Nekdanji vratar Domžal in Olimpije dandanes varuje vrata črno-bele NŠ Mure. Prekaljeni slovenski čuvaj vrat pa ni domač le v nogometnih vodah, temveč je bilo že po nekaj uvodnih vrsticah pogovora razbrati njegovo veliko strast do avtomobilov.
Že od začetka vozi klubske avtomobile, od manjših Škod do športnih Mercedesov. Danes prisega na BMW, saj je zaradi prostornosti kot nalašč za družinski avtomobil.
Nejc, kater je bil vaš prvi avtomobil?
Ha, takoj po izpitu sem vozil družinski avtomobil – Hondo Jazz. Moj pravi prvi avto pa je bila živo zelena Škoda City Go, ki sem jo dobil v domžalskem klubu. Na ta avto še dandanes gojim lepe spomine.
Kako pogosto ste potemtakem menjavali avtomobile?
Uh, kar nekaj sem jih doslej zamenjal. Ko si mlad, sanjaš o hitrih športnih avtomobilih, z družino pa se pokažejo potrebe po bolj prostornih prevoznih sredstvih. Avtomobile menjam na kaki 2 leti.
Torej po City Go sem imel še Škodo Rapid, nato sem svojo ljubezen do športnih avtomobilov uresničil s Škodo Octavio RS. V Olimpiji sem dobil v uporabo Mercedesa CLA Edition One, takega črne barve z oranžnimi detajli, ki je bil eden redkih v Sloveniji.
Nato sva s soprogo presedlala na BMW X3, zdaj pa vozim BMW X5.
View this post on Instagram
Vam je katera znamka še posebej ljuba?
Najbolj so mi pri srcu nemške avtomobilske znamke, saj imam z njimi res dobre izkušnje. Pri Mercedesu in BMW res dobiš tisto, kar od njih pričakuješ.
Ni zastonj rek, da morata biti avtomobil in pes nemška.
Kaj vam sicer pomeni avto?
Veliko časa preživim za volanom, tako sam kot z družino. Zato mi veliko pomeni, da se v avtomobilu dobro počutim. Da je udoben.
Na neki način ni le prevozno sredstvo, temveč kar dom na poti. In kot sem dejal, veliko časa preživim na cesti, zato mi je pomembno, da se v avtu počutim varno. Iskreno uživam v vožnji in res rad sedem za volan.
Številni nogometaši vozijo sponzorske avtomobile. Kako je to razvito v Sloveniji?
Različno je, a ne na ravni kot v tujini. Predvsem pa je odvisno od kluba. V Domžalah smo vozili Škodine avtomobile, na izbiro si imel določene modele, a so ti bili pripravljeni prisluhniti.
V Olimpiji so imeli sponzorsko pogodbo z Mercedes-Benzom, zato sem tam dobil v uporabo Mercedesa razreda B.
Zdaj v Muri pa ima klub zgledno sodelovanje z lokalno Avtohišo Rajh. Se mi zdi, da je tu lokalna podpora najbolj izrazita.
Kakšne dolžnosti pridejo z uporabo sponzorskega avtomobila?
Ni posebnih dolžnosti, le avtomobili so malce bolj izrazito polepljeni. Pa sponzorji te kdaj uporabijo za razne promocije.
Vas zaradi nalepk na avtomobilu na cesti opazi več ljudi? Kdaj na križišču gledajo, kdo je za volanom?
Da, morda res. Sploh mlajša generacija, predvsem če gre za športne navdušence.
Včasih dobim kakšno sliko sedanjih in bivših soigralcev, sploh kadar ne parkiram zgledno. (smeh)
Je pa tako, da s takim avtomobilom tudi na cesti predstavljaš klub, zato moraš biti zgled drugim.
V tujini se nogometne zvezde vozijo z najbolj zavidanja vrednimi športniki. V Sloveniji tega, predvidevam, ni?
Res je, v Sloveniji smo precej bolj zmerni. (smeh) Se pa ob reprezentančnih srečanjih fantje pripeljejo z najbolj norimi avtomobili, od Ferrarijev naprej.
V slovenskem prostoru je recimo Josip Iličić že od nekdaj sinonim za dobre avtomobile. Nazadnje je vozil predelanega in personaliziranega Mercedesa G Brabusa.
No, tudi drugi reprezentančni soigralci niso zaostajali kaj dosti. Lepo je pogledati dober športen avtomobil.
View this post on Instagram
Andraž Šporar recimo v svoji garaži skriva Ferrarija.
Res je, Šporar si je Ferrarija omislil, ko je podpisal pogodbo z Baslom. Vsi njegovi soigralci so takrat vozili hude avtomobile, pa ni želel izstopati. A mislim, da ga ne vozi prav pogosto.
Čigavo garažo bi najraje imeli v lasti?
Uh, zdaj pa me imaš! Rad pogledam dobre Lamborghinije, a četudi bi imel denar, Lambo ne bi bil prvi na mojem seznamu. Sem velik pristaš ameriških t. i. mišičnjakov.
Želim si, da ko avto vžgeš, vsi dobro vedo, kdo prihaja. (smeh)
Da bo sin vedel, da je ponj prišel oči, ker bo že od daleč slišal rohnenje avtomobila. Malo za šalo, malo zares. (smeh) No, V8 avtomobili so res nekaj posebnega.
Kateri je vaš sanjski avtomobil?
Saj vem, da gredo trendi v drugi, bolj električni smeri, pa vendar si želim, da bi nekoč postal lastnik ameriškega mišičnjaka. Najbolj ljub mi je Dodge Challenger. Tega si prav po tihem želim. (smeh)
Kak rabljen, morda s starejšo letnico. Pomembno je le, da gre za klasičen ameriški osemvaljnik.
Kateri avtomobil, v katerem ste se doslej imeli možnost peljati, vas je najbolj navdušil?
Ha, na prvo žogo bi rekel Ford FIESTA WRC, v kateri sem se enkrat priložnostno peljal. Po progi me je zapeljal moj dober kolega, sicer voznik relija Aleš Zrinski. Pospeški so napram običajnim avtomobilom naravnost nori. Primerljivi ali celo boljši od formule.
Pa 4x4 pogon in način, kako se oprime ovinkov. Ni ga čez ta občutek.
Med cestnimi avtomobili pa mi je v spominu ostal Audi RS6 s katerim me je nekoč okrog zapeljal Valter Birsa. Imel je Akrapovičev izpušni sistem, pa kakih 600 ali 700 konjskih moči. Zverina ti rečem!
Sedel sem zadaj, pa smo se zapeljali malo naokrog po cestah na Brdu pri Kranju. Na eni izmed ravnin je malo pritisnil na plin, moje vidno polje pa se je v tistem trenutku grozljivo zožilo.
Takrat šele vidiš, kaj je to moč. Veliko ljubši so mi »običajni« avtomobili, ki pod »havbo« skrivajo pošastne motorje, kot pa neki superšportniki tipa Ferrari.
View this post on Instagram
Kaj pa starodobniki? So vaša šibka točka?
Niti ne. V preteklosti sem že imel možnost sesti v nekaj fantastičnih starodobnikov in priznam, občutek je bil res dober. Dajo ti dober vpogled v to, kako je tehnologija do danes napredovala.
Lepo je pogledati starodobnika, kadar se pelje mimo, a na žalost nimam znanja, pa tudi prostora za zbirko starodobnikov ne. Nazadnje sem očeta s spačkom zapeljal naokrog ob njegovi 70-letnici.
Kaj je najbolj bizarna reč, ki se vam je dogodila na cesti?
Svoj čas smo živeli v Ljubljani pod ljubljanskim gradom in s soprogo sva v pičlih 10 minutah uspela dobiti kar dve kazni. (smeh)
Pod gradom je namreč stacionarni radar, vsaj bil je, pa sva prišla domov in čez deset minut ponovno sedla v avto, da bi se zapeljala do starih staršev. Obakrat sva bila prehitra in se ujela na radar. V coni 30 km/h se ti to kaj hitro zgodi.
Kaj vas na cesti spravi s tira?
Ha, kakšni nedeljski šoferji! No, danes ne več tako pogosto, pred desetimi leti, pa sem se razburil na vsakogar, ki je vozil prepočasi. Danes se držim načela, da ljudje svoje težave nosijo za volan, zato se raje zadržim in se ne zapletam v konflikte na cesti.
Četudi tip pred mano spi na semaforju. (smeh) Nikoli ne veš, kakšna je njegova zgodba. Pa tudi sicer bi bil bolj slab zgled otrokom.
Za kaj bi si najlažje prislužili kazen?
Verjetno kakšno napačno parkiranje ali neplačana parkirnina. So mi pa aplikacije v zadnjih letih pošteno olajšale delo.
Doslej ste že nekajkrat pobegnili na drugo stran Atlantika. S kakšnimi avtomobili se vozite po ameriških cestah?
Enkrat sem si res dal duška, ko sva s Sandro za teden dni sama odpotovala na Florido. Nisem želel avtomobila iz klasičnega najema, temveč sem si želel izposoditi malo boljši avto. Pa sem izbral Chevrolet Camara SS, v kabrioletni različici.
Kakšen zvok! Mašina V8 tako lepo zapoje, da odmeva po celem Miamiju.
Resda ni ekonomična, a zveni prekrasno, da človeku zaigra srce. Enkrat sva si izposodila tudi Dodgea Challengerja, a ni bil V8 temveč povsem osnoven model. Da, v prihodnosti bi res rad uresničil svoje dolgoletne sanje in postal lastnik kakega Challengerja. Četudi bi ga vozil le ob nedeljah.