Kadar se za intervju meniš z radijko Ivjano Banić, moraš vedeti, da ima ta simpatična bejba res veliko za povedat. Ob na tisoče prepotovanih kilometrih ni čudnega, da bi o njej, samo v povezavi z avtomobili, lahko napisal kar celo epopejo. Od slonov, ki so ji prekrižali cesto na Šrilanki, pa do domačinov na Zanzibarju, ki so ji skakali v nosečniško naročje.
Ivjana je že pred meseci z družino spakirala kovčke in poletela na Karibe, kjer ji, po fotografijah na družabnih omrežjih sodeč, res ni hudega. Pred tem so dlje časa živeli na Havajih, od koder ji je pri srcu ideja o registrskih tablicah z mavricami, pa tudi posebnimi oznakami za invalide in vojne veterane. Z veliko ljubiteljico ameriških tovornjakov (ja, punca je res divja), sva debatirali tudi o vozniških fenomenih širom po svetu, pa tudi o Zlatkotu in Čedotu, ki sta ji med prvimi delala družbo ob premagovanju kilometrov.
Kakšni so tvoji spomini na prve prevožene kilometre? Si se za volanom hitro znašla ali si se prvih nekaj mesecev, let, pošteno tresla?
Moja mama je naredila pametno stvar. Ko sem opravila izpit, je mama kupila še dodatni dve učni uri pri inštruktorju, da se je vozil z mano v našem, družinskem avtu. Slednji je bil seveda daljši od tistega, na katerem sem se učila v šoli in pa “bencinar”. V šoli je bil avto seveda “dizelaš” in res nisem želela skurit sklopke na domačem (smeh). Posledično sem bila v domačem avtu bolj sproščena. Moja mama je veliko in rada vozila. Z menoj je enako. Nobene treme. Razen v tujini, kjer je promet veliko bolj kaotičen. Pariz, Beograd, Šrilanka, Turčija. Za vožnjo v teh krajih moraš imeti devet življenj (smeh). Ampak sem se tudi tam nekako znašla.
Kater pa je bil tvoj prvi avtomobil? Si ga podedovala ali si zanj odkartala kar sama?
Prvega sem dobila od mame, Renault Megane. Dala sem ji nekaj dinarčkov ampak veliko manj kot če bi avto kupovala na trgu. Nisem imela. Bila sem študentka, s službo ob strani, s katero sem si poskušala pokriti čim več stroškov bivanja v Ljubljani in nekaj malega privarčevati za potovanja. Avtu sem dala ime Zlatko. Večina mojih materialnih stvari ima neko ime. Ta je bil Zlatko in povsod sva šla. Do trenutka, ko se je strgal jermen in naredil škodo. Takrat smo zamenjali mašino in sem ga za “male pare” prodala mehaniku. Še danes mi je žal za prenizko nastavljeno ceno. Zlatko je bil, objektivno, vreden več. Po njem pa je prišel prvi sponzorski avto. Mini Cooper. Ljubezen na prvi avtomatski gas. Ime mu je bilo Čedo in spomine, ki sva si jih ustvarila so neprecenljivi. Zgleda majhen ampak v njem sem vozila skorajda pol dnevne sobe, vso opremo za kitesurfanje, obleke za preoblačit in še je bilo dovolj prostora, da sem v njem prespala kje na kakšni plaži, ko smo čakali na ugoden veter. To je bilo obdobje totalnega free-spirita.
Kako pa bi opisala svoj odnos z jeklenimi konjički? Te zanimajo ali ti predstavljajo sredstvo za prevoz iz točke A v točko B?
Pri meni se je odnos stopnjeval in spreminjal glede na življenjski stil in obdobje v katerem sem imela opravka bodisi z nakupom bodisi s sponzorskimi avtomobili. Ko si študent, si zadovoljen, da gre za delujoče prevozno sredstvo, ki te pripelje do cilja. Ko nastopiš s službo in se ti na račun usede nekaj plač, začneš čez čas razmišljati o bolj varnem ali bolj zanesljivem avtu, če lahko tako rečem. S prihodom otroka, pa se ti zdi, da noben avto ni dovolj prostoren in varen. Zdi se mi, in mogoče se motim, da so avtomobili postali prava umetnina. In ne samo s tehnološkega vidika. Ljudje jih zbirajo, kupujejo za statusni simbol, ki ga lahko pokažejo naokrog, za razliko od Picassove slike, ki jim visi nad jedilno mizo. Starodobniki so seveda seksi in privlačni z nekim dodanim retro momentom. Ti novi avtomobili pa so »new age« tekmovanje v dovršenosti, estetiki, varnosti in ekološki usmerjenosti. Imam v mislih znamko, ki za moj okus, vsako linijo na avtu povleče pod pravim kotom. Samo, kaj ko meni finančno ne znese povleči kreditne kartice, da bi ga lahko imela (smeh).
Kaj najprej opaziš na avtomobilu?
Registrsko tablico. Ko se z možem peljeva, sva oba pozorna, če kdo opazi kakšno posebno. Iščeva zanimivo kombinacijo številk ali pa kakšne besede, kombinacije. Najlepše registrske tablice so na Havajih. Vsaka ima mavrico čez celo tablico, na vsaki spodaj piše “Aloha State”, aloha pa pomeni ljubezen, mir, spoštovanje, pozdrav, sočutje. Skratka vse samo najlepše. Tablice so čudovite. Dve smo si takoj kupili. Med drugim je na tablici na veliko narisan invalidski voziček, če gre za osebo, ki ima takšen status. Enako velja za vojne veterane, čuvaje narodnega parka itd. Takoj veš, s kom imaš opravka. Nekaj takšnega bi bilo smiselno tudi v Sloveniji.
Ti je kakšen avtomobil še prav posebej pri srcu?
Že od nekdaj moj "waw" efekt dosežejo tovornjaki. Najraje tisti ameriški, z "nosom", ki pri nas ni dovoljen. Izjemni so mi in prav rada bi se enkrat peljala z njim, ustavila na kakšnem parkirišču, dala ven tist majhen stolček in mizico, ter si odrezala kos kruha, na tanko domačo salamo in ugriznila v sočen paradajz. To je na mojem bucket list seznamu. Tuk-tuk ima zagotovo svoj čar. Najdeš jih na Tajskem, v Indoneziji, Šrilanki, Indiji, Egiptu, kamor hodimo na kitesurfing. Izjemno funkcionalno in precej hitro prevozno sredstvo. Super so mi tisti avtomobilčki na golf igriščih katere uporabljajo tudi v resortih ali v določenih naseljih za vožnjo po okolišu. Ponovno, funkcionalni, dovolj hitri, ekološki. Sem pa velik oboževalec Jeepa Wranglerja. Tega smo imeli na Havajih in blazno fajn se nam je zdelo, ko smo ga lahko slačili tako, kot se nam je zazdelo. Otroka sta uživala. Če bi šlo, bi ga imela v Sloveniji. Saj sanje nič ne stanejo, a ne? (Smeh)
Kaj pa ti je pomembno, kadar izbiraš oz. kupuješ avtomobil?
Zadnjih nekaj let, ker živimo po svetu, si avte sposojamo. Posledično nam je pomembno, da se ga da hitro in z lahkoto očistit, da se z njim lahko vozimo po plaži, pesku oziroma zelo različnih terenih, da ima prostor za surf v prtljažniku ali pa na strehi.
Imaš kakšno pravilo, ki se ga morajo sopotniki v avtomobilu strogo držati?
Da. Za otroke. Če so premajhni, da bi dosegli do tal, rada vidim, da se sezujejo, drugače je hrbtišče sedeža umazano od čevljev, ker tako radi migajo z nogami. In ker kot voznik oziroma odrasel večino časa sedim spredaj, traja včasih več dni preden opazim, da je zadaj zapacano. In pa kajenje. To v mojem avtu ne gre skozi. V tujih avtih me ne moti nič in sledim njihovim pravilom in vedno se imam fino.
Ti, kot voznica, izbiraš glasbo, ali to prepustiš drugim?
It’s my way, my way or the highway, bi rekli Limp Bizkit (smeh). Če imam še koga v avtu, potem vsekakor glasba ne pride v ospredje, ker se vedno pogovarjamo. Obožujem dolge vožnje, ni mi težko biti več ur za volanom. Sama. Vedno si naštimam svojo dobro playlisto in si priredim mini koncert. To je ena izmed mojih sprostitev, meditacij in čas zame. V najstniških letih smo znali s prijatelji iti na parkirišče, sedeti v avtu in poslušati muziko na glas, ker tako nismo nikogar motili. Brez problema smo tako preživeli petkov večer. Bolj kot razmišljam, bolj se mi zdi, da je avto veliko več kot samo kup pleha. Ga ni, ki ne bi imel s tem prevoznim sredstvom povezane žive spomine bodisi na prvi zmenek, kasetar, od sonca uničene CD-je, ker si jih pustil na armaturni plošči bodisi prvi izlet na morje. Včasih je veljalo, da ko si naredil izpit, si šel v Portorož na kavo. Se to še počne?
Seveda, zakaj pa ne! Verjamem, da je za tabo že vrsta prevoženih kilometrov. Kaj ti gre na cesti najbolj na živce?
Prenizke kazni za telefoniranje za volanom. Pravijo, da so parkirišča za invalide namenjena tistim, ki so do njih upravičena. V nasprotnem primeru je to inteligenčni test, ki ga seveda ne opraviš, če se nedovoljeno tam znajdeš. Jaz bi rekla, da je to znak, da so denarne kazni za takšno arogantnost prenizke. Primeri učijo, da bedak razume samo, če ga lekcija, ki jo mora osvojit, udari po denarnici. Potem pa naj nam takšni polnijo proračunsko blagajno, ne pa državljani, ki jedo burek na stopnicah na Prešernovem trgu. Sem omenila prehitevanje kolesarjev v milimeter? Kot bi nekateri tekmovali v tem, kdo ga bo za las oplazil. Maksimalnih 12 točk, če ti uspe kolesarja zvrnit v jarek, ne da bi se ga sploh dotaknil, saj se tam znajde, ker poskuša rešit svoje življenje pred egoistično vožnjo avtomobilista. Sem omenila varnostno razdaljo? Kaj se bo zgodilo, če voziš za ritjo tovornjaka, avtobusa ali za mano pri hitrosti 50 km/h ali celo 130 km/h na uro in prvo vozilo nenadoma iz neznanega razloga močno zabremza? Ne odgovarjat, vprašanje je retorično. Kaj se zgodi v praksi tako ali tako beremo v črni kroniki in/ali v obliki parte. Mislim, da je marketinški strokovnjak, Aleš Lisac enkrat navrgel, da bi bilo morda smiselno uvesti sistem nagrajevanja in tako privzgojiti dobro in bolj varno vožnjo.
View this post on Instagram
Kaj bi svetovala moškim, ki svojim ženam med vožnjo gledajo pod prste?
Če smo že pri stereotipu s ščepcem seksizma, potem bi rekla, da je ravno obratno. Poglejmo samo primer gospe Hyacinth Bucket in njenega moža Richarda, kako ga je maltretirala med vožnjo v seriji Fina gospa (smeh).
Kakšne pa so tvoje izkušnje z vožnjo v tujini? Recimo Havajske ceste, ceste na Šrilanki, zdaj na Karibih?
Vožnja na Šrilanki zahteva zelo dober deodorant. Tam so hitrostne omejitve drugačne in posledično vožnja traja dlje časa kljub dobro vzdrževani, celo novi avtocesti. 100 km/h je maksimum. Vendar problematične niso omejitve temveč način vožnje. Vštric se lahko po eni strani ceste vozijo motorist z ženo in dvema otrokoma, tuk-tuk, kolesar, kombi in avto, ki vse skupaj prehiteva. Na nasproti vozečem se pasu pa je scenarij enak, s tem, da vse skupaj prehiteva avtobus. Ko sva bila z možem prvič tam, sva prišla na cilj popolnoma “trda” in prešvicana. Pa sva sedela zadaj. Vmes sta nas na cesti presenetila dva ogromna varana, ki sta se pretepala in en odrasel slon, ki je pač moral čez cesto. Ker je bilo to sredi noči, ceste pa niso osvetljene z uličnimi svetilkami, bi jo lahko konkretno skupili. Mi, ne pa slon, se razume (smeh). V Egiptu, pred desetimi leti, ko sem šla na kitesurfing, sem prvič imela priložnost voziti tuk-tuk in bi si enega želela doma, v Sloveniji. Do trgovine in nazaj. Idealen je. Havaji so drugačna zgodba. Tako kot vozijo tam, bi si želela, da se vozi povsod po svetu. Umirjeno, z nenormalno veliko varnostno razdaljo, brez trobljenja, ker je to znak hude nekulture. V nesemaforiziranem križišču včasih traja, da se zmeniš, kdo ima v resnici prednost, ker bi vsak rad spustil nekoga drugega naprej. Res lepo. Naj omenim, da sem ravno na Havajih videla najbolj ogromne avtomobile, terence v svojem življenju. Profesionalni kitesurfer in lastnik blagovne znamke ima takšnega terenca, da komaj splezaš vanj. Naj še dodam, da so tam takšni res potrebni in nimajo veze z razkazovanjem ali merjenjem moči. Pas za kolesarje je širok za več kot pol voznega pasu tako da se kolesarji počutijo enakovredne oziroma varne. Poglejmo si pasove za kolesarje v Sloveniji, državi, ki se diči in kiti z najboljšimi vrhunskimi športnimi kolesarji. Tako je, večinoma jih ni. Nadalje, na Havajih nihče nikoli ne telefonira za volanom. Niti sovozniki niso zagledani v telefon. Tega nisem doživela še nikjer na cesti in verjemite mi, da sem veliko prepotovala. Na cesti se počutiš zelo varno, nimaš občutka, da ti vsak voznik, z nespametnim ravnanjem, streže po življenju. Raj. Za razliko od Zanzibarja, kjer sem se resnično počutila neudobno, konstantno v nevarnosti, hkrati pa so na cesti na vsakih nekaj kilometrov točke, kjer stojijo ljudje, katere moraš podkupovati, jim plačati. V desetih kilometrih se ustaviš trikrat, nekje se pregovarjaš, nekje pač samo plačaš. Ker v določenem trenutku nismo želeli izvesti plačila določenega zneska, so naju z možem vrgli ven iz avta in pustili na soncu skoraj debelo uro. Sem omenila, da sem bila visoko noseča? Nič kaj prijetna izkušnja. Sem pa zato uživala v vožnji s športnim motorjem po več kilometrov dolgi beli, peščeni plaži. Trenutno na Karibih pa po otoku vozimo po levi strani, po izjemno zjahanih cestah vendar brez križišč, semaforjev in pločnikov. Je precej adrenalinsko, bi rekla.
So v tropih vozniki bolj skulirani ali lahko parirajo živčnim voznikom v koloni na ljubljanski obvoznici?
Tropi so zelo širok pojem. Na Mavriciju sem imela prvič možnost voziti po levi strani, takisto smo tako vozili na Šrilanki in sedaj na Karibih. In na Mavriciju nisem imela občutka, da se prilagajajo turistom. Je treba vse skupaj kar hitro osvojiti, če je nočeš skupiti. In ko si že mislil, da imaš vse pod kontrolo, zapelješ v krožno križišče in zašvicaš. V Italiji je fino, če ti je prav malo mar za pleh in hitro se naučiš avto puščat v leru, ko je parkiran, saj ga bo slej kot prej avto pred ali za teboj moral malo »porukat«, da pride ven iz svojega parkirišča. Po mojih izkušnjah, ceste in križišča v Ljubljani enostavno ne požirajo več tolikšne količine pleha. Sama zaradi vožnje iz enega konca na drug konec prestolnice pridem popolnoma utrujena, saj vse skupaj zahteva neverjetno količino koncentracije. Kolesarji mislijo, da so glavni na kolesu in imajo prednost pred vsemi. Tudi pri rdeči luči. Delujejo, kot da jim ni treba gledat prometa okoli sebe. Te isti kolesarji mislijo, da so glavni, ko so za volanom avtomobila in bentijo nad kolesarji, ki se v bistvu obnašajo enako kot so se oni prej. Pešci se zgražajo nad enimi in drugimi in vse skupaj pripelje do veliko slabe volje ali v mojem primeru, do utrujenosti. Manj sem utrujena, ko vozim do Nemčije kot pa po prestolnici. Na Havajih imajo krasno pravilo, da lahko zaviješ desno pri rdeči luči, če imaš prosto pot. Krasno se obnese in ko smo prišli na kratek čas domov, sem se morala zelo skoncentrirati, da nisem počela tega tudi v Sloveniji. Upam, da bo to pravilo dobro funkcioniralo tudi pri nas. Nenazadnje ugotavljam, da ljudje nismo odvisni od pravila temveč je uspešnost ter smiselnost pravila odvisna od ljudi.
Kaj te je med potovanji doslej, povezano s transportom, najbolj presenetilo?
Od slona na Šrilanki, do možnosti biti kopilot v letalu, saj je prijatelj pilot ter za kratek, in predvidevam da nadzorovan trenutek, mi je dovolil pilotirati, do vožnje na Zanzibarju, ko nas je bilo v kombiju kar naenkrat dvakrat preveč in domačin je skočil k meni v naročje, me objel okrog vratu in rekel vozniku naj pelje. Vse bi bilo ok, če ne bi bila jaz visoko noseča in imela trebuh skorajda že na kolenih. Najbolj smešno je bilo, da ni razumel, zakaj to ne bo šlo. Pred kratkim smo se vračali s počitnic na katamaranu in kapitan je moral po daljši poti, saj je dobil navodilo, da se mora umakniti plovilu, ki prihaja nasproti. Plovilo je imelo tudi helikoptersko spremstvo, na jahti pa je bil bivši ameriški predsednik Clinton. Tako bom rekla, če nikamor ne greš, se ti nič ne zgodi. Čeprav, meni je včasih dovolj stati samo na parkirišču, pa bom našla vsaj dve dobri zgodbi. Kot recimo ta, da je prijateljica na praznem ogromnem parkirišču pred zadarsko bolnico trčila v ulično svetilko. Vzvratno. S polnim gasom. Ponavljam, na praznem parkirišču. Pravi, da svetilke ni videla. Sredi belega dneva. Edine ogromne svetilke, sredi praznega parkirišča. Moje življenje bi bilo brez mojih ljudi in potovanj precej prazno. Očitno (smeh).
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja