Ko boste prebrali te besede, na mestu za invalide ne boste več parkirali

30. 8. 2022 | Nika Arsovski
Deli

Če se v poletnih mesecih potikate po Ljubljani, bo morda mimo vas »švignil« s svojim vozičkom, ob pomoči električnega priklopa za voziček. Prav to je njegov najljubši način transporta v poletnih dneh, saj mu omogoča, da se naužije utripa in svežega zraka. Ekstremni športnik invalid in trikratni udeleženec zimskih paraolimpijskih iger Gal Jakič je namreč že od otroških let tesno povezan z naravo, tudi zavoljo narave športa – smučarije. 

Ob pregledovanju njegovih objav na Twitterju, sem naletela na zanimiv video. Tesno stisnjen par se ob jutru nežno zbudi, moški pritisne poljub svetlolaski in se počasi usede. Ob tem v prostor vstopi njen mož, zaprepaden ob pogledu na moškega, ki se presede v svoj invalidski voziček in odpelje mimo njega skozi vrata.

»Kaj če bi jaz vzel tvoje mesto,« se sprašuje glavni protagonist oglasa, medtem ko v ozadju vidimo obupanega moža in njegovo tolažečo soprogo. 

Ha! Vsekakor zelo inovativen pristop k ozaveščanju o problematiki neprimerne rabe parkirnih mest za invalide. Pred leti je odmevna kampanja o tem potekala tudi v Sloveniji, pod sloganom »Parkiraj izgovore drugam. Ne na mesta, rezervirana za invalide!«, gonilni motor pa je bil ob dr. Alešu Bučarju-Ručmanu s Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru tudi Gal.

Glas o projektu se je hitro razširil, v treh letih pa poskrbel za nekaj močnih zasukov v družbi. Prostora za napredek je še vedno precej. 

Gal, na kakšen način se najpogosteje premikate naokrog? Katerega sredstva transporta se najpogosteje poslužujete? 

V poletnih mesecih, ko je lepo vreme, se v službo najpogosteje zapeljem kar s pomočjo električnega priklopa za voziček. Ta mi je pisan na kožo, precej bolj kot avtomobil. Omogoča mi, da sem bolj prisoten v okolju. Da sem zunaj, ne ujet v pločevino. Ko je vreme hladnejše in bolj muhasto, takrat presedem v avtomobil. 

Kako pa ta priklop izgleda? 

Na invalidski voziček s sprednje strani priklopiš kolo z baterijo, ki ga, ko prispeš na cilj, preprosto odklopiš. Ta koleščka izdeluje podjetje Batec iz Barcelone, ki povečini zaposluje prav invalide, zato imajo posebno razumevanje za uporabnike in njihove potrebe. Pred časom sva z Nino obiskala Barcelono in si izposodila njihova kolesa ter z njimi prekrižarila celo mesto. Naredila sva kakih 60 km v treh dneh. Takrat so nama zlezli pod kožo in jih uporabljava tudi doma. Nina ima hibrida, tako svoja kolesa še vedno poganja z rokami, elektromotor pa ji pri tem le pomaga. 

Kdaj pa potem izberete avtomobil? 

Avtomobila se poslužujem le takrat, ko moram v enem dnevu na dva različna konca Ljubljane. Omenjeno kolo ima namreč od 20 do 25 km dosega, zato daljše razdalje opravim z avtomobilom. Pa seveda, z avtomobilom gremo tudi na dopuste in počitnice. 

Kater avtomobil se nahaja v vaši garaži? 

Vozim Citroën C5 Tourer, letnik 2010. Z njim sem zelo zadovoljen, zato dolga leta nisem čutil potrebe po tem, da bi menjal. Sploh s servisom v Grosupljem imam odlične izkušnje, zato se mi nič ne mudi z nakupom novega. O avtomobilih namreč nimam pojma, v Grosupljem pa sem našel serviserja, ki mu res zaupam. Je pa res, da je avtomobil s prihodom sina postal malo majhen. Vsako leto z Nino kolebava, če bi le presedlala na kaj večjega, najverjetneje kar kombi. Saj veste, da ni potrebno nenehno zlagat stvari. 

Pa tudi na splošno simpatizirate s francoskimi avtomobilskimi znamkami? 

Ne, moj prvi avtomobil je bil v resnici Ford Mondeo, karavan. Z njim sem bil res zadovoljen, bil je zanesljiv, z volanom dovolj trdim za vožnjo, kompakten itd. Menjal sem ga šele, ko se je rodil Leo. Ninin prijatelj je namreč prav takrat prodajal svojega Citroena, midva pa sva želela nekaj novejšega, varnejšega. Tudi sicer glede znamk nimam osebnih preferenc, Fordi so mi simpatični še iz časa smučarske kariere. 

Ste tega Forda podedovali ali ste si ga kupili kar sami? 

Ne, v resnici mi ga je kupil oče. Še danes je tako, da moramo invalidi že v avtošoli opravljati izpit s prilagojenim avtomobilom. Oče je tako kupil rabljen avtomobil, ki so ga nato strokovno predelali za moje potrebe. Z njim sem prevozil dobršen del Evrope, naredil na tisoče kilometrov. Kakšnega posebnega odnosa do pločevine pa vseeno nimam. Najbolj sem vesel, ko avtomobil prvič nekam »ruknem«. Potem je namreč potrebno precej manj pazit. (smeh) 

Kakšen pa je postopek pri pridobivanju vozniškega izpita? 

Glavna razlika je v tem, da moraš v začetku na Rehabilitacijskem centru Soča opraviti dodaten preizkus, kjer preverijo tvoj reakcijski čas, moč v rokah in ostale sposobnosti za vožnjo. Večina nas izbere avtomatike. Prvo roko imaš namreč na volanu, drugo pa na ročki, ki povezuje gas in zavoro, zato za prestavljanje zmanjka rok. Je pa zanimivo, saj inštruktor nima svojega seta zavor, zato moraš biti kot voznik še malo bolj pazljiv. 

Predstavlja prilagoditev precejšen finančen zalogaj? Pred meseci mi je paraolimpijec Darko Đurić omenjal zneske z nekaj deset tisočaki. 

Darko ima precej bolj konkretne prilagoditve avtomobila, saj volan avtomobila upravlja z joystickom podobno napravo. Pri nama z Nino je prilagoditev manj, poleg tega je bila že takrat sprejeta dopolnitev, da 85 odstotkov stroškov prevzame zavarovalnica. 

Kaj vam kot invalidu pomeni posebno parkirno mesto? V kolikšni meri vam olajša opravke, obveznosti, mobilnost,…? 

Zelo. Pomembno je, da so ta mesta prosta. Da služijo svojemu namenu. Jaz sem sicer za to precej manj občutljiv, saj lahko vstanem iz vozička in grem peš okrog avtomobila, če tako parkirnih mest za invalide ni, lahko v skrajni sili uporabim tudi običajnega. Nina po drugi strani tega ne more. Če nekdo parkira preblizu njenega avtomobila in se vrata ne morejo odpreti do konca, ima veliko težavo.

Nekateri najini kolegi so včasih primorani celo predati ključ svojega avtomobila popolnemu neznancu, da jim le ta prestavi avtomobil in se lahko normalno usedejo na voznikov sedež. 

Kakšni pa so rezultati akcije »Parkiraj izgovore drugam. Ne na mesta, rezervirana za invalide!«, iz leta 2015 katere pogonski motor ste bili tudi sami?

Raziskavo smo leta 2018 ponovili, da bi dobili informacije o učinku same akcije. Bili smo presenečeni, saj smo opazili zelo očitne spremembe. Z Alešem Bučarjem Ručmanom, Fakulteto za varnostne vede, Mestno občino Ljubljana in Javno agencijo Republike Slovenije za varnost v prometu  in agencijo Taktik, ki sta zaslužna za projekt, sodelujemo še danes. Ravno lani smo tako končali z novo raziskavo, ki je raziskovala vpliv mobilnosti na vključevanje invalidov v družbo. Raziskava je bila sofinancirana s strani Ameriške ambasade v Ljubljani in se je končala z online posvetom. Zdaj je v teku že nova raziskava, prav tako ob pomoči Ameriške ambasade, v sklopu katere raziskujemo kako varne se na javnih mestih počutijo mladi invalidi. V to je vključena tudi pojavnost nadlegovanja t.i. »bullyinga« med invalidi, trenutno starimi med 15 in 20 let.

Če se še malo pomudimo pri prvem. Kaj pa je bil poglaviten izgovor ljudi, ki so parkirali na mestih za invalide? Kakšen profil ljudi? 

Raziskovalci stika s kršitelji sicer niso imeli, so pa v sklopu raziskave želeli ovreči tezo neke druge raziskave. V sklopu te so prostovoljci želeli prečkati prehod za pešce, istočasno pa so beležili, kateri cenovni rang avtomobilov je najpogosteje ustavil in kateri sploh ne. S tem so želeli preveriti popularno krilatico, da vozniki dražjih avtomobilov niso tako pozorno na soudeležence v prometu in sodijo med pogostejše kršitelje cestnoprometnih predpisov. V naši raziskavi se je izkazalo, da so kršitelji lastniki širšega cenovnega razpona avtomobilov, praktično celoten slovenski vozni park. Vsa neprimerno parkirana vozila smo namreč poslikali, nato pa je sodni cenilec na podlagi slik določil starost in vrednost vozila. Največ vozil se je gibalo v rangu le nekaj tisoč evrov.

Čez tri leta, ko smo raziskavo ponovili, je bilo kršiteljev več kot polovico manj (58%). Med kršitelji 2018 so prevladovali moški, največ jih je bilo starih med 30 in 50 letom.

V primerjavi z letom 2015 je delež kršiteljev znatno upadel v kategoriji mlajših od 30 let (iz 23 % leta 2015 na 12 % leta 2018). Zanimivo je tudi vedeti, da nekateri tega sploh ne dojemajo kot kršitev. 

Kakšni pa so izsledki raziskave na temo vpliva mobilnosti na vključevanje invalidov v družbo? 

Vsekakor je mobilnost bistvenega pomena za vključenost. Skozi število vključenih smo ugotovili, da je mobilnost tudi v urbanih predelih zelo pomembna, v ruralnih delih pa je njen vpliv še precej večji, saj je infrastrukturna podpora manjša.  

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Gal Jakic //morpheus7 (@teamjakic)

Kako varno pa se je gibati po mestu, ob vseh električnih skirojih in kolesih? 

Mislim, da smo se kar navadili, da smo vsi malo pešci, mali pa kolesarji. Se pa moramo tisti, ki imamo pri gibanju električno pomoč, zavedati, da smo hitrejši in moramo biti zato odgovornejši. Poleg tega je električen pogon zelo tih in te soudeleženci velikokrat sploh ne slišijo. Prav zato verjamem, da sem kot udeleženec v prometu odgovoren za tistega spredaj, vedno puščam še malo več prostora ostalim in se kar se le da varno premikam naokrog. 

Kaj v prihodnosti pa bi se še dalo narediti za boljšo vključenost invalidov v promet?

Menim, da se stanje postopno izboljšuje. Tudi dostopnost do javnega prometa je vse boljša. Si pa vedno želiš, da bi bila vključenost na istem nivoju kot pri ostalih ljudeh, a se zavedam, da to ni enostavno. Lažje je nekaj reči, kot to tudi speljati. Menim, da je pomembno, da se trudimo za čim večjo vključenost invalidov v mobilnost. Tudi s krutega ekonomskega vidika, saj vključevanje invalidov poveča delež delavno aktivne populacije.

Preberite si še: To je razlog, zakaj se je Branko Oblak poslovil od svojih Mercedesev

Kaj pa vas sicer najbolj zmoti v javnem prometu? 

Menim, da so se storitve javnega prometa od 2002, ko sem začel življenje na invalidskem vozičku, močno izboljšale. Morda je železniški promet najbolj šibka točka javnega prometa. Vlak mi je zavoljo babice in dedka, ki sta svoj čas delala na Slovenskih železnicah, zelo ljub. Je pa potovanje z njim za nas invalide, včasih precej zakomplicirano, saj se moraš na nekaterih postajah še vedno najavit in potrebuješ kar nekaj predpriprav. Za razliko od tega pa se, kar se infrastrukture na letališčih tiče, Slovenija brez težav kosa z večino evropskih držav. Brniško letališče je zelo dobro poskrbelo za postopke vkrcavanja  invalidov na potniška letala, že v Münchnu recimo, je kaos precej hujši. 

Novo na Metroplay: Župnik Martin Golob | "Duhovnik je lahko čisto normalen človek!"