Slovenci dr. Andreja Stareta po večini poznamo kot komentatorja, ki s svojim glasom pospremi športne spektakle, čeprav poklicno prihaja iz zdravniških voda. Kar vedo le redki je tudi, da ima športni reporter opravljen pilotski izpit, na žalost pa se na nebu znajde le bolj poredko.
Precej bolj udobno kot na valovih, se počuti na nebu. Največji del časa pa brez dvoma preživi v avtomobilu, ki je tudi zanj glavno sredstvo prevoza. Čeprav vozi dinamično, mu je divjanje po cestah tuje.
Prepričan je, da ljudje na ta način zdravijo svoje frustracije, kar je nesprejemljivo. Zato pri vožnji uporablja glavo in zdrav razum: »Rad pridem s točke A na točko B brez travm. Raje se prej odpravim od doma, kot da bi bil prisiljen kršiti predpise. Vedno si rečem, da bom spal v domači postelji, ne na UKC!«
Poletja še preživljate v Grčiji? Kako potujete na počtinice?
Res je, letos se spet odpravljam na moj ljubljeni Rodos. Tam se vsako leto odlično počutim. Potujem pa kar z letalom z Brnika, dobri dve uri in pol leta, pa sem že tam.
Ste kdaj razmišljali, da bi se v Grčijo podali z avtomobilom?
Ne, predaleč je. Že do makedonsko-grške meje našteješ 1300 km. Sploh pa potem trajekti in dolge plovbe, to mi ni po godu. Če kdo uživa v tem, naj gre z avtomobilom, sam pa prisegam na letalo.
Kako pa se tam premikate po otoku?
Vsako leto si rentam avtomobil in z njim odkrivam otok. Avtomobil je tam skoraj nuja, saj sicer zamudiš najlepše kotičke otoka, od Doline metuljev na severu otoka do plaž na jugu, ki so pravi raj za surferje.
Kako pa se znajdete na grških cestah?
No, ceste se lahko primerjajo s tisto, ki vodi iz Velenja v Ravne na Koroškem. Nič posebnega, kar nekako gre. Grki so sicer dokaj spodobni šoferji, nič kaj divji niso, kakor Turki ali Srbi. Tam ne veš, če bo upošteval rdečo luč ali ne. V Grčiji pa slabih izkušenj nimam.
Kje pa je po vašem mnenju promet daleč najbolj kaotičen?
Morda prav v Turčiji, tudi na Šrilanki sem doživel totalen kaos. No, tudi v Srednji Ameriki, v Hondurasu moraš biti kar spreten in izkušen šofer. Jaz se rad pošalim, da če uspeš brez težav voziti po Ljubljani, potem greš brez težav tudi v Honduras. (smeh) Ljubljana je namreč dobra šola za bolj divje vožnje, včasih izkušnje na ljubljanskih cestah precej spominjajo na Turčijo.
V Ljubljani sicer uporabljate tudi javni promet?
Javnega prometa že dolgo nisem uporabljal. Stanujem namreč v centru Ljubljane, do mojih ciljev pa me loči nekaj kilometrov. Ravno toliko, da bi mi peš vzelo preveč časa, zato se moram zanesti na prevozno sredstvo. Če bi uporabljal javni promet, bi moral za pot zamenjati dva avtobusa, kar pa mi prav nič ne diši. Morda, če bi bile povezave boljše. Težko rečem. Sicer pa mi je vedno ljubše, da sem v vlogi sopotnika, čeprav te sreče prav pogosto nimam.
Preberite še: To je 6 jeklenih lepotcev, ki jih je v svoji garaži skrival ta legendarni voznik formule ena
Kako pa to?
Če si za volanom, ti dogajanje na cesti hitro dvigne pritisk, sploh v času prometne konice. Kultura na slovenskih cestah ni na najvišjem nivoju, odnosi na cesti pa so včasih zelo mejni.
Kaj pa vas najhitreje spravi s tira?
Joj, izsiljevanje prednosti. Pa ljudje, ki zavijajo brez smernika. Veliko je stvari, ki ne spadajo na cesto. Pogosto se vozim po primorski avtocesti v Ankaran in preseneča me, kolikokrat se lotim prehitevati počasi vozeči avtomobil, ko pa se znajdem vzporedno, ta pohodi gas. Zadnjič sem se pošalil sopotniku: »Evo ga, če bi ga prehitel, bi imel človek pokvarjen vikend.« Ljudje se za volanom obnašajo drugače kot izven njega. Na cesti se obnašajo kot šerifi, z najvišjimi možnimi pristojnostmi. Slovenci nismo kaj prida šoferji, higiena vožnje in spoštovanje CPP sta pri nas španska vas.
Pa zavoljo poklicne deformacije občasno komentirate tudi dogajanje v prometu?
Ja, na žalost! Včasih mi uide kakšen, tudi manj primeren stavek. Sicer sem dokaj pasiven voznik, daleč od tega, da bi sodil med objestneže. Rad pridem s točke A na točko B brez travm. Raje se prej odpravim od doma, kot da bi bil prisiljen kršiti predpise. Vedno si rečem, da bom spal v domači postelji, ne na UKC.
V katerem prevoznem sredstvu pa se počutite najbolj suvereni?
Uh, avtomobil. Bicikla ne uporabljam, ladja mi ni blizu, motorja nimam, letala tudi ne,... Imam sicer pilotski izpit, a ne letim pogosto.
Preberite še: Pokukali smo v notranjost avtodomov 5 svetovnih zvezdnikov. Ne boste verjeli, kaj so si privoščili!
Kater avtomobil se skriva v vaši garaži?
Ford B-Max, krasen avto! To je že moj peti Ford in ne zamenjam ga za nič na tem svetu. Je zgledno redno servisiran in ima vrhunske vozne lastnosti. Udobje, varnost,… vse kar potrebujem. Moj naslednji avtomobil bo prav tako Ford, upam, da Ford Mustang Orange Fury.
Mustang je torej vaš sanjski avtomobil?
Ja, všeč mi je v rumenih ali oranžnih odtenkih. Moj prijatelj, pisatelj Mate Dolenc, ima Mustanga, pa ni navdušen nad idejo, da bi mi ga prodal. Nagovarjam ga že vrsto let, pa mi ne uspe. Zdaj sem navezal stike s tistimi, ki avtomobile iz Amerike uvažajo v Evropo. Tu je namreč Mustang s papirji in prevozom vred še enkrat dražji. Mislim, da Mustang ni daleč, a končna odločitev še ni padla.
Če se vrneva k letenju in pilotskemu izpitu… Kje ste ga opravili, kako pogosto letite?
Že 25 let delam za Mednarodni olimpijski komite, na projektu informacijskega sistema OI. Ko smo tako 2002 odpotovali v Salt Lake City, me je namestnik na MOK, ki je pilotski izpit že imel, spodbudil, da ga naredim še jaz. Tam smo preživeli mesec dni in v tem času sem uspešno naredil izpit. V Sloveniji ga kaj dosti ne uporabljam, saj mora imeti letenje nek namen, a za to moraš imeti čas. Imam prijatelja, ki ima svoje letalo in z njim razvaža časopise na Baleare. Vsak večer. V tem neizmerno uživa. Saj bi tudi jaz rade volje letel, a je potrebno obnavljat licenco. V Sloveniji smo pti tem bolj papeški od papeža. V Ameriki je to precej bolj enostavno.
Bi radi v prihodnosti naredili še kakšen izpit?
Z veseljem bi naredil izpit za letenja na največjih letalih, kakršno je Boeing 747. Večkrat se odpravim na simulator v Avstrijo, ki ti omogoča, da se za nekaj časa počutiš kot v pilotski kabini največjih letal. Fantastično! Dokler vse štima, je avion res prima, ko pa zagusti, moraš biti kar velik frajer. Sam na srečo slabih izkušenj v kabini nisem imel.
Sicer ste zavoljo športa naredili kar nekaj kilometrov.
Res je, kar precej. Predvsem veliko poletov z letali, krajše razdalje pa smo premagovali tudi z avtomobilom. Tisoč kilometrov vožnje te dobro izmuči.
Veliko ljudi po nekaj letih ne občuti več tako močne ljubezni do vožnje, kot v začetku. Kaj pa vi? Vas volja do vožnje kaj mineva?
Niti ne. Moj odnos do vožnje se vse od začetka ni kaj dosti spremenil. Tudi vozniški izpit sem naredil relativno pozno, šele pri 30 letih. V bistvu je šlo za stavo. V klubu kulturnih delavcev smo stavili, da ga bom naredil v mesecu dni. Na koncu sem res dobil izpit po le 28-ih dnevih.
Pa do 30-ega leta niste pogrešali avtomobila?
Ne, takrat je dokaj malo ljudi iz mojega okolja avtomobil tudi imelo. V času študija sta le dva kolega v letniku, od dvestotih, imela avtomobil. Danes je drugače. Danes ima vsak dva.
Preberite še: Nikoli ne boste uganili, kako star avtomobil vozi Vid Valič (in ne zamenja ga za nič na tem svetu)
Kater pa je bil vaš prvi avtomobil?
Renault 8 Major, ki ga je takrat izdeloval Litostroj. Potem sem imel vse mogoče, od Audija do Hrošča.
Kaj ste pa vozili za časa bivanja v Ameriki?
Imel sem Dodgea, čeprav mi avtomatiki nikoli niso bili pisani na kožo. Ameriška kultura vožnja se močno razlikuje od slovenske. Američani se striktno držijo omejitev, v mestih je omogočeno zavijanje v desno tudi pri rdeči luči. Slovenci smo na cestah bolj divji, sproščamo jezo in lastne frustracije. Sproščanje manjvrednostnih kompleksov na cesti je nevarno. Slovenci smo v tem kar šampioni!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja