»Če bi upoštevali, da je avtomobil ogledalo človeka, potem sem jaz res slab človek!« (smeh)
»Imam hudo kolo, hud motor, romunski avto, kakih sedem čelad, tri različne žare in ta pravo harpuno! Pa prikolico. Na pavšal, da ne bo kdo rekel, da sem polovičar. Če bi imel še border collieja, bi lahko rekli, da živim popolno življenje,« se glasi del uvodnih poglavij izpod peresa nekdanjega radijskega voditelja in kolumnista Miha Šaleharja.
Če še niste prebrali njegove zadnje knjige Pustolovec zmote, je skrajni čas, da jo vzamete v roke. A v tokratnem intervjuju nisva govorila o knjigah, temveč o motorjih pa kolesu, tudi električnem, in celo njegovi Dacii Dokker.
Prvič sem vas ujela med vožnjo na avtobusu. Ste tudi sicer reden uporabnik javnega transporta?
Ha, če imam opravke v centru Ljubljane, potem res izberem javni prevoz. Še večkrat bi ga, če bi le bil bolj prijazen uporabniku.
Ljubljana je na žalost še vedno »avtocentrična«, majhen del krivde pa nosim tudi sam, saj sem sprejel odločitev, da se bom razvijal sproti z mestom.
Tukaj se posipam s pepelom, saj bi morda res lahko s svojim zgledom kako pripomogel k širši uporabi javnega prometa.
View this post on Instagram
Zasledila sem, da Ljubljančani (in dnevni vozniki) v prometnih zastojih preživijo kar 32 ur letno. Kako pogosto se sami znajdete v prometnem zamašku?
Imam velik privilegij, da se moje službene obveznosti in posli izogibajo prometnim konicam. Verjamem, da je to nadkraljevska prednost!
Sem pa prepričan, da je velik delež ljudi v te zastoje ujet tudi zato, ker mesto ne sledi smernicam sodobnega razvoja prometa. Ljubljana je v kontekstu Slovenije upravno in trgovsko središče, kamor se vsak dan zgrne na tisoče ljudi z vse Slovenije.
Da ne govorim o nesmiselnih odločitvah in poziciji nekaterih trgovskih centrov.
Sicer ste zaprisežen kolesar. Kako pogosto se na vašem »jedilniku« znajde kolo?
Priznam, tu sem šibek. Pa ne zaradi ogljičnega odtisa, saj kot omenjeno, po večini delo opravljam od doma. Na kolesu sem kar precej, a kar se mesta tiče, se z njim le poredko odpravim po opravkih. V garaži je pospravljeno družinsko kolo, namenjeno vožnji do trgovine in nazaj, sicer pa je to kar to. Letos bi rad navado spremenil in si omislil tudi kolo za mestno vožnjo.
Moj nekdanji sodelavec Matej Praprotnik me je večkrat okaral, češ da se za zapriseženega kolesarja res ne spodobi, da se naokrog vozim z avtom. Sploh če bi to razdaljo lahko premagal s kolesom.
Sicer sem v avtomobilu res poredko, vožnja za volanom mi nikakor ni blizu. Tudi za znamke mi ni kaj dosti mar, zato pa moja šibka točka ostajajo motorji in kolesa.
In Robidišče trail center je plod te vaše velike ljubezni do koles. Imam prav?
Da, ideja se je porodila, kot večina romantičnih nesmislov nekako tako: »Dajmo narediti biznis iz nečesa, kar nam predstavlja veliko življenjsko strast.«
Z ženo, tudi navdušeno gorsko kolesarko, sva si že od nekdaj želela postati lastnika trail centra. V praksi gre za nastanitev, kjer gostiva kolesarje in pa traile, ki sem jih nakopal s precej truda.
Se pa po njih ne vozim tako pogosto, kot sem si predstavljal. Imam preveč drugega dela. (Smeh)
Ste si že omislili električno kolo?
V resnici sem ga nekaj časa imel, zdaj ne več. V Extremevitalu so mi dve leti v uporabo prijazno ponudili svoja električna kolesa. Saj ne, da ne bi bila super, ampak kolo ima eno precej romantično lastnost – če je v gozdu potok in nekaj borovnic, se lahko po trailih izgubiš za cel teden.
Z električnim kolesom to ni mogoče. Ko se baterija izprazni, se tvoja dogodivščina konča. Tudi sicer niso tako družabna. Če želiš s prijatelji na kolo, morajo biti vsi opremljeni z elektriko.
Pa še nekaj specifik je, a o tem kdaj drugič. Prepričan sem, da si moraš dober trail tudi zaslužiti. Trenutno imam kar klasično kolo, in če mi le čas dopušča, pedale gonim tako gor kot tudi dol.
Mislim, da progo drugače občutiš, če se po vzponu zasluženo spustiš dol!
View this post on Instagram
Vseeno niste imuni na bencin. Nekje sem zasledila, da je vaše glavno prevozno sredstvo motor. Torej niste le nedeljski motorist?
Ob prijetnejših temperaturah se naokrog največ pomikam z motorjem. Ne toliko za vožnjo po opravkih - čeprav je z motorjem precej bolj prijetno parkirati pred upravno enoto kot z avtomobilom.
Motor je po mojem mnenju bolj sredstvo za doživljanje življenja. Kot recimo kolo. Nima smisla, da se z motorjem spraviš na avtocesto do Gorice. Ne!
Zapelješ se lepo naokrog, uživaš v razgledih in fajn ovinkih. To je motor!
Kateri motor vozite?
Uh, ja več jih je. Trenutno me v garaži čaka KTM Super Adventure 1290S, tam pa je še trial motor.
Pred kratkim sem se poslovil od svojega Suzukija Dual Sport, zdaj pa razmišljam, da bi si omislil še kakega. Motorjev res nikoli ni preveč!
Koliko motorjev bi imeli, če bi bila meja le nebo?
Uh, vse! A kaj, ko vem, da imam le eno samo rit. (smeh) Počasi se pripravljam, da bi imel le enega samega. Ali pa morda dva. No, ajde, tri!
Kateri je vaš sanjski motor?
Ga že imam! No, to je težko vprašanje. Kot če bi se moral odločiti za najljubšo knjigo, glasbo. Težko je izbrati enega samega.
Nekoč vam je z motorjem uspelo prepoloviti celo hrošča. Je to res?
Da, takrat sem bil še mulec. Za to je bila kriva moja neprevidnost. Mladostna neumnost. Imel sem res veliko srečo, da sem jo dobro odnesel.
In kako človek z motorjem prepolovi hrošča?
A kaj je bilo?! Strokovni komentator Gaber Keržišnik bi dejal, da sem bil predolg v ovinku. V črni kroniki bi pisalo, da sem zapeljal na nasprotni pas.
Če pa bi rekli po domače, mi je zmanjkalo ceste.
Vas je ta izkušnja kako izučila?
Seveda! Dandanes imam zaradi tega nekaj zadržkov. Če zapeljem v desni ovinek z brežino na desni, vedno vozim, kot bi imel na drugi strani hrošča.
View this post on Instagram
Kaj vidite kot največjo nevarnost motociklizma?
Največja nevarnost sem jaz sam! No, tu je seveda še kup objektivnih okoliščin, a na koncu sem jaz tisti, ki jih lahko do neke mere predvidi in preventivno ukrepa.
Pri nevarnostih bi opozoril še na porast uporabe mobilnih telefonov za volanom. Ne bi verjeli, kaj vse vidiš z motorja! Zadnjič sem naletel na modela, ki je med pisanjem sms sporočila menjaval pas, naravnost vame.
Zdaj to upoštevam pri vožnji. Vedno razmišljam, kako bo ravnal voznik pred mano, recimo tudi v primeru, da ravno šteje všečke na Instagramu.
Vodilo je torej jasno, na motor le zbrano in s čisto glavo?
Da, prav zato motor ni primeren za vsakodnevne opravke in stresne vožnje.
Ste najprej naredili izpit za motor ali avtomobil?
Najprej sem dobil izpit za avto, precej kasneje pa še za motor.
Avtomobil je po vaše bojda nujno zlo, če le ne želiš biti moker. Kaj sicer vozite?
Redkeje kot se znajdem za volanom avtomobila, srečnejši sem. (Smeh) Sicer pa imamo družinsko Dacio Dokker, kot nalašč za vso šaro, ki jo tovorim naokrog. Od motorne žage pa koles, tudi mavčne plošče in vse živo.
Moj naslednji avtomobil pa bo prav gotovo kombi.
Kdo ima pravico do izbire glasbe, ki se vrti v avtu?
Kadar sem sam, takrat se povečini vrtijo podcasti. To je krasna stvar za v avtomobil, sploh kadar se vozim do Robidišča. Radia praktično ne poslušam več. Če pa se vozimo družinsko, potem moja beseda ne šteje nič. (smeh)
Takrat je glavni DJ hčerka in priznati moram, da ima dober okus.
Imate za volanom kako posebno pravilo? Recimo, v avtomobilu se ne je.
Ha, poznam modela, katerega družina se ob vstopu v avtomobil preobuje v copate. Na srečo ga ne poznam tako dobro. (smeh)
Kakšna pravila neki!? Naš avtomobil je pravo čudo. Kaj vse bi našli tam noter, od starih kolesarskih hlač, motorne žage, nekaj zemlje, do kakšnega starega sendviča.
Če bi upoštevali, da je avtomobil ogledalo človeka, potem sem jaz res slab človek! (smeh) No, moj motor je za razliko od avtomobila »spedenan« v piko!
Predvidevam, da se ne strinjate s prepričanjem, ki avtomobil tolmači kot sredstvo za dosego svobode. Kaj menite o tem?
Razumem ljudi, ki gojijo strast do avtomobilov, a avto je zame zgolj prevozno sredstvo, ne vrednota. Ma, da bi cele dneve garal v službi le zato, da bi se lahko naokrog vozil z modelom BMW. Ne, hvala!
Isti drek je, a ob prometnem zamašku čakam v Dacii ali avtomobilu za 100 tisočakov. Te obsesije ne razumem, zato pa razumem tiste, ki si privoščijo Porscheja 911 GT3. To je nekaj drugega – tehnološka erotika.
Tu se začne prava strast. Če pa avtomobil tolmačimo kot artefakt, katerega boš odplačeval leta, to pa se mi zdi nesmiselno. Veš koliko lepih trenutkov boš zaradi tega v življenju zamudil?!
View this post on Instagram
Hočeš, nočeš, to je svet, v katerem živimo. Bojda se stanje v družbi najlepše odraža prav na cesti.
Ja, se strinjam. Na mojo žalost, zelo. Pa da ne bom preveč črnogled. V zadnjem času se mi zdi, da smo ljudje vendarle začeli lepše voziti. Z izjemo telefonov seveda. Vedno bolj se ravnamo po principu zadrge, ohranjamo varnostno razdaljo itd.
Morda je to le trenutni navdih, ker sem ravno danes imel na cesti dobro izkušnjo, a tudi sicer sem optimističen za prihodnost. Sploh če je ta kultura na cesti tudi odraz tega, da bomo postali bolj pozorni drug na drugega.
No, kadar imam slab dan, vse skupaj vidim precej drugače. Nič čudnega, da je družba tako kretenska, če se pa drug do drugega obnašamo kot pravi kreteni. Tudi sicer se mi zdi, da smo preveč naravnani na notranje izgorevanje. (smeh)
A kdo sem jaz, da bi govoril o tem?! Slabo mi postane ob dejstvu, da je dober avtomobil dokaz tega, da smo nekaj dosegli.
Si predstavljate, kakšne količine denarja zmečemo v pleh, s katerim se sami pripeljemo do službe. Kakšen neracionalen kretenizem je to?!
Poglejte zjutraj na ceste in videli boste kolone vozil, v katerih sedi voznik sam. Potem vozila pustimo na parkirišču, kjer stojijo ves dan.
Mesta so preplavljena s plehom, ki večji del dneva ni v funkciji. Ki onesnažuje naš planet. Še bolj neracionalno pa mi je, kadar vidim ljudi, ki se z dragimi avtomobili pripeljejo pred trgovino, potem pa v voziček naložijo najcenejša in najbolj nezdrava živila.
Marketinške korporacije so nas dobro oprale. Zadnjih sto let se je svet razvijal v skladu z avtomobilsko industrijo.
Za celoten Balkan se zdi, da je avtomobil neki statusni simbol, zaradi katerega se je treba marsičemu odreči.
Ne vem, kaj je razlog. Morda v tem, da so ti kraji zaobšli zlato dobo kapitalizma, zdaj v zadnjih 30 letih, pa smo le okusili blagodati tržnega gospodarstva.
Avtomobil je postal nekaj, v kar se splača vložiti svoj denar, češ da bo s tem kakovost našega življenja boljša. Seveda mladi na to ne gledajo več tako. Njim »car sharing« ni tuj, tudi bolj trajnostni načini premikanja ne.
Res moraš biti blazno slab v matematiki, da razumsko sprejmeš odločitev, da boš 2/3 tedna v službi preživel le zato, da boš lahko odplačal avtomobil.