Marijan Pečar, avto-moto slikar iz Ljubljane: »Najlepši so Ferrariji iz šestdesetih in sedemdesetih.«

Po zaključeni strojni srednji šoli in dveh letih dela se je vpisal na Akademijo za likovno umetnost, smer industrijski dizajn, kjer je odkril povsem novo strast: risanje dirkalnih avtomobilov in motociklov. Njegove slike iz dirkaškega sveta krasijo dnevne sobe in garaže po celemu svetu in s tem je Ljubljančan, ki si je v mladosti želel postati oblikovalec avtomobilov, vse bliže cilju – da bi kruh služil le s slikanjem. Trenutno svoja dela ceni in prodaja od petstotaka navzgor pa vse do nekaj tisočakov. Do Marijana sem prišel na enak način, kot večina kupcev njegovih del zadnjih nekaj let, preko Facebooka.

Zanimiva kombinacija – strojništvo in umetnost.

Ja, zelo zanimiva. Tehnika me še vedno blazno zanima. A želel sem postati avtomobilski oblikovalec in bil po srednji strojni šoli in dveh letih dela kar hitro sprejet na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani. Tam so mi, kako bi rekel, razširili um in nisem videl več le avtomobila, ampak sem narisal kak stol, televizijo, električni aparat in potem je želja po dizajnu avtomobilov kar zvodenela. Nato pa smo imeli izbirni predmet slikarstvo, kjer smo imeli enega fejst profesorja Tuga Šušnika. Imel je ustaljen repertoar, kaj bomo pri njem slikali, jaz sem pa rekel, da bi naslikal formulo, takrat je bil to Schumacher v Benettonu, in je bil takoj za, naslikal sem in tako se je začelo.

Ampak od slikanja niste živeli?

Ne, to je bil in je še vedno bolj hobi. Sprva sem pristal pri ilustracijah za otroke. Otroške slike. Opremljam recimo otroško ugankarsko revijo. Pa razne table za učne poti in podobno. Veliko stvari.

Spremljate oblikovanje avtomobilov?

Vse manj in manj, vse gre v smeri nekih ostrih linij, kar se mi ne dopade preveč. Mi je pa všeč, kar se dogaja v motorizmu z vrnitvijo klasične oblike, z nakedi, cafe racerji. To mi je res všeč.

Kaj pa Robert Lešnik? A dobro dela?

Jaz mislim, da odlično! Mercedesi so blazno lepi zadnje čase. On je sicer moj letnik.

"Njemu ni uspelo, mene pa so sprejeli. Za nas takrat ni bil dober, za cel svet je pa najboljši."

Sta bila sošolca?

Ne. Ampak je zanimiva zgodba, da sva oba delala sprejemne izpite za ALU. Njemu ni uspelo, mene pa so sprejeli. Za nas takrat ni bil dober, za cel svet je pa najboljši.

No, dajva kaj o vaših slikah.

Na začetku sem bil kar dejaven, slike so kar letele iz mene, ampak sem se preveč usmeril le na slovenski prostor. Tu pa kupcev nisem našel in za nekaj časa sem prenehal s slikanjem.

Je bil od nekdaj poudarek le na avtomoto sceni?

Ja, slikal sem samo avtomobile in kak motor. Ampak tukaj ni bilo ne kupcev, ne odziva, ne kritike. Težko je delati v prostoru, kjer ne obstajaš, kjer tvoje delo ni tretirano kot umetniško.

Rečejo, da je lepo in to je to, a?

Hja, pa še te, ki te pohvalijo, lahko prešteješ na prste ene roke. Tako da sem potem, kot sem rekel, za nekaj let prenehal s slikanjem. Rekel sem, da nima smisla izgubljati časa. Dokler me ni žena prepričala, da grem na Facebook: »Objavi tam, boš videl, se bo začelo dogajati.« In pred nekaj leti sem res to naredil. Takrat sem si rekel: ali boš avto moto umetnik ali ne boš?! Če boš naredil dve sliki na leto, potem to nisi. Če jih pa narediš petnajst, dvajset, potem pa že bo kaj od tega. In zdaj jih naredim res kar veliko, temu pa sledi odziv. Publika po svetu, sploh v ZDA, me spoznava, kontaktira, sprašuje, predlaga in tudi naroči.

Koliko časa porabite za eno?

Odvisno od zahtevnosti. Kakšno slikam tudi cel mesec. Kak mesec pa naredim dve. Odvisno od zasedenosti z drugimi projekti, ki so na moji mizi. Ampak to ne delam cel dan. Recimo dve uri čez dan, potem še zvečer uro, dve, tri.

"Potem pa mi je enkrat hčerka po nesreči prevrnila barvo. Najprej sem bil jezen, potem pa sem ugotovil, da sploh ni videti slabo."

Ste kot strojnik kdaj poizkusili s svinčnikom?

Samo eno sem do zdaj ustvaril. Marca Simoncellija sem narisal po tem, ko se je smrtno ponesrečil. Ampak ta tehnika mi ne leži. Meni se morajo barve prelivati, se packati. Zanimivo je, kako sem začel s tehniko prelivanja. Vedno sem delal na čisto platno, brez barvnih ozadij. Potem pa mi je enkrat hčerka po nesreči prevrnila barvo. Najprej sem bil jezen, potem pa sem ugotovil, da sploh ni videti slabo. Nasprotno, odlično je bilo videti! Ljudjem je to živo, abstraktno prelivanje zelo všeč. Torej je za to kriva hči (smeh).

Kaj pa Facebook. Ljudje naročajo slike ali samo všečkajo?

Večinoma samo lajkajo, komentirajo in povprašujejo. Ampak s tem se začne. Treba si je pridobiti zaupanje in to pride z leti. Zadovoljen kupec pa je najboljša reklama. Se je že zgodilo, da je človek vprašal za sliko, ki sem jo narisal pred več leti. In jo je kupil. Sploh se ni pogajal za ceno, samo vesel je bil, da je še na voljo. Tako da kljub vsemu me ljudje pozitivno presenetijo. Svojo prodajno galerijo imam tudi na spletni strani etsy.com. Naložiš svoja dela, daš opise, cene. Vse je zelo preprosto.

Koliko stanejo slike?

Hja, akvareli so nekje od petsto evrov dalje. Odvisno od tega, ali gre za zelo zahtevno dirkaško grafiko na avtomobilu, ki mi je vzela morje ur, ali gre za klasičen, cestni avto, ki ni nič polepljen. Stvar dogovora. Olja so pa od tisoč, tisoč petsto evrov naprej. Šteje tudi zahtevnost ozadja, nekateri želijo sceno izrisano v nulo, drugim je všeč abstrakten zaključek slike.

"Kupec iz Belgije je želel imeti ovekovečen svoj najsvetlejši trenutek dirkanja. Na štartu je povedel s Peugeotom 309 GTI, za njim pa je horda Porschejev."

Najdražja?

Nekaj tisočakov in malenkost. Velikost 80 x 120 centimetrov, ovekovečenje štarta, zelo zahtevna slika. Kupec iz Belgije je želel imeti ovekovečen svoj najsvetlejši trenutek dirkanja. Na štartu je povedel s Peugeotom 309 GTI, za njim pa je horda Porschejev. To je hotel imeti naslikano. Poslal mi je fotko in sem se lotil. Na dirkališču Zolder se po štartu gnete okoli petnajst avtov. Zaradi zahtevnosti motiva sem zelo ponosen na to sliko.

Rišete tudi na stene?

Bi naredil, če si kdo zaželi. Sem že dobil povabilo iz ZDA, če bi šel porisat garaže. Pa … No, mogoče bom še šel.

Najlepši avtomobili?

Ferrari. Iz šestdesetih, sedemdesetih. Targa Florio dirke, Le Mans. Model P330. Tega imam na seznamu motivov že mesece. Samo še nisem našel prave fotke. Vse so take, kot da bi gledal koledar. Tiste reklamne fotke, to mi ni všeč. Na sliki se mora videti življenje, atmosfera. Dirkaški rezultati niso pomembni, včasih je najboljši motiv nekega avtomobila, ki sploh ni dosegel omembe vrednih rezultatov.

Kaj pa motorji?

Tudi sem ter tja katerega naslikam, sploh dirkanje v najvišjem razredu mi je vizuelno zelo všeč. Sodobne podobe dirkalnih strojev so nabite z močnimi barvami, scene so vizuelno bogate in kar kličejo po umetniški sliki. Privlačijo pa tudi klasični slečenci, a s tem je ogromno dela, z vsemi detajli, vse je na očeh, odkrito. Tu pride do izraza prednost razumevanja strojnih delov, saj približno vem, kaj rišem oziroma slikam.

In za vsako sliko imaš dovoljenje avtorja, da iz fotografije narediš sliko, kajne?

Ja, zdi se mi pošteno, da se vpraša. Za novejše fotke vprašam, in večinoma so avtorji navdušeni, da bo dobila njihova fotka novo podobo. A za vsako fotografijo se tudi ne ve, kdo je avtor, saj so nekatere precej stare in je izvor neznan.

Koliko slik ste narisali v življenju?

Preko sto takih, za katere vodim seznam. Začetkov pa nisem štel. Za vsako vem kje je, kdo jo ima in tudi kdo ima print. Večinoma so na slikah avtomobili, nekaj motorjev. Prednjači F1, zadnje čase pa odkrivam lepote vztrajnostnega dirkanja. Imam željo, da bi lahko od tega živel in da bi imel kdaj razstavo, mogoče v Monaku, Le Mansu, ZDA … Blizu sem.

pogovarjal se je: Matevž Hribar