Ko je bila Škofja Loka motociklistični center Slovenije ...

24. 6. 2023 | Nika Arsovski
Deli

Dirka za nagrado Loke je svoj čas veljala za praznik motošporta, saj si jo je ogledalo tudi več kot 50 tisoč gledalcev. Danes teden, v soboto, 1. julija, pa bo na sporedu "Dan Loških dirk", saj mineva 50 let od zadnje dirke v Škofji Loki.

Motoristične dirke v Škofji Loki so bile pravi pravcati praznik Gorenjske.

Ah, kaj Gorenjske. Med tekmovalci je bilo mogoče zaslediti vrsto mednarodno uveljavljenih dirkačev z vsega sveta, ob progi pa so se gnetli gledalci, ki so se za to priložnost pripeljali s področja celotne nekdanje skupne države.

Kultni dirkaški dogodek je skupaj s kamniško dirko tvoril vrh slovenskega motošporta, v jugoslovanskem merilu pa je bil tik za slovito dirko v Preluki pri Opatiji.

Prva cestno-hitrostna dirka v Škofji Loki je bila leta 1946, 13 let kasneje je na progi prvič potekalo državno prvenstvo.

Leto kasneje je z udeležbo tujih tekmovalcev dirka dobila še mednarodni značaj in v naslednjem desetletju postala ena najpomembnejših dirk ne le na naših tleh, temveč tudi v širšem merilu.

Z dirko se je glas o Škofji Loki razširil po vsem svetu, saj so bili redni gostje tudi dirkači z Nove Zelandije, iz ZDA, Avstralije, tudi Južne Amerike.

Vse dokler s tragično nesrečo, ki je zahtevala pet življenj, ni dirkaško dogajanje v Loki za vedno ugasnilo. Trasa je sprva potekala po ulicah mestnega središča, kasneje pa se je premaknila na obrobje.

»Za svoje čase je bila organizacija dirke daleč pred drugimi,« pojasnjuje Primož Jurman, eden izmed članov organizacijskega odbora Dneva loških dirk, ki bo 1. julija potekal ob 50-letnici zadnje dirke v Loki, in v nadaljevanju pojasni:

»Ne morem se načuditi, na kako visokem nivoju je dirka potekala. Podjetja so že takrat v dogodku videla veliko priložnost za promocijo, kar se je odražalo na celotni ravni dirke.«

Nagrada Loke je bila z bogatimi nagradami visoko uvrščena tako v evropskem kot svetovnem merilu.

Dirkačev niso mamili le zneski, temveč tudi prestiž in dobro vzdušje, ki so ju vedno povezovali z dirko za nagrado Loke. Dirko si je v zlatih časih namreč ogledalo tudi več kot 50 tisoč gledalcev.

Želja po SP V Škofji Loki?

Tekmovalci so se običajno merili v šestih tekmovalnih razredih (ti so se sicer spreminjali): v razredu do 50, 125, 250, 350 in 500 cm3, poseben razred pa so predstavljale tudi prikolice do 500 cm3.

Povprečna hitrost na krog je znašala kar 145 km/h, kar je še dodatno prispevalo k privlačnemu stažu dirk v tistem času.

Po Jurmanovih besedah je bila velika želja organizatorjev, da bi prek tovrstnih dirk Škofja Loka prišla do organizacije dirke za svetovno prvenstvo, a so sanje splavale po vodi.

S hudo nesrečo leta 1973, v kateri je življenje izgubilo pet ljudi, se je namreč dirkaško dogajanje v Škofji Loki končalo.

Med dirko motorjev razreda do 350 kubičnih centimetrov je namreč italijanskemu veteranu, 46-letnemu Emanuelu Mauglianiu, v blagem ovinku (kjer so se hitrosti gibale okrog 220 km/h) v hipu zaskočilo motor.

Italijan je z motorjem nekaj trenutkov drsel po tleh, nato pa ga ju je vrglo v gručo gledalcev ob cesti.

Življenje je tisti dan izgubilo pet ljudi, vključno z nesrečnim dirkačem.

Nesreča usodnega 27. maja 1973 je zabila še zadnji žebelj v krsto cestno-hitrostnih dirk.

Že tedaj so se pojavile težnje po izgradnji dirkališča na slovenskih tleh, a po Jurmanovih besedah ni bilo ne volje ne posluha.

Leta 1978 je svoja vrata odprlo prvo pravo jugoslovansko dirkališče – Grobnik, Slovenci pa smo eden redkih narodov v Evropi, ki v vsem tem času svojega pravega dirkališča še nismo dočakali.

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Automotodrom Grobnik (@automotodrom_grobnik)

Kljub temu da smo dirkaški narod. Vsaj bili smo.

Tudi po tem, ko je dirka v Loki začela privabljati dirkače svetovnega kova, so se namreč med zmagovalce pogosto zavihteli Slovenci.

Jugoslavija je na progi v Škofji Loki zabeležila kar 85 zmag, Zvezna republika Nemčija 20, Italija 10.

Na dirki so lahko gledalci občudovali Silvia Grassettija, ki je nanizal kar nekaj zmag na loških tleh, pa Gilberta Parlottija in legendarnega novozelandskega dirkača Gingerja Molloya, ki je zmagoval v razredih do 300 in 500 cm3.

Pod jugoslovansko zastavo so zmage nizali Janko Štefe, Aleš Mrzel, Boris Oblak, Adrijan Bernetič, Edvard Čuden in drugi. Prva dva imata na dirko še dandanes lepe spomine.

Aleš Mrzel: "Tekmovalci smo se med seboj radi šalili!"

Mrzel je prve loške dirke spremljal že v najstniških letih, leta 1959 pa tudi prvič slavil zmago v razredu do 125 cm3. Tri leta kasneje je vknjižil kar dve zmagi (v razredih do 250 cm3 in nad 250 cm3), leta 1966 pa si je zmago zagotovil tudi v mednarodni konkurenci. Tudi po zaslugi srečnega naključja.

Takrat sta bila glavna favorita Molloy in Parlotti namreč primorana dirko zaradi okvare motorja predčasno končati.

»Oba sta odstopila, sicer bi sam končal šele na tretjem mestu. Po dirki pa mi vendarle nasproti pride Parlotti in me potreplja po rami, češ da sem mu dolžen rundo piva. Pa sem mu odgovoril, da tudi dve, če bo treba,« se z nasmeškom prigode po zmagi spominja Mrzel in nadaljuje:

»Potem mi je nasproti prišel še Molloy in se mi izzivalno nasmehnil češ, vidiš, da sem ti pomagal do zmage. Tekmovalci smo se med seboj radi šalili, tudi izven proge je vladalo odlično vzdušje. No, saj nič ne rečem. Velikokrat sem tudi sam odstopil in s tem komu drugemu naredil uslugo.«

Janko Štefe: "Loko smo imeli zelo radi. Niti ne vem ali zaradi deklet ali zaradi proge!"

Tudi Štefe, legenda slovenskega dirkaškega športa, ima na dirko v Škofji Loki lepe spomine. Devetkratni jugoslovanski prvak v motociklizmu loške dirke označi kar za praznik Gorenjske, ki bi se po številu gledalcev brez težav kosal tudi z dandanes priljubljeno Planico.

»Velika nagrada Škofje Loke je bila ena največjih dirk v takratni Jugoslaviji, takoj za veliko nagrado Jadrana v Opatiji – tako po udeležbi tekmovalcev kot po številu gledalcev. Loške dirke so privabile od 30 do 50 tisoč gledalcev, česar takrat ni uspelo niti Planici. Gledalci so prihajali v procesijah in prav veselje jih je bilo gledati,« se spominja Štefe, ki mu je bila dirka za nagrado Loke še posebej pri srcu.

Ne le zato, ker je potekala nedaleč od njegovega doma (sam prihaja iz Trzina), temveč tudi zaradi drugih dejavnikov: »Loko smo imeli zelo radi. Niti ne vem ali zaradi deklet ali zaradi proge!«

Dediščini slovite dirke za nagrado Loke se bodo poklonili 1. julija v Škofji Loki. Ob tej priložnosti se bodo po ulicah zapeljali stari dirkalni motocikli, ki bodo kasneje tudi na ogled, istočasno pa bo tudi razstava fotografij in arhivskega materiala z dirke.

Ta dan se bo odvila slavnostna akademija v Sokolskem domu, izšla pa bo tudi obogatena knjiga, ki bo še dolgo opomin na pomembno dediščino omenjenih dirk.

Te so namreč na Loškem in drugod porodile tudi generacije novih dirkačev in zaljubljencev v motošport, ki se še dandanes z nostalgijo spominjajo kultnih cestno-hitrostnih dirk v Škofji Loki.

Preberite še: Dan loških dirk - sobota 1. julij je rezervirana za dirke