»O slabi infrastrukturi in preveliki tranzitnosti Slovenije ne bom izgubljal besed, sam kupujem lokalno, da sem kriv za vsaj kak tovornjak na leto manj, ampak tega, da se po cestah ni več zabavno voziti, pač ne moremo več preprečiti.«
Po njegovih žilah se pretaka adrenalin, kar potrjujejo tudi projekti, ki ga zaposlujejo zadnjih nekaj let.
Poleg relija Dakar, katerega zakulisje je odkrival že kot desna roka puščavskega lisjaka Mirana Stanovnika, do motoGP, katerega komentatorske vode je začel odkrivati šele pred kratkim, a se po dirkaških boksih mota že zadnji dve desetletji.
Vendar David Stropnik tudi v prostem času ne sedi na kavču.
Njegovo osrednje prevozno sredstvo je motor, čeprav z žalostjo ugotavlja, da vožnja po cestah dandanes niti najmanj ni več zabavna. Svoj čas sploh ni potreboval avtomobila, a leta so ga prisilila, da se danes pozimi ne prevaža več z motociklom enduro.
Kljub srečanju z Abrahamom, še vedno knjiži krepko čez 10.000 km na motorju letno, zato ni čudno, da je novinar največje slovenske komercialne televizije prava zakladnica motorističnih zgodb. Tudi tistih manj prijetnih.
Najin pogovor je potekal ravno po dirki v Spielbergu, kjer je zmagoslavje pripadlo Francescu Bagnaii, a že na naslednji dirki v Barceloni je padec aktualnega svetovnega prvaka pokazal, kako nepredvidljivo je lahko dogajanje v moto GP.
Ravno ste se vrnili iz avstrijskega Spielberga, kjer je tudi ta konec tedna kraljeval Bagnaia. Kaj je po vašem mnenju tisto, kar mu prinaša prevlado v kraljevskem razredu motoGP?
Bagnaia ima pravo kombinacijo dirkaškega znanja in zmogljivega motocikla, ki ustreza njegovemu slogu vožnje.
Ima ekipo mehanikov, ki razumejo, kaj želi od stroja, sam pa je uspel (tudi s pomočjo izkušenj Valentina Rossija) natrenirati svojo psiho, da nima več takšnih nihanj forme ali koncentracije, z drugimi besedami – da ne dela neumnih napak.
Res pa mu pomaga tudi razpršena konkurenca, saj nima le enega hudega nasprotnika, ampak več dobrih.
View this post on Instagram
V resnici vaša strast niso le dirkaške steze. Že vrsto let tudi v živo spremljate Reli Dakar. Kako drugačno je zakulisje najtežje dirkaške preizkušnje na svetu?
Moja strast je pravzaprav vse, kjer je kaj hitrosti, centrifugalnih sil, adrenalina in pridiha avanture.
Seveda uživam na dirkališčih, motociklistični dirkaški kombinezon imam že dve desetletji in približno toliko tudi kot novinar spremljam dirke motoGP.
Res pa še bolj uživam tam, kjer je avantura pomembnejša kot rezultat, a ta filozofija v športu izumira tako kot v celotnem vse bolj pomehkuženem svetu neoliberalnega kapitalizma.
In tudi Dakar je že nekaj časa vse bolj dirka in vse manj avantura. Sicer pa ta dva svetova nista primerljiva v nobenem pogledu – Dakar pomeni avanturo tudi za novinarja, brez udobja, varnosti in predvidljivosti, pa tudi dirkači so v zavedanju svoje ranljivosti in majhnosti pred puščavo drugačni.
Kaj je na vas pri Dakarju naredilo največji vtis?
Kako je človek zmožen dvigovati svojo mejo zmogljivosti pravzaprav v nedogled, daleč preko tiste, za katero misli, da jo ima v civilizaciji in kako noro je tveganje najboljših dirkačev, ki za zmago morajo iti »v smrt« in peljati na polno po neznanem terenu.
Ja seveda sta zato na dirkališčih tehnična raven in absolutni performance izkoriščanja vsakega milimetra ovinka in obrata motorja večja, kar pa je spet nekaj, kar na drugi način dela name enako velik vtis.
View this post on Instagram
Kateri dejavnik po vašem mnenju igra večjo vlogo: fizična ali psihična pripravljenost?
Ni enega brez drugega. Brez dobre fizične pripravljenosti ni dovolj dobre psihe (samozavesti) in brez psihe, ki rine telo onkraj teoretičnih fizičnih zmožnosti, ni resničnega uspeha.
Pa tudi za amatersko vožnjo z motociklom je fizična pripravljenost nujna, saj utrujene mišice delujejo počasi, po drugi strani pa, če nismo psihično kos motociklu ...
Nekoč je to pomenilo, da obvladamo njegove zmogljivosti, danes pa ob hiperzmogljvih strojih in obratnem stanju prometa pomeni predvsem, da smo se sposobni brzdati v odprtem prometu, kljub zavedanju, da nam med stegni rezgeta lahko tudi po več kot dvesto konjičev.
Katera je sicer vaša prva izbira: avtomobil ali motor?
Ja seveda motor, ki daje svobodo in dinamiko vožnje, ki jo tudi najbolj supertruper avti ne morejo. Še posebno v današnjih razmerah na cesti in ob podalpskem zaspanem značaju voznikov nočeš biti ujet v gnečo z avtomobilom.
Ampak pozimi je drugače. Sem že toliko star, da za vožnjo na smučarijo v hribe uporabljam udobje avtomobila, tako da nisem več tako »trmast« kot nekoč - ko sem imel le motor in sploh ne avtomobila.
Kdaj ste naredili vozniški izpit za motor? Prej kot za avtomobilskega?
Haha, ne! Avtomobilskega sem naredil takoj pri 18 letih, ampak tedaj seveda še ni bilo denarja za motor, pa tudi vožnja z avtomobilom je bila v tedanjih razmerah na cestah še veselje.
A morda prav zato, ker si želje po motociklu nisem mogel takoj izpolniti, me strast do vožnje z motorjem vse do danes - kljub že preseženemu abrahamu še ni minila in že desetletja delam na dveh kolesih po krepko čez 10.000 kilometrov letno.
View this post on Instagram
Kateri je bil vaš prvi motor?
Od nekdaj verjamem v to, da če hočeš na cesti (pa tudi v hribih) preživeti, moraš začeti postopoma. Zato sem začel z 250-kubičnim Kawasakijem KLR, ki ga je kmalu zamenjala zmogljivejša Husqvarna 610 TEe.
Oboje me je resno zaznamovalo kot enduraša, in na »offroadu« še še danes najdem veliko veselja zaradi svobode, ki jo omogoča in tehničnega znanja ter telesne pripravljenosti, ki ga zahteva.
Veliko kasneje sem se navdušil nad superšportnimi stroji, ki pa so v današnjem prometu in omejitvah ter odsotnosti domačih dirkališč vse manj praktično uporabni.
Kateri motor doslej vas je najbolj navdušil?
Tole bo sedaj malce nenavadno, ampak med krepko stotnijo testnih motociklov, ki sam jih vozil, bi rekel da Moto Morini Corsaro 1200. Brutalen, brezkompromisen, tog, pokajoč od navora in predvsem 'nepoštirkan' in izven smernic črednega nagona in »modnih« zapovedi.
Od dirkalnih pa nekdanja brutalna dakarska specialka KTM 950 R, ki mi jo je na trasi relija v Libiji posodil Giovanni Sala in je z besedami ni mogoče povsem opisati, rekel bom samo, da so se je tudi svetovni prvaki bali.
Tehnično me ja najbolj navdušil tovarniški dirkalnik tedaj aktualnega svetovnega prvaka v superbiku in prav nasprotno ena stara 150-kubična »kripa«, s katero sem se vozil po Nepalu.
In ja, pravzaprav tudi 500 »konjski« BossHoss, ki je vključeval še pet kilogramov silikona za vratom, ni bil slab (smeh).
View this post on Instagram
Kaj se skriva v vaši garaži?
Ko so mi ukradli četrti motor, se nisem več podajal v lastniško zgodbo, sploh po vseh slabih izkušnjah s kriminalisti in zavarovalnicami. Zdaj pa imam toliko dela na POP TV in Kanalu A, pa tudi za Moški svet, da še testnih motorjev ne morem vseh zvoziti.
Ampak teoretično, če bi moral imeti le en motor, bi to bil verjetno Ducati desertX.
Če bi lahko stvari razširil, bi v garaži imel že upokojeni Husaberg 650 za vsakdan in starejšo Honda CBR600RR za na dirkališče, Triumph Street TripleR ali Ducati Hypermotard za po mestu in Husqvarno FC250 za kros. Ja pa seveda tudi Panigalca in Superduka se ne bi branil ...
Kdaj začenjate motoristično sezono? Že zelo zgodaj spomladi?
Načeloma sezone nikoli ne zaključim zares, a z leti so časi, ko sem se pozimi vozil z enduro motociklom po snegu minili.
Zgodaj spomladi sem predvsem na turnih in »freeride« smučeh, ki so poleg motociklov moj največji hobi.
Sicer pa je pomladi tako ali tako na motociklu nevarno zaradi razmer na cestah in v glavah avtomobilistov, ki še niso pripravljeni na dodatne udeležence v prometu izven ranga njihovih mobilnih telefonov in vseh opravkov, ki jih imajo s seboj in svojim vozilom.
Na kateri motoristični podvig v letošnji sezoni ste najbolj ponosni?
Ne bi uporabil besede ponosen, ker nisem odpeljal nobene dirke ali rešil življenja, ampak 'fajna' zadeva je bil test kros motocikla v puščavi Rub al Khali na Arabskem polotoku, res dolga in vroča tura z dekletom in vsemi kovčki (ki jih načeloma ne maram na motociklu). Ali pa to, da s sinom, ki si je letos omislil pravi terenski motocikel, skupaj uživava v »offroadu«.
View this post on Instagram
Katera pot z motorjem vas vedno spravi v dobro voljo?
Joj, res ne maram ponavljanja, zato ni ene same poti. Če rečem, da v službo, ki jo res rad opravljam, mi verjetno ne bo nihče verjel. (smeh)
V dobro voljo me spravijo vsi ovinki, kjer ni gneče, kjer ni nevarnih voznikov, še posebno tistih, ki mi nasproti vozijo po mojem voznem pasu.
O slabi infrastrukturi in preveliki tranzitnosti Slovenije ne bom izgubljal besed, sam kupujem lokalno, da sem kriv za vsaj kak tovornjak na leto manj, ampak tega, da se po cestah ni več zabavno voziti, pač ne moremo več preprečiti. Še posebno po škodi, ki sta jo v tem smislu naredila Google Maps in Instagram ...
In kaj vas na cesti najhitreje spravi ob živce?
Neumnost in nesposobnost, pa naj gre za udeležence v prometu, gradbince ali postavljavce cestne signalizacije.
Vsi ti namreč vplivajo na vse druge uporabnike cest, njihovo varnost in zmožnost premikanja in včasih nimajo stika z realnostjo. Tako kot ni realno, da ista pravila veljajo za 40-tonski tovornjak, 15-kilovatni starodobnik in »hi-tech slick« motocikel, pa obratno: da izven asfalta pravila, ki ne veljajo za desettonske uničujoče stroje, veljajo za motocikle ali celo gorska kolesa.
Zato obožujem vožnjo po puščavi, kjer so omejitve in nevarnosti le v tebi in tvojem stroju in ne v pisanih zakonih in soudeležencih. In kjer nerealna marketinška vsiljevanja kaj je dobro in zeleno, nimajo pomena.
Ste zaradi svoje motoristične plati na cesti kaj bolj strpni do motoristov in kolesarjev?
Nad avtomobilisti sem že obupal, očitno sodobni stres, zaverovanost v svoja draga hi-tech vozila in vabljivost telefona pač ne omogočajo, da bi na cesti opazil še motoriste, res pa je glede na to, da danes večina avtomobilistov živi življenje od semaforja do semaforja in od zastoja do zastoja, čudno, da ni še večjih mentalnih težav v prometu.
Motoristi pa, nekateri se mi smilijo, ko zaradi marketinških trikov ali imidža vozijo motorje, ki jim ne fizično ne vozniško niso kos.
Jasno pa se zavedam, da je motorist na motorju pripravljen biti moker in polomljen zato, da je agilnejši in da v poletni vročini, če se ne premika, »umre« od vročinske kapi, zato to kot avtomobilist upoštevam.
Ne razumem pa seveda tistih, ki se vozijo z glavo čez črto in se jim je treba umikati na bankino.
Kolesarji so svet zase, to, da se najranljivejši in edini udeleženci prometa, ki ne plačujejo uporabe cest, edini vedejo, kot da je cesta njihova in da so neranljivi, pač ni logično. Je pa moderno! Sam veliko kolesarim, ampak na gorskem kolesu, kjer nisem premikajoča ovira za promet in ne ogrožam sebe in drugih udeležencev.
Novo na Metroplay: "Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del