Z nekdanjim slovenskim smučarskim skakalcem Jernejem Damjanom sva se ujela v času največjega zimskega športnega praznika-Olimpijskih iger. Kot strokovni koordinator OKS je Jernej odpotoval v Peking, temu primerna pa je bila tudi časovna razlika med nama.
A kljub zgodnji uri, mi je hitro postalo jasno, da imam opravka z velikim ljubiteljem jeklenih konjičkov in dobrim poznavalcem le teh. Moj sogovornik je imel v svojem življenju čast voziti številne prelestno hitre avtomobile prestižnih znamk, a kot pojasnjuje sam, z leti bolj kot hitrost, ceni udobje.
Če začneva z aktualnim dogajanjem, ne moreva mimo Olimpijskih iger. Mi poveste, kakšna prevozna sredstva se pomikajo po olimpijski vasi?
Uh, veliko je načinov transporta. Poleg vozil na električni pogon, ki spominjajo na ljubljanske Kavalirje, so tu še avtobusi, od velikih pa do nekoliko manjših. Vsaka reprezentanca ima na voljo tudi svojo floto avtomobilov, v tem primeru Toyot, saj gre za uradnega sponzorja OI v Pekingu. No, najhitrejše prevozno sredstvo daleč naokrog pa je prvi samovozeči vlak na svetu, ki vozi v Peking. Doseže maksimalno hitrost do 354 km/h, v manj kot 50 minutah pa premaga dvestokilometrsko razdaljo. Že na Japonskem sem se imel možnost voziti s podobnimi vlaki, z njimi smo dosegli največ 312 km/h. No, pa še eno vozilo sem pozabil. Po vasi se premika tudi robotiziran avtomobil s kamerami, katerih namen pa mi ostaja neznan.
Katera pa je vaša najljubša vrsta transporta?
Avtomobil, saj sem rad neodvisen od drugih. Poleg tega pa pogosto za premikanje po Ljubljani uporabljam rolarje ali električni skiro, saj ne maram stati v kolonah. Pri avtomobilu mi je všeč, da točno vem kam grem, kdaj startam, kdaj se ustavim,… Veste, v svoji karieri sem določene trenerje preveč čakal, pa se mi je čakanje zamerilo. (smeh)
Tekom športne poti ste naredili kar nekaj kilometrov z vožnjami na treninge in tekme širom po Evropi. Kakšno pa je bilo vzdušje v kombiju?
V povprečju smo se na tekme vozili tja od 6 pa do 9 ur. Na svetovni pokal v Skandinavijo pa smo se odpravili raje z letalom. No, vzdušje v kombiju je bilo pogosto odvisno od uspehov na tekmi, je pa res, da je zagotovo vsaj enemu uspel dober rezultat. Vsem pa nam je bilo jasno, da, se moramo kljub slabšim rezultatom, spraviti v dobro voljo, saj so nove tekme le dan ali dva stran. Zato se je velikokrat zgodilo, da je bilo vzdušje po slabih tekmah še boljše, saj smo se vsi zavedali, da potrebujemo dobro voljo. Heca tako ni manjkalo. Ko smo bili mlajši smo veliko kartali, vrteli glasbo, kasneje pa smo večji del poti prespali ali pa preživeli na telefonih.
Po povedanem sodeč bi rekla, da avtomobil ni le prevozno sredstvo za doseg točke B, temveč v vožnji naravnost uživate.
Res je, cenim užitek v vožnji. Rad imam dobre avtomobile, pri tem ne mislim na hitrost, temveč na udobno vožnjo. V življenju sem zamenjal že kar nekaj avtomobilov, sploh če upoštevam še obdobje, ko sem delala za podjetje, ki se je ukvarjalo z oddajanjem luksuznih avtomobilov. V garaži sem imel pospravljenih tudi več kot 600 konjev. Kar hočem povedati je, da cenim dobro vožnjo.
Vam je vožnja v užitek že vse od začetka?
Ja, je. Takoj potem, ko sem naredil vozniški izpit, sem se s katrco odpeljal na Hrvaško obalo. Vožnja mi namreč nikoli ni povzročala težav. Že prej sem užival v vožnji go-kartov, ko pa pridobiš znanje cestno prometnih predpisov, pridobiš samozavest tudi na cesti. Najraje sem v vlogi voznika. Tako sem sam prevozil že pot vse od Lillehamerja pa do Osla pa potem do Kiela in naprej do Beljaka. Od tam pa nisem zmogel več.
Vozil sem tudi od Ljubljane pa do Monaka, tam prespal in naslednji dan naprej do Barcelone. Z 200 km obvoza, ker sva s sopotnikom zgrešila cesto. Pri Marseillu namreč cesta zavije proti jugu, ker pa je bilo na sosednjem pasu ogromno tovornjakov, moj sovoznik pa je imel drugo delo, sva zavila na napačen pas, ki vodi proti Lyonu. To sva ugotovila šele po stotih kilometrih vožnje. (smeh) Uh, to je bila dogodivščina. Startala sva v ponedeljek zjutraj, češ, da si ogledava El Classico. Ob prihodu v Barcelono sva se ustavila v hotelu, ki pa je bil precej drag, zato sva se odločila, da bova kasneje našla primerno prenočišče. Zvečer so bili vsi zasedeni in do treh zjutraj nisva našla takšnega, ki bi imel prosto sobo. Tako sva se zapeljala ven iz Barcelone, kjer sva našla sobo v hotelu ob dirkališču.
Naslednji dan sva imela obljubljeni karti za El Classico, a se je izkazalo, da temu ni tako. Zato sva se odpeljala na Costo Bravo, kjer je bilo pozimi pravo mrtvilo, zato sva se odločila, da greva kar proti domu. Na špansko-francoski meji so naju, ko sva povedala, da se vračava po enem samem dnevu, temeljito pregledali s štirimi kosmatinci. Bila sva mulca in brez dvoma so bili prepričani, da nimava najboljših namenov. (smeh) No, izračunala sva, da bi imela, če bi se ves čas najinega »tripa« vozila, povprečno hitrost 52 km/h.
View this post on Instagram
Katere lastnosti avtomobila pa so vam najbolj bistvene?
Včasih sem prisegal na trše avtomobile, ki so skrbeli za prvenstven vozniški občutek. Z leti pa vse bolj cenim udobje v vožnji. Pomembno mi je, da se po dolgi vožnji še vedno počutim dobro, da je ambient avtomobila dober. Bistvena mi je tudi varnost. Sem oseba, ki bo kupil le najboljše na trgu, če si tega ne morem privoščiti, potem stvari raje nimam.
Kakšna pravila pa veljajo v vašem avtomobilu?
Ha, nič kaj posebnega. (smeh) Majhnemu otroku težko prepoveš, da jé v avtomobilu, saj so ves čas lačni. Tudi pri psu se le s težavo izogneš številnim dlakam. Se pa trudim, da ohranjam čist in urejen avtomobil. Pri tem mi je bolj kot zunanjost pomembna notranjost, saj mi ni bistveno, kaj si mislijo drugi, temveč predvsem, kako se počutim sam. Po vsaki vožnjo, če je le mogoče, počistim smeti in avto pogosto tudi posesam.
Kakšen karakter voznika ste sicer na cesti?
Strpen in umirjen voznik. Zelo malokrat pritisnem na hupo, čeprav ne maram ljudi, ki na cesti mečkajo. Pogosto se vozim po Jurčkovi, kjer nekateri vozijo s 30 km/h namesto predpisanih 50. Joj, pritisk mi dvignejo tudi gospodarji prehitevalnega pasu, ki se nimajo namena umakniti. V svojem življenju sem naredil že nešteto kilometrov, precej tudi na Tajskem. Njihov način vožnje je precej drugačen od našega. Ko sem po Tajskem prevažal starša, je bil moj oče ves bled in mi je čestital, da se znajdem v takem prometnem kaosu. Tam kot močnejše in hitrejše vozilo nimaš prednosti, temveč je prvi tisti, ki ima najkrajši reakcijski čas.
Ko sem se tako po mesecu vožnje na Tajskem vrnil v Ljubljano, sem se težko znebil vtisa njihove vožnje. Spomnim se, da sem vozilo prisili, da je zmanjšalo hitrost, da sem se jaz lahko vključil. To je na Tajskem nekaj povsem normalnega, pri nas ne. (smeh) Kar me je poleg vožnje na Tajskem še presenetilo je kultura voznikov. Dvakrat sem bil priča nesreči pri kateri so skuterji leteli po tleh. Ko je postalo jasno, da gre za hujšo nesrečo so voznika na tleh, ostali obkrožili in zaščitili vse do prihoda policije. V Sloveniji se zdi, da je te solidarnosti manj.
Mi zaupate, kater avtomobil se trenutno nahaja v vaši garaži?
Audi A6 Allroad.
Kaj pa najmočnejši avtomobil, za čigar volan ste sedli?
Kar se električnih vozil tiče je bila to najmočnejša Tesla, pri bencinarjih pa Maybach ali Audi S8+. Lamborghini Huracan je imel le nekoliko manj moči. Priznam pa, da me te prestižni avtomobili niso kaj preveč navdušili, vsaj z ekološkega in ekonomskega vidika ne. Avtomobila z visoko porabo in vrsto konjskih moči resnično ne potrebuješ, kaj hitro pa spoznaš, da je na koncu vse skupaj le velik strošek, saj se moraš v vsakem primeru prilagoditi ostalemu prometu. Vozila takšnih znamk se bolj splača izposoditi za kak vikend.
Imate morda kakšen sanjski avtomobil?
Seveda. Audi RS6.
Torej ste velik ljubitelj Audijev?
Iskreno res. Saj sem vozil že številne druge znamke, tudi Ferrarija, a na koncu se mi zdi Audi najbolj optimalna rešitev. V Audijih se res dobro počutim, poleg tega me še nikdar niso pustili na cedilu. So pa okusi različni.
Vas privlačijo tudi starodobniki?
Seveda me zanimajo. Res fino se je usesti za volan katerega izmed starejših avtomobilov, saj so modernejši ena sama elektronika. Po drugi strani pa sem ljubitelj tehnoloških inovacij, zato me nova odkritja in izumi navdihujejo. Kljub temu so mi starodobniki všeč, sploh stari športni dirkalniki. Z veseljem bi sedel za volan kakšnega in se zapeljal po progi. Verjamem, da je prisoten prav poseben občutek. Le ti, volan in cesta.