Najboljše zgodbe se vedno pričnejo pisati v majhnih garažah dedkov in babic. Tudi Matic Kosmač, ki danes spada med bolj poznane slovenske mojstre, ki se ukvarjajo s t.i. "avtomobilskim detailingom", je svojo pot začel v dedkovi delavnici, kjer je pridobival prve dragocene izkušnje. Zakaj smo izbrali prav njega? Zaradi njegove pristnosti, ki seva iz vlogov, pa tudi kopice izkušenj, ki jih je zbral vse odkar je stopil iz cone udobja.
Sprva je bila zanj to vrsta sprostitve, kasneje je dejavnost prerasla v posel, ki je v neki življenjski prelomnici nadomestil redno službo. Pot nikakor ni bila lahka, temveč tradicionalno polna vzponov in padcev. Ob hiši si je pred dobrimi tremi leti uredil pravo delavnico, sčasoma dodal še primerno parkirišče in dovoz, zavihal rokave ter se podal svojemu življenjskemu poslanstvu naproti. Odtlej je v njegovo garažo zapeljalo že zavidljivo število jeklenih konjičkov, vse od nostalgičnih Yugov, kot tudi luksuzni Lamborghiniji in Ferarriji.
Lahko bi rekli, da ste v začetku zakorakali v neznano, ali ste po koncu redne službe že imeli nekaj rednih strank?
Na veliko srečo sem imel nabor strank, a delati ob redni službi je nekaj povsem drugega, kot če hobi preraste v tisto, kar ti daje kruh. Čeprav sem zavestno sprejel odločitev, da detajling postane moj prioritetni posel, pa je bila sprememba velika. Pa vendar, če imaš voljo, motivacijo in če moraš plačati cel kup položnic, nimaš druge izbire, kot da zavihaš rokave in se lotiš dela.
Kako to, da ste izbrali nekaj, kar ni vezano na klasične avtomehanične spretnosti?
Ko sem začenjal svojo pot je bil detajling še v povojih. Takrat je bilo pomembno, da je bil avtomobil vsaj na prvi pogled čist, v podrobnosti se je poglabljal le redko kdo. Ubral sem svoj pristop do strank, snemal vloge in objavljal svoje delo na družabnih omrežjih, s tem pa širil krog okoli sebe. S svojim delom sem izstopal, kar je tudi razlog, da sem prišel med najboljše. Z vse večjo prepoznavnostjo detajlinga se je dvignil tudi nivo storitev. Je pa seveda razlika, če ti to predstavlja le popoldanski hobi ali pa se z njim ukvarjaš na visokem nivoju, za preživetje.
Kakšna pa je procedura, ko avto zapelje v vašo delavnico?
Za začetek je dobro, da lastnik še pred čiščenjem avto pripelje le pokazat. Takrat dobiš dober uvid v to, v kakšnem stanju je avtomobil in kakšne so želje lastnika. Sledita priprava vozila in čiščenje, s tem mislim razmaščevanje in odstranjevanje umazanije, ki se zažre v lak. Zatem avtomobil spravim na dvigalo in odstranim kolesa, saj lahko le tako očistim tudi platišča in koloteke. S posebno lučko skrbno pregledam lak, da odkrijem odrgnine, praske. Včasih stranki predlagam posamične izboljšave in sledim njenim odločitvam. Vsak avtomobil je zgodba zase!
S kakšnimi negovalnimi sredstvi pa imate opravka?
V prvi vrsti so namenska čistila, od klasičnih šamponov pa do tistih, primernih prav za katran, zračno rjo,… Za vsako vrsto umazanije obstaja posebno čistilno sredstvo. Sledi poliranje, pri čemer uporabljam pasto različnih grobosti in sestave, odvisno od trdote laka in vrste avtomobila. Pri tem gre tudi za kombinacijo strojev in polirnih podlog.
Kakšna pa je vloga keramike?
Po poliranju avtomobil premažem s tankim slojem keramike, ki zaščiti lak pred manjšimi poškodbami in avtomobilu daje sijaj. Pri nanašanju keramike morajo biti zagotovljeni primerni pogoji, vključno s temperaturo.
Predvidevam, da je pridobljeno znanje tudi posledica velike ljubezni do jeklenih konjičkov?
Seveda, že v najstniških letih sem se motal okrog avtopralnic in tam pridobival delavne izkušnje. Te sem sčasoma le še nadgrajeval, nekajkrat tudi po zaslugi napak, ki sem jih storil. V našem poslu si ljudje neradi izmenjavajo znanje, zato sem bil bolj kot ne samouk. Ob pomoči ambicij in izkušenj pa sem prišel do vsega potrebnega znanja. Je pa res, ta poklic moraš imeti rad z vsem srcem. Konec koncev gre za izjemno monotono delo, pri čemer si v veliki meri sam. Če te to ne sprošča in ti ni v veselje, se ti kaj hitro zameri.
Koliko časa pa je potrebnega za čiščenje in poliranje enega samega avta?
Uh, uro ali dve porabim le za kvalitetno čiščenje. Sicer pa je čas odvisen od kvalitete obdelave. Za kakšen avto potrebuješ 15 delavnih ur, za druge, kjer gre za popolno korekcijo pa tudi od štiri do pet dni. Pri tem stranke dobijo nadomestni avtomobil.
Predvidevam, da stranke niso ravno klasični vozniki avtomobilov ampak jih povezuje velika skrb do jeklenega konjička.
Odvisno, cenovni razpon vozil, ki pridejo v mojo garažo se giblje od 500 evrov pa vse tja do 380 tisoč. Osnovni paketi čiščenja niso nekaj, česar ni človek ne bi mogel privoščiti, sploh če vzamemo v ozir, koliko časa preživimo v avtomobilu in koliko nesnage pri tem potuje z nami. Tudi kar se zaščite avtomobilskega laka tiče, če preračunamo, znese manj kot trije cigareti ali kava na dan. Je pa res, da so lastniki avtomobilov prestižnih znamk bolj navezani na svoje jeklene konjičke, zato je tudi končni znesek na račun uporabljenih materialov in vloženega dela višji. Pa sama vrednost avtomobila niti ni tako pomembna. Za tovrstne storitve se odločijo predvsem tisti, ki jim za avtomobile ni vseeno in ki se radi prevažajo v čistem avtomobilu.
V katerih letnih časih pa je povpraševanje po vaših storitvah višje?
Glavna sezona je med pomladjo in jesenjo. Pozimi je moja delavnica manj oblegana, gre predvsem za čiščenje notranjosti, medtem ko spomladi avtu priskrbimo tudi sijaj.
Kaj pa so najpogostejše napake, ki jih ljudje počnemo pri skrbi za avtomobil?
Predvsem bi opozoril na uporabo svetlečih sprejev za armaturno ploščo. Ti razžirajo plastiko in skrbijo, da se nanje prijemlje umazanija. Pri zunanjosti pa je najpogostejša napaka pogosta uporaba avtomatskih avtopralnic, saj stare, slabe in nevzdrževane krtače mehansko poškodujejo lak. Številni avtomobili na prvi pogled sploh ne delujejo opraskani, če pa jih bolje pogledamo opazimo praske in odrgnine. Te s primernimi podlogami in pastami odstranim.
Obstajajo razlike v kvalitetnem nanosu med posamičnimi avtomobilskimi znamkami?
Seveda. To je očitno tudi pri merjenju debeline laka. Poleg tega je pri nekaterih znamkah površina gladka, spet pri drugih pa pomarančasta. Razlika je tudi v količini dela, da je končni rezultat popoln. Premijske znamke imajo običajno trše lake, kar pomeni precej več vloženega dela za dober končni rezultat, kot pri znamkah z mehkejšim lakom.
Je vidnost poškodb odvisna tudi od barve?
V neki meri je. Pri temnejših barvah so praske precej bolj vidne kot na svetlejših avtomobilih. Prav tako bo umazanija hitreje vidna pri temnejših barvah, kot svetlejših. Pri poliranju pa ne poliramo barve, ampak lak. Včasih je bila barva akrilna, enoslojna. Danes pa je barva zaščitena z lakom, tako ne poliraš barve ampak lak. Tako barva na delo nima vpliva.
Kateri avtomobil vam je doslej predstavljal največji izziv?
Hm, Dodge Wiper. Mislim, da so iz te generacije v Sloveniji le trije ali štirje. Površina je iz poliestra, zato se povsem drugače segreva in zahteva večjo mero previdnosti. V moje roke je prišel precej na začetku moje poti, zato je bil strah še toliko večji, a še danes velja za enega bolj zahtevnih projektov. Omeniti velja tudi zadnjega, dirkalnik Renault Megan Trophy V6, ki je ocenjen na 380 tisoč evrov. Avto je v celoti mogoče razstaviti, ker pa je šlo za razstavni avtomobil, je bil namen predvsem estetski.
Tekst: Nika Arsovski