Grega Ropret, organizator igre v slovenski odbojkarski reprezentanci, ki je v zadnjih letih Slovencem prinesla veliko razlogov za veselje in ponos, zase pove, da je dinamičen voznik. In čeprav ga soproga včasih opomni, naj nekoliko upočasni, pa ga hčerka z zadnjih sedežev spodbuja, naj vozi še hitreje.
S slovenskim odbojkarskim reprezentantom Gregom Ropretom sva se ujela le nekaj dni preden je sedel v avtomobil in se odpravil na dolgo pot domov. Iz Francije namreč, koder je preživel minulo polovico sezone. Medtem ko se družina vkrca na letalo, sam razdaljo opravi kar z avtom. Ne le zato, ker bo sicer prostorna Škoda Superb polna do zadnjega centimetra, temveč tudi zato, ker v vožnji resnično uživa.
Nam za začetek zaupate, kakšni so vaši spomini na vožnje v avtošoli?
Uh, avtošola. Za razliko od večine sem pred avtošolo le poredko imel priložnost sesti za volan. Z najboljšim prijateljem, ki je že imel izpit, sva se nekajkrat zapeljala naokrog. Za vajo. Speljevanje in tovrstne začetne zagate, so tudi meni povzročale nekaj težav. Je pa zato v avtošoli steklo precej lažje. Inštruktor me je že po prvi uri vključil v cestni promet. Tudi izkušnjo prvih ur vožnje imam še danes v lepem spominu, tako tudi sedaj rad sedem za volan. Je pa bila glavna vožnja zato toliko bolj stresna, saj mi v prvo zaradi malenkosti ni uspelo narediti izpita.
Kaj vam je v samem začetku delalo največ preglavic?
No, kaj naj rečem. Na semaforju in v križišču mi je kar nekajkrat crknil avtomobil. (smeh) Nič neobičajnega za prve ure vožnje. S kilometrino pa sem se na cesti počutil vse bolj domače.
Kater pa je bil vaš prvi avtomobil? Ste ga podedovali ali kupili kar sami?
Pol, pol. Po dedku, ki je imel takrat 82 let, sem podedoval Renault Clio. Ker je bil avto praktično nov, kredit še ni bil odplačan, zato sva se dogovorila, da ga do konca odplačam sam. Težko je opisati, kako sem se ga razveselil. Ker sem takrat že prejemal prvo športno plačo, sem ponudbo z odprtimi rokami sprejel.
Imate tudi izpit za motor? Ste si kdaj želeli narediti?
Ne, nikoli nisem bil velik navdušenec nad motorji. Sem pa svoj čas vozil tiste male prdule. Kako se jim že reče?! Piaggio Ciao! (smeh)
Kaj pa vam pomeni avtomobil? Gre le za sredstvo s katerim pridete od točke A do točke B? Ali vam vožnja predstavlja neke vrste užitek, sprostitev?
V vožnji resnično uživam. Sploh nekajkrat na leto, ko moram prevoziti daljše razdalje. Trenutno bivamo v Franciji, zato nas od doma loči 13 ur vožnje. Kmalu se vračamo v Slovenijo, polno naloženi. Sam grem kar z avtomobilom, družina pa bo potovala z letalom. Avtomobil je zame sredstvo, ki mi omogoča svobodo. Usedeš se za volan in greš kamorkoli.
Kaj pa je po vašem mnenju najpomembnejša karakteristika avtomobila?
Pri dveh majhnih otrocih predvsem prostor. (smeh) Ne vem, od kje se uspe nabrati toliko stvari, da je avto do zadnjega kotička poln. Škoda Superb je po mojem mnenju en večjih karavanov, pa se še vedno soočamo s prostorsko stisko. (smeh)
Kaj pa vaš sanjski avtomobil? Imate morda kakšnega?
Trenutno nimam v mislih nobenega dotičnega avtomobila. Predstavljam pa si, da si bom nekoč omislil avtomobil zase, za dušo. Enkrat, ko bodo otroci odrasli, a do takrat bo preteklo še kar nekaj časa. Najverjetneje nekaj električnega, čeprav me trenutno še noben ni prepričal. Mi je pa jasno, da bodo že čez nekaj let na cestah prevladovali električni avtomobili. Meni so ljubi tako zaradi odnosa do okolja, pri tem pa ne gre pozabiti niti na visoke cene energentov in napredek v elektrifikaciji. Trenutno smo v procesu gradnje hiše in prva stvar, na katero smo mislili so bili električni paneli, v porabo pa sta že vračunana dva električna avtomobila.
Kako bi ocenili svoje poznavanje avtomobilov? Bi znali kaj pri avtu popraviti tudi sami?
Uh, dobro vprašanje. Kar se tega tiče, nisem najbolj vešč. Rad berem o avtomobilih, rad jih tudi vozim. Kar pa se popravljanja tiče, nisem najbolj vešč.
Imate kakšna pravila, ki se jih sopotniki v avtomobilu morajo držati?
Kar se tega tiče, nikoli nisem bil pretirano občutljiv. Ne prenesem kajenja v avtu, saj se mi zdi, da potem smrdi celotna notranjost in se je vonja težko znebiti. Sicer pa nimam posebnih pravil. Sploh z otroci, avtomobil hitro postane umazan. Ne glede na to, kako paziš na svoj avtomobil, otroci ga bodo preoblikovali po svoje. (smeh)
Kako bi ocenili sami sebe, kot voznika? Kaj pa o vaši vožnji porečejo drugi?
Odvisno od tega, koga se vpraša. Sam sebe bi ocenil kot povsem povprečnega voznika, moja soproga pa bi vam povedala, da vozim preveč dinamično. To pomeni, da rad prehitim počasneje vozeč avtomobil pred seboj. Dinamična vožnja mi je blizu, kadar pa se z menoj vozijo otroci, postane moja vožnja precej bolj umirjena. Hčerka me tako včasih opomni, da naj vozim malce hitreje. (smeh)
Kakšna vrsta voznika ste? Vzkipljiva ali bolj mirna sorta? Prehitevate vse po vrsti ali vozite še malce pod omejitvijo?
Uh, odvisno od razpoloženja in časa. Le redko sem za volanom nervozen, običajno kadar se mi mudi. Takrat je moje potrpljenje bolj na kratko, sploh če naletim na nekoga, ki se mu resnično nikamor ne mudi. Takrat si mislim svoje. (smeh)
Preberite še: To je 6 jeklenih lepotcev, ki jih je v svoji garaži skrival ta legendarni voznik formule ena
Za katero vrsto prometnega prekrška, bi si najlaže prislužili kazen?
Najverjetneje za prehitro vožnjo ali napačno parkiranje. Sicer imam, kar se kazni tiče, srečo.
V zadnjih mesecih ste branili barve francoskega Cambrai Volley, tudi pred tem ste veliko časa preživeli na francoskih odbojkarskih igriščih. Kakšni pa so Francozi na cesti? Kako jih vidite sami?
Kar se vožnje tiče imam resnično dobre izkušnje. Francozi so na cesti precej umirjeni, spoštujejo pešce. Moti me le veliko število krožišč, na katere se težko navadiš, sploh ker imajo veliko pasov. Živimo v precej majhnem mestecu, zato je parkirišč dovolj in promet umirjen, v Parizu pa bi slika znala biti drugačna.
Morda imate takšno mnenje o Francozih tudi zato, ker ste kratek čas igrali tudi v Italiji?
(Smeh) Slabše kot v Italiji je resnično težko. Sam na srečo slabih izkušenj nisem ime, pri tem mislim, da bi mi vlomili v avtomobil ali ga poškodovali, sem pa hitro spoznal, da imajo Italijani svoja pravila in način vožnje. Sploh glede na to, da sem živel precej na jugu Italije. Tam resnično je divja liga. Parking senzorjev ne uporabljajo. Pelješ, dokler ne udariš v nasprotni avtomobil. Tam te mora resnično boleti srce, sploh če voziš kakšen drag in dober avtomobil. (smeh)
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja