Nekaj drži kot pribito, legenda jugoslovanske smučarije Tone Vogrinec je živa zakladnica zgodb. Zato ne preseneča, da je njegova biografija »Vsi me kličejo Tona« v hipu postala eno najbolj zaželenih čtiv na slovenskih tleh. Na 472 straneh, pa ne manjka tudi zgodb povezanih z avtomobili, ki lepo uokvirjajo njegovo veliko strast do motorjev in avtomobilov.
»Če ne bi bil omejen s prostorom, bi nastala nova Vojna in mir,« nasmejano pripomni Tone Vogrinec in s tem da vedeti, da ima zgodb še na pretek.
Nekatere povezane tudi z avtomobili in motorji. Že kot fantič je na domačem dvorišču z navdušenjem »šraufal« motorje, kar sta starša napačno prepoznala kot ljubezen do strojništva in ga spodbudila k vpisu na strojniško šolo. Na srečo je pravočasno zavil v smučanje, ki je glavni krivec za to, da je velik del svojega življenje preživel na cesti.
Za njim je več kot dva milijona in pol prevoženih kilometrov, vrsta prigod na cesti, peščica prometnih kazni in kup motorjev. Od enduro motociklov pa vse do kopice legendarnih Vesp.
Pred meseci je izšla vaša biografija »Vsi me kličejo Tona«. Kaj je botrovalo temu, da ste se po vseh teh letih odločili zapisati svoje zgodbe?
Kadarkoli se znajdem v družbi, sem pogosto deležen vprašanj o tem, kako je bilo takrat, pa kje vse smo bili, kako je vse skupaj potekalo,… Ker rad govorim, mi ni težko deliti vrste dogodivščin iz časov moje smučarske poti, ki poslušalce navdušijo. Tako sem ob zaključku pogovora vedno deležen odziva, češ, »Tona ti bi moral napisati knjigo!« Pa sem se temu leta izogibal, z izgovorom, da nimam časa. Da s tem se pa res ne bom ukvarjal. Leta 2018 pa sem na slovesnosti ob razglasitvi mariborske osebnosti leta sedel za mizo s pisateljem in kolumnistom Markom Radmilovićem. Zgodba z vprašanji se je ponovila, jaz pa sem veselo delil svoje spomine. Zaključek: »Tona, ti bi mogel napisati knjigo!«
Pa je prišel novi koronavirus in je legendarni minister zaprl vse občinske meje. Zavoljo tega nisem imel možnosti, da bi počel to, kar mi je pri srcu. Igral golf. Maribor namreč nima golf igrišča, če pa bi želel priti do prvega, bi moral prečiti kar pet občin. Naenkrat se je tako pojavila kopica prostega časa. »Morda je pa zdaj napočil pravi čas za knjigo,« sem razmišljal, dvignil telefon in poklical Marka. Naslednji dan sva se dobila v mariborski restavraciji Rožmarin, po pol ure sva si segla v roko in štartala s projektom. Leto in pol sva zbirala zgodbe, gradivo in fotografije, vse dokler ni februarja 2022, na moj 80-ti rojstni dan luč sveta ugledala biografija »Vsi me kličejo Tona«. Tako zadnje mesece zavoljo predstavitev veliko potujem po Sloveniji, v kraje, kjer doslej sploh še nisem bil. Vse od Lendave do Pirana.
View this post on Instagram
Na kakšen način pa premagujete razdalje?
Sem eden izmed zvestih šoferjev. Za menoj je več kot 2 milijona in pol prevoženih kilometrov. Velik del sem zbral v času smučarije, takrat sem letno naredil več kot 80 tisoč kilometrov. Pa ne po avtocestah, ampak predvsem po ozkih, zasneženih lokalnih cestah. S tekme na tekmo. S treninga na trening. Pol življenja sem preživel za volanom avtomobila in zahvaljujoč temu, še dandanes z lahkoto vozim. V šusu sem svoj čas prevozil tudi več kot tisoč kilometrov, saj časa za spanje enostavno ni bilo. Mudilo se nam je na tekmo. Po zaslugi tega sem ostal v dobri vozniški kondiciji. Kar se vozniških izkušenj tiče, mi malokdo seže do pasu.
Kater avtomobil pa je vaš zvesti sopotnik?
Zadnja leta sem zvest Fordu, ki mi je družbo pogosto delal še v času smučarije. Trenutno vozim Forda S-Maxa in ne zamenjam ga za nič na tem svetu. Boljšega avtomobila še nisem imel in ga nikoli ne bom! Avtomobil mi nadvse odgovarja, je prostoren, udoben in varen. Vse življenje sem se namreč vozil z veliko količino prtljage, tudi danes ni nič drugače. S soprogo aktivno igrava golf in ko vse palice ter vozičke pospraviva v prtljažnik, ostane obilo prostora še za drugo prtljago.
Vmes se mi je ponudila priložnost, da za ugodno ceno kupim Mercedesa razreda E. Ko sem ga prevzel, sem zraven dobil še štiri zimske pnevmatike, ker ni bilo prostora, sta dve počivali kar na zadnjih sedežih. Uganite, koliko časa sem ga vozil? Pripeljal sem ga iz Ljubljane v Maribor, pogledal v prtljažnik, naslednji dan pa sem ga dostavil na Fordov servis. Tam sem ga zamenjal za S-Maxa. Še danes mi ni žal!
Že kot otrok ste se navduševali nad motorji. Bili ste celo eden prvih Mariborčanov z Vespo. V resnici pa ste skozi življenje zamenjali kart nekaj motorjev. Je res?
Tako je. Še danes imajo motorji posebno mesto v mojem srcu. Imel sem jih kar nekaj vedno pa so mi bili ljubši enduro motorji. Prvi motor sem si kupil še kot mulc, ko sem med počitnicami zaslužil s počitniškim delom. Dinarje sem zbral na kup in si privoščil rabljeni Puch Roller, nekakšen predhodnik današnjih skuterjev. Kaj kmalu pa sem ga zamenjal za Vespo GS. To je bil pravi hit v tedanji Jugoslaviji, saj so vse punce na ulici obračale glave. (smeh) Vespo sem prodal za 1500 mark, s tem pa sem v Nemčiji uspel kupiti dva odslužena kombija. Ko sem se vrnil domov, sem enega uspešno prodal, Forda Transita pa obdržal. Bil je tako izmučen, da pod voznikovim sedežem praktično ni bilo več pločevine. Bencinski tank je odpadel in je bil shranjen v prtljažniku. Kljub temu je bil prodajalec prepričan, da mi bo dobro služil. Ni se motil. Z njim sem napravil 150 tisoč kilometrov, brez enega samega pomembnejšega obiska pri mehanikih. Vse odtlej sem vedno vozil kombije.
Od prodaje kombija sem zaslužil toliko, da sem si privoščil še NSU - PRIMO, enega prvih skuterjev iz sarajevske tovarne, ki je bil kopija takratne Lambrette. Bil je prvi skuter z električnim žigom, pa nikdar v resnici ni deloval. Uh, kako sem ga kot nor potiskal po cestah. (smeh) Kmalu sem ga prodal in bil nekaj časa brez dvokolesnikov, potem pa sem ob sponzorski spodbudi kupil Hondo enduro. Zatem sem jo zamenjal za Kawasakija, vse odtlej pa sem imel skuterje. Zdaj tudi teh nimam več. V moji garaži je le še 30 let star Tomosov moped, neuničljiv. Uporabljam ga za vožnjo po Premanturi, mi pa gre na živce, da ga vsako leto prevažam v Slovenijo na tehnični pregled. Na srečo je v prtljažniku S-Maxa dovolj prostora tudi za Tomosa.
Preberite še: To je 6 jeklenih lepotcev, ki jih je v svoji garaži skrival ta legendarni voznik formule ena
Po uradni izobrazbi ste sicer strojni tehnik. Je vaše znanje »šraufanja« kdaj prišlo o izraza?
Kar se mojega strojništva tiče, se je zgodba odvila povsem drugače. Sicer sem hodil na klasično gimnazijo, ob latinščini pa je vsak učenec moral izbrati še en jezik. Sam sem se spogledoval s francoščino, a je učiteljica presodila, da sem nadarjen za staro grščino. Bil sem užaljen. Tako smo se s starši odločili, da se prepišem na srednjo tehnično šolo. Bili so prepričani, da sem talent, saj sem cele dneve doma šraufal motorje. Štos ni bil v tem, da bi mi bilo šraufanje tako pri srcu, le denarja za mehanika nisem imel. (smeh) Vpisal sem se na strojništvo, Srednjo tehnično šolo in študij nadaljeval na Višji tehnični šoli v Maribor. Tik pred diplomo sem pristal v smučariji.
Po koncu tekmovalne kariere sem bil prepričan, da bom po nekaj trenerskih poskusil vendarle našel pravo službo, v strojništvu seveda, a nato me je smučanje posrkalo vase. Na strojništvo sem tako povsem pozabil. Vesel sem, da je temu tako. Če bi vztrajal v strojništvu in bi pustil smučarijo, bi končal kot inženir, najverjetneje v kakšnem bližnjem podjetju, ki bi slej ko prej šlo v stečaj. Ko tako srečujem nekdanje sošolce in njihovo življenjsko pot primerjam s svojo, vidim, da sem imel srečo.
Kljub temu ne morate skriti svoje velike ljubezni do motociklizma, tudi avtomobilizma.
Res je, ubrisan sem na motorizacijo. (smeh) Že pri 18 letih bi si kupil avtomobil, če bi le imel denar. V tem času sem se prevažal predvsem z motorji, a želja po avtu je ostala. Moji starši avtomobila niso imeli, saj je bil v tistih časih nedosegljiv. Četudi bi imeli dovolj denarja, bi na Fičota čakali celo večnost. Uvoz tujih avtomobilov je bil v Jugoslaviji dolgo časa prepovedan, ob neki priložnosti pa so regulacije tovornih vozil sprostili in odločil sem se, da odpotujem v Nemčijo ter si kupim kombi. Nemčija je bila že tisti čas Eldorado za rabljena vozila. (smeh) Znanec mi je povedal, da se že Opel karavan šteje med tovorna vozila, če le nima stranskih stekel na zadnjih sedežih. Ja nič, bomo ga že predelali, ko ga pripeljemo v Jugo. V Nemčijo sem se odpravil s tistimi prej omenjenimi 1500 markami, ki sem jih dobil od Vespe. A kaj, ko so mi naši južni bratje vse avtomobile že speljali pred nosom. Tako sem kupil dva stara kombija. Enega od teh, Forda Transita sem obdržal, čez leto dni pa na odpadu v Avstriji dokupil še okna in zadnje sedeže. Potem sem bil glavni voznik, saj tudi številni trenerji tisti čas niso imeli kombijev. Poleti sem vozil rokometaše, pozimi smučarje.
So vas kdaj zamamili tudi starodobniki?
Uh, z veseljem jih pogledam in jih občudujem. Rad se pogovarjam z njihovimi lastniki o tem, koliko truda in kaj vse so vložili vanje. Verjamem, da nekaterim to predstavlja hobi, ki se mu posvetijo z vsem svojim časom in financami. Prav zato jih upravičeno ponosno razkazujejo na cesti in na prireditvah. Nekaj posebnega je tudi motoristično srečanje na Faakerseeju in letos tudi v Portorožu, kjer se zbere na tisoče motoristov z vsega sveta. Ti lastniki Harley-Davidsonov ne potrebujejo Kawasakijev in Hond, svoje čoperje z največjim užitkom počasi vozijo po cestah.
Dejali ste, da ste v življenju prevozili več kot 2,5 milijona kilometrov. Kaj pa je bila najdaljša pot, ki ste jo naenkrat prevozili sami?
Joj, ne toliko najdaljša, kot je bila najbolj trapasta. Bilo je nekje sredi 60 let, ko smo tekmovali v Franciji. Tekma se je v nedeljo končala in takoj zatem sem se usedel za volan ter se odpravil proti domu. V ponedeljek bi me v Ljubljani že čakala nova ekipa, da se odpravimo na nekakšno univerzijada v švicarskem Davosu. Tako se v nedeljo odpravimo iz Francije, a se je zataknilo že na meji z Italijo. Železničarji so namreč stavkali, zato smo morali ure in ure čakati, da so avtomobile naložili na vlak in jih odpeljali skozi tamkajšnji tunel na drugo stran. Ko smo tako pristali v koloni, je trener odločil, da prespimo v Torinu in pot nadaljujemo naslednji dan. Zame to ni prišlo v poštev, saj bi šlo na tesno s časom. Naključje je hotelo, da smo v Torino prispeli šele ob treh zjutraj, da ne bi zaman trošili denarja, pa smo se odločili, da nadaljujemo pot kar proti domu. Ko sem tako prišel v Ljubljano, sem naložil novo ekipo in nadaljeval pot v Davos. No, to je bila zagotovo ena daljših voženj v mojem življenju. Ali pa tista, ko sem se iz Maribora peljal do turške meje. Brez postanka. Ustavil sem se le toliko, da sem na črpalki pojedel sendvič.
Preberite še: Pokukali smo v notranjost avtodomov 5 svetovnih zvezdnikov. Ne boste verjeli, kaj so si privoščili!
Glede na to, da ste prevozili že dobršen del Evrope, če ne sveta… Kje pa vam je bila vozniška kultura najbolj pisana na kožo?
V Ameriki. Tamkajšnja vozniška kultura me je presenetila, v pozitivnem smislu seveda. Vozijo po predpisih, spoštujejo pravila. Veliko je tripasovnih avtocest, kjer se vozila enostavno razporedijo. Ameriška kultura vožnje je na bistveno višjem nivoju kot naša. Slovenski vozniki me včasih resnično negativno presenečajo. Obstaja vrsta norcev, ki vozijo objestno in ne spoštujejo pravil.
Kaj pa vas sicer najbolj zmoti na cesti?
Neizkušeni šoferji! Takšni, ki po avtocesti vozijo pod omejitvijo in delajo zastoje. Zmoti me tudi, ko se tovornjaki po avtocestah prehitevajo, čeprav je tega, zahvaljujoč novim pravilom, vedno manj. Vsak dan po radiu poslušam o prometnih nesrečah na avtocesti. Kako za božjo voljo se lahko ljudje na avtocestah zaletavajo, če je vendarle dovolj prostora? Razumem, da se nesreča pripeti v mestu, na križišču, ob vključevanju s stranske ceste…Ne pa na avtocesti. Vse življenje sem veljal za bolj dinamičnega voznika, a sem se zadnja leta umiril. Trudim se kaj najbolj upoštevati pravila.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja