Tega avtomobila mu morda nikoli ne bi prisodili, ali pač!
Radijca Miha Deželaka v sklopu vsakoletne dobrodelne akcije Deželak Junak največkrat videvamo predvsem na kvadrociklu in dokaj nenavadnih prevoznih sredstvih. Za primer vzemimo blejsko pletno ali otroški skiro.
V resnici pa priljubljeni radijski obraz vozi Renaulta Kadjarja, s katerim nemalokrat zaide tudi izven urejenih poti.
Miha, nam zaupate, s čim se vsako jutro vozite v službo?
Z avtomobilom, mojim Kadjarjem, saj je enostavno prezgodaj, da bi se odpravil s kolesom, najsi bo še tako blizu. Saj občasno srečam kakega fanatika, ki ob pol petih zjutraj goni pedale, ampak sam nimam toliko discipline.
Kar pa ne pomeni, da teh ljudi ne občudujem.
Glede na to, da ste voditelj jutranjega programa, se vaš glas v etru zasliši že ob 5. uri zjutraj. Kdaj vstajate? Ste zaradi rane ure v avtu še kaj zalepljeni?
Prvič mi ura zazvoni ob 4.10, zatem še ob 4.15. No, 4.20 je zadnji čas, da se spokam iz tople postelje. V vseh teh letih sem se na rano uro čisto privadil, zato nisem kaj preveč zlepljen za volanom ali manj odziven.
Sploh mraz me zjutraj hitro zbudi. Cesta je ob tej uri zelo prazna, kdo bi si mislil. (Smeh)
To je precejšnja prednost, pa tudi prazno parkirišče je ena izmed prednosti. Sem pa tja na cesti srečam le kak taksi ali dostavo, včasih pa naletim celo na koga, ki vozi blazno počasi in potem zamudim v službo. (smeh)
Kaj vam sicer pomeni avtomobil? Le prevozno sredstvo ali v vožnji resnično uživate?
Iskreno, res rad vozim! Sploh se s svojim Kadjarjem rad odpravim v kak hrib, po malo manj utrjenih cestah. Recimo na Krvavec ali pa na Kope. Ta 4x4 pogon je prava uživancija!
Avtoceste po drugi strani me dolgočasijo, zato se raje zapeljem po kakih lokalnih cestah in magistralah. Letos sem ženo in mlajšo hčerko zapeljal na izlet po Toskani.
V štirih dneh smo prevozili kakih tri tisoč kilometrov. Z leti sicer opažam, da mi nočna vožnja ne prija več in raje vozim podnevi. Noč je za spanje in žuranje, ne pa za vožnjo.
View this post on Instagram
Če se ne motim, ste voznik novega Kadjarja, ki so vam ga podarili vaši sovoditelji v sodelovanju s Pleško Cars d. o. o. Kakšne dolžnosti imate kot uporabnik?
Da, sem ponosen ambasador Pleško Cars d. o. o. Priznam, res je fino imeti izposojen avtomobil, zato se rad odzovem takšnim povabilom.
Kot ambasador poskrbim za kakšne objave na družabnih omrežjih in se udeležim nekaterih dogodkov – lani recimo sem dva dni preživel na dirkališču Raceland v Krškem, kjer sem vozil različne dirkalnike in se imel res fajn.
Z lastniki sem res v dobrih odnosih, saj na njihovo podporo vsakoletno lahko računam tudi pri akciji Deželak Junak.
Lani so me presenetili s spremstvom Vesp, ko sem se peljal čez Vrhniko.
Upam, da jim s tem intervjujem malo popiham na dušo in bomo uspešno sodelovali še naprej. (smeh)
Kaj ima Kadjar, česar drugi avtomobili nimajo?
Prostor, dušo in ogromno udobja za daljše razdalje. Je velik in prostoren, zato vanj pospravim vse, kar potrebujem. Je varčen in zanesljiv sopotnik na poti, to, da je zraven 4x4, je le še prednost več.
Kako prav vam pride štirikolesni pogon?
Zelo! Sploh pozimi se je fajn voziti naokrog. Rad se recimo zapeljem na Krvavec po manj urejenih cestah, zato mi štirikolesni pogon pride še kako prav.
Katera je bila doslej najbolj divja tura/dogodivščina za volanom avtomobila?
Vsi poslušalci so prepričani, da sem precej prestrašen in počasen voznik.
A ni nujno tako. Že res, da vozim po pravilih in previdno, a sem protislovno včasih tudi precej predrzen.
Za volanom sem doživel že marsikaj. Pred leti, ko sem še delal na Radiu Vrhnika, sem imel priložnost voziti skupaj s kaskaderjem Rokom Cvetkovom. Kakšen kralj!
Dobila sva se na parkirišču Postojnske jame in pokazal mi je nekaj trikov. Vozila sva se po dveh gumah, z avtomobilom skakala naokrog … vse živo! Užival sem, da se tega ne da opisat.
Rad imam take adrenalinske šuse. Eden takšnih je bil tudi lani na Racelandu v Krškem.
Česa takega sami doma niste poskušali, kajne?
Ne, to pa ne, priznam. (smeh) Za to moraš imeti kar precej znanja, a že to, da sem zdržal zraven je precej pogumno.
View this post on Instagram
Pred Kadjarjem vam je družbo delala Dacia Duster. Če sem prav razumela, ste si jo želeli že dlje časa. To pa ni bila vaša prva Dacia. Kaj je med vami in Daciami?
Dolga leta sem si želel Dacio Dusterja, prav tako terensko vozilo, potem pa smo si za družinski avtomobil omislili Dacio Lodgy. Slednji je prostoren, registriran za sedem oseb. Ko je hči še trenirala odbojko, sem napokal cel avto otrok in jih peljal na tekmo.
Zdaj avtomobil šteje že več kot 10 let, pa je še vedno pomemben član naše družine. Res nimamo nobene želje, da bi se ga znebili.
Ko smo se selili, sem v Dacio spravil vse naše stvari in mi ni bilo treba najeti selitvenega kombija.
A kaj je z mano in Dacio? Ne vem, že moji starši so imeli Dacio, pa sem se navdušil tudi sam in si kupil prvo. Je super avto, tudi cena je zelo ugodna, da ne omenjam nizkih stroškov vzdrževanja.
Dacia mi je prirasla k srcu. Saj vem, Denis (op. Avdić) me rad zeza zaradi Dacie in pika, a se ne dam. Res sem zadovoljen z njimi.
Vaš sodelavec Denis Avdić ima načrt, da bo s pomočjo kriptovalut prišel do sanjskega Porscheja. Kaj pa vi? Imate podoben načrt? Kateri je vaš sanjski avtomobil?
Nimam kakšnih norih načrtov s kriptovalutami, saj me venomer doleti neka sreča. (smeh) Verjamem, da bom tudi v prihodnje uspešno sodeloval s Pleško Cars d. o. o. in bova v prihodnosti spisala eno tako lepo zgodbo.
Da me bodo oni presenetili z nekim sanjskim modelom avtomobila, za katerega še niti ne vem, da je sanjski zame. Sam nimam veliko pojma o avtomobilih, zato prepuščam izbiro tistim, ki se nanje bolje spoznajo.
Kateri je bil vaš prvi avtomobil? Ste si ga kupili sami ali ste ga podedovali?
Prvi avto, uf, Fičko! Dobil sem ga v dar, še danes ga imam v spominu. Kakšen car sem mislil, da sem! Bil je rdeče barve, v avtu pa je bila še igračka telefon, ki je govoril nekaj v italijanščini. (smeh)
To so lepi spomini. Na kamniški gimnaziji sem imel prijatelje košarkarje, ki so takrat igrali za Helios. Pa smo se z mojim Fičkom vozili obračat z ročno na sneg.
Si predstavljate? Jaz in sami dvometraši v mojem rdečem Fičku. (smeh)
No, prvi avto, ki sem ga kupil sam, je bil beli Renault 4. Tak, kot jo zdaj prodaja predsednik Borut Pahor.
Vas mika. da bi jo kupili?
Ah ne, saj je krasno ohranjena in vse, a ne vem, kaj bi z njo počel. Niti je nimam kam pospravit. Če bi imel svojo garažo, pa morda res.
Sploh ker gre za dober namen. Prepričan sem, da bo šla v prave roke.
View this post on Instagram
Kaj vas na cesti najhitreje spravi ob živce?
Zelo me moti, kadar ljudje trobijo. V Italiji je tega še precej več kot pri nas. Moti me, ker ljudje ne upoštevajo osnovnih pravil na cesti.
Ne upoštevajo vključevanja po sistemu zadrge, potem pa po nepotrebnem nastane panika, s čimer ogrozijo vse voznike na cesti.
Na cesti res moraš gledati širše. Videti moraš še druge, ne le sebe. Celotno prometno situacijo.
Moti me, da ljudje tega pregleda nimajo in po nepotrebnem povzročajo kaos. Ta sebičnost, to me moti! Pa ne le na cesti …
Za kaj bi si najlaže prislužili kazen?
V preteklosti sem si prislužil nekaj kazni na račun hitrosti, a res ne veliko.
Kaj pa, ko vas za kontrolo ustavijo policisti? Vas prepoznajo? Kakšni so njihovi odzivi?
Običajno so res prijazni, pogosto me prepoznajo. Smešno, nekoč so ustavili mojo soprogo, še za časa, ko sem vozil Dacio Dusterja. Pa so jo prosili za dokumente.
»Veste, smo mislili, da vozi Deželak, pa smo ga želeli pozdraviti,« ji je razočarano na koncu zaupal policist.
Moja žena je bila tako grozno užaljena, da ne sede več v moj avtomobil. (smeh)
Lani ste se že osmič zapored odpravili po Sloveniji v sklopu dobrodelne akcije Deželak = Junak. Ste se pred desetdnevnim gonjenjem pedalov kako kondicijsko pripravili?
Da, vsako leto se kondicijsko pripravim.
Zdajle me je malo načela bolezen, a takoj, ko bom dober, sedem na sobno kolo in začnem. Najprej kako uro na dan na sobnem, ko se vreme otopli, pa se zapeljem še po svežem zraku.
Brez kondicije mi ne bi uspelo!
Po kakšnem ključu izbirate prevozna sredstva za vsakoletno dobrodelno akcijo?
Ne izbiram jaz, temveč naš programski direktor.
Jaz mu rečem kar Gargamel. (smeh)
Včasih je namreč malo zloben, ma se mi zdi, da je vsako leto bolje. Zadnja leta se vozim s kvadrociklom, ki je taka fina reč. Je precej bolj družaben od običajnega kolesa, s sopotniki pa je pot vedno bolj zabavna.
Bomo videli, s čim me presenetijo letos.
Katero je bilo doslej najbolj nenavadno?
Daleč najbolj nepozabno in najtežje je bil prvo leto otroški skiro. Tam se moraš navaditi menjati noge, sicer ti lahko odpadejo. (smeh) Pa kako te boli hrbet …
View this post on Instagram
Pred nekaj leti ste, po IG sodeč, dobili celo priložnost na sovoznikovem sedežu dirkalnika za reli. Nam zaupate, vas je kaj stiskalo v trebuhu?
Da, na začetku, potem pa sem se prepustil in začel uživati. Bistveno je, da zaupaš dirkaču, vozniku. Ta te prej pripravi in ti razloži, kako bo vse skupaj potekalo.
Na začetku počasneje, potem pa se hitrost stopnjuje. Ker mu zaupaš, veš, da boš preživel. (smeh) Sam sem znan kot varen voznik, ki upošteva cestna pravila, na dirkališčih pa si rad dam duška.
Preberite si še: Nekdanji radijec Miha Šalehar: "Res moraš biti blazno slab v matematiki, da razumsko sprejmeš odločitev, da boš 2/3 tedna v službi preživel le zato, da boš lahko odplačal avtomobil"
Pa bi si upali sesti za volan dirkalnika?
Absolutno! Edino, kar bi me spravilo s tira, bi bilo vse to čakanje, dokler ne prideš na start. (smeh)