj odpravimo na izlet.
Všeč mi je prilagodljivost sedežev, zato je prostora v izobilju.
Ste v Multivanu kdaj že preživeli noč?
Ne, tak pustolovec pa nisem. (smeh) Kadar sem na obisku v Sloveniji, čas izkoristim za druženje z otrokoma. Med dirkami pa spimo po hotelih.
Vaš sanjski avtomobil? Če bi upoštevali dejstvo, da ne potrebujete prostora za kolesa.
Mislim, da ga že vozim! (smeh) Svoje želje po adrenalinu potešim na kolesarskih dirkah, zato potrebujem avtomobil, ki je praktičen in udoben. Tak, da me po dolgih vožnjah ne boli vsak delček telesa. (smeh)
Sem namreč precej suh in zato sedenje na sedežu hitro postane neudobno v nizkih avtomobilih.
Kateri je bil vaš prvi avtomobil? Ste ga podedovali?
Ne, prvi avtomobil sem si kupil sam, kak teden, preden sem naredil izpit. Bil je moder Peugeot 307. Precej »švoh« motor, zaradi česar sem ga zamenjal, kakor hitro je bilo mogoče.
Potem sem vozil Alfo, v tem času pa sem se preselil tudi v Monako, zaradi česar so vožnje v Slovenijo postale zelo neudobne. Tako sem presedlal na Tourana, kasneje na sponzorskega Citroëna S3 Picasso in zatem na Volva XC60. Zdaj pa sem pristal na Multivanu.
Uh, to je pa precej avtomobilov za dobro desetletje vozniških izkušenj.
Da, moje potrebe so se hitro spreminjale. (smeh)
Kako blizu vam je elektrifikacija?
Električna vozila so mi všeč za uporabo, tudi zaradi dobre odzivnosti in odsotnosti hrupa. Trenutno so tudi v višjem premijskem razredu bolj ugodna od klasičnih vozil, obenem pa dobro držijo ceno, zato niso slaba naložba.
Če bi potreboval avtomobil za krajše razdalje, je to zagotovo smiselna izbira, saj bi akumulator lahko dnevno polnil kar doma.
Imam pa dvome, če je avtomobilska industrija kot takšna res prava pot za družbo. Zagotovo bi morali več vlagati v javni in železniški promet, saj bo prišel trenutek, ko se bomo morali pogledati v ogledalo in si priznati, da ni najbolj smiselno, da ima vsak izmed nas lastniški avtomobil.
Treba bo urediti učinkovite sisteme deljene mobilnosti, ki bodo omogočali, da boš avtomobil, kadar ga boš res potreboval, najel. Vsekakor potrebujemo bolj vzdržen sistem, kot je sedanji.
Torej ne bo toliko poudarek na tehnologiji kot na širših družbenih vrednotah?
Da, gre predvsem za globljo spremembo v družbi. Svoboda, ki nam jo avtomobili trenutno omogočajo, je ogromen privilegij. Človeštvo kot tako je živ organizem, ki deluje po svojih principih, zato je korenita sprememba iz danes na jutri nemogoča.
Potreben je postopen prehod, z majhnimi koraki lahko svet precej bolj učinkovito spreminjamo na bolje.
Električni avtomobili zagotovo so korak naprej, nisem pa prepričan, ali predstavljajo dolgoročno rešitev. Kot družba še nismo sposobni na zadosten način proizvesti in transportirati potrebno količino energije, pri tem pa imam pomisleke tudi glede reciklaže vseh teh elektromotorjev in baterij.
Kot družba smo se odločili, da gremo v smer električnih vozil in prav je, da se v to vlaga veliko napora. Zagotovo bo najbolj trajnostna rešitev prihodnosti temeljila bolj na električnem motorju kot motorju na notranje zgorevanje.
Kako bi opisali sebe kot voznika? Kakšni ste za volanom?
Kot strpnega, a ne počasnega. Sem spoštljiv do drugih in previden.
Kaj vas na cesti spravi s tira?
Iskreno, nič. Sem ekstra potrpežljiv tip človeka in na cesti nimam težav niti s počasnejšimi in manj veščimi vozniki. Počakam, da pridem na vrsto in pridem na cilj.
Zaradi poklicne deformacije mi je tudi jasno, kako hudičevo hitro moramo voziti, da na 20-minutni vožnji (ki je v slovenskem povprečju najbolj pogosta) privarčujemo minuto.
To je ogromna razlika v hitrosti. Na kolesarski dirki ure in ure garamo, da izničimo petminutno prednost. Predstavljajte si, da se na avtocesti ustavite zato, da napolnite rezervoar vozila. Koliko vozil se v tem času pelje mimo! Nekaj sto.
Če smo ekstra nepazljivi in objestni, bomo tako na cilj prišli le kako minuto ali dve prej, kot bi sicer ob varni in previdni vožnji.
Ob tem pa bomo ogrozili druge in predvsem sebe. Nima smisla! Ne vozim počasi, a vedno zelo varno in strpno. Moram potrkati, nisem še imel prometne nezgode, ko bi bil povzročitelj jaz.
Za kaj bi si najlaže prislužili kazen?
V življenju sem dobil le eno kazen, in sicer za vožnjo v mestno središče. Nekoč sem namreč rezerviral hotel v mestnem jedru, zato sem bil verjetno do dostopa do namestitve upravičen, a sem kljub temu dobil kazen. Pa se mi ni dalo s tem preveč ukvarjati. (smeh)
Kazni za prehitro vožnjo pa še nisem dobil, čeprav se pogosto zgodi, da vozim malenkost nad omejitvijo.
Kdo je vaš najljubši sopotnik?
Moja otroka. Z njima je v avtomobilu vedno veselo in nikdar dolgčas. Takrat poslušamo otroške pesmice in se imamo res super.
Ravno to je moje naslednje vprašanje. Kaj se največkrat vrti po zvočnikih v vašem avtomobilu?
Na daljših poteh običajno poslušam podcaste, kar precej podcastov različnih žanrov. Od globljih tem radia Ognjišče do bolj zabavnih stand-up komikov.
Poslušam tudi bolj kolesarsko obarvane, včasih pa tudi različne podcaste na Valu 202. Kadar ne poslušam podcastov, pa rad prisluhnem umirjeni glasbi.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol