Nemški Autobahn še vedno privablja voznike z odseki, na katerih ni splošne omejitve hitrosti. Toda znak za konec omejitve ne pomeni, da je od tistega trenutka naprej hitrost povsem nepomembna.
Nemčija ima namreč priporočeno hitrost 130 km/h, tako imenovano Richtgeschwindigkeit, ki lahko postane zelo pomembna predvsem po prometni nesreči.
Na odseku brez omejitve je mogoče povsem zakonito voziti 150, 180 ali tudi 200 km/h, če prometne in vremenske razmere to dopuščajo. Policija voznika zgolj zato, ker je presegel 130 km/h, ne bo kaznovala. Ne sledijo ne globa, ne kazenske točke in ne prepoved vožnje.
Toda pravno gledano 130 km/h zato še zdaleč ni nepomembna številka.
130 km/h ni omejitev, je pa lahko meja z zelo konkretnimi posledicami
Nemška priporočena hitrost velja od leta 1978. Namenjena je predvsem osebnim avtomobilom in motociklom ter drugim ustreznim vozilom z največjo dovoljeno maso do 3,5 tone. Za vozila, za katera že sicer veljajo nižje zakonske omejitve hitrosti, je seveda drugače.
Richtgeschwindigkeit poleg avtocest velja tudi na nekaterih drugih cestah zunaj naselij. Mednje sodijo ceste z najmanj dvema označenima prometnima pasovoma v vsako smer ter ceste, pri katerih sta smerni vozišči fizično ločeni. Priporočilo torej ni vezano izključno na Autobahn.
Če je na posameznem odseku s prometnim znakom določena omejitev, denimo 120, 100 ali 80 km/h, priporočena hitrost seveda ni več bistvena. Takrat velja označena najvišja dovoljena hitrost.
Težava se lahko začne šele po nesreči
Zakaj bi se torej voznik na praznem odseku avtoceste brez omejitve sploh ukvarjal s številko 130?
Odgovor se skriva v nemški sodni praksi. Prekoračitev priporočene hitrosti sama po sebi ni prekršek, lahko pa vpliva na delitev odgovornosti za prometno nesrečo. Če se izkaže, da bi voznik pri 130 km/h trčenje lahko preprečil ali vsaj zmanjšal njegove posledice, mu lahko sodišče pripiše del odgovornosti, čeprav ni kršil omejitve hitrosti.
Eden bolj nazornih primerov sega v leto 2000. Na avtocesti je voznik pri približno 120 km/h zapeljal na levi prometni pas, od zadaj pa se mu je približeval avtomobil s 160 km/h. Prišlo je do trčenja.
Sodišče je večji del odgovornosti pripisalo vozniku, ki je zamenjal pas, vendar zgodba za hitrejšega voznika s tem ni bila končana. Pripisali so mu 20-odstotno soodgovornost, saj bi bilo po presoji sodišča trčenje pri priporočeni hitrosti 130 km/h mogoče preprečiti.
Še izrazitejši je primer, o katerem je leta 2013 odločalo višje deželno sodišče v Koblenzu.
Tudi tam je voznik nepravilno zapeljal proti prehitevalnemu pasu, po njem pa se je od zadaj približeval avtomobil s približno 200 km/h. Na tem delu avtoceste ni bilo omejitve hitrosti.
Čeprav je prvi voznik storil resno napako, je sodišče vozniku pri 200 km/h pripisalo 40 odstotkov odgovornosti za škodo. Presodilo je, da je bila hitrost toliko višja od priporočene, da je vozniku bistveno zmanjšala možnost pravočasnega odziva. Po ugotovitvah v postopku bi bilo nesrečo pri 130 km/h mogoče preprečiti že z zmernim zaviranjem.
To je bistvo nemškega sistema: 200 km/h je lahko dovoljeno, vendar to še ne pomeni, da je takšna hitrost v vseh okoliščinah brez pravnih posledic.
Tudi nemško vrhovno sodišče se je že ukvarjalo s tem
Podobno vprašanje je že v devetdesetih letih prišlo do nemškega zveznega sodišča. Primer je vključeval avtomobil, ki je vozil približno 180 km/h in se je moral izogniti drugemu vozilu, ki je zapeljalo na njegovo pot. Sledila je huda nesreča z več poškodovanimi.
Tudi pri tem primeru je bilo pomembno vprašanje, ali bi bila nevarna situacija ob spoštovanju priporočene hitrosti sploh tako kritična.
Prav zaradi takšne sodne prakse je zmotno 130 km/h razumeti kot številko brez praktičnega pomena. Voznik lahko na neomejenem delu avtoceste pelje hitreje, vendar s tem nase prevzame tudi večje tveganje, če gre kaj narobe.
Zakaj številni Nemci kljub prostemu Autobahnu ostanejo pri 130 km/h?
Pravni razlogi niso edini. Svoje omejitve vse pogosteje določajo tudi podjetja za službene avtomobile. Razlogi so precej bolj vsakdanji: manjša poraba, nižji stroški in manjše tveganje za nesreče.
Nekatere nemške institucije so šle še dlje. Deželni finančni urad Severnega Porenja-Vestfalije je denimo za službene avtomobile priporočal največ 110 km/h, pri delu voznega parka nemških oboroženih sil pa se uporablja meja 130 km/h.
Potem je tu še fizika. Z naraščanjem hitrosti močno narašča zračni upor, zato razlika med 130 in 180 km/h ni opazna samo na merilniku hitrosti. Pri avtomobilih z motorjem z notranjim zgorevanjem se pokaže pri porabi goriva, pri električnih pa tudi kot precejšen udarec dosegu.
Brez omejitve torej ne pomeni brez pravil
Richtgeschwindigkeit je zato posebnost nemškega prometnega sistema. 130 km/h ni najvišja dovoljena hitrost in njeno preseganje samo po sebi ni kaznivo, vendar predstavlja referenčno vrednost, ki lahko po nesreči postane zelo konkretna.
Za slovenskega voznika, ki se odpravi na nemški Autobahn, je zato pomembna predvsem razlika med dvema pojmoma. Če je hitrost omejena s prometnim znakom, je njegova številka zakonska meja. Če omejitve ni, lahko pelje hitreje od 130 km/h – vendar mora računati, da bo njegova hitrost ob morebitni nesreči lahko postala eden od dejavnikov pri ugotavljanju odgovornosti.
Nemški Autobahn torej vozniku še vedno dopušča nekaj, česar skoraj nikjer drugje v Evropi ne more izkusiti. Toda dovoljenih 200 km/h in vožnja brez posledic nista ista stvar.
