Tjaša Perko je ena tistih žensk, ki se za volanom znajdejo mnogo bolje kot marsikateri moški. Kljub temu kaskaderka z največjim veseljem prepusti volan svojim bližjim. A le njim!
Slovenska kaskaderka, sicer tudi hči verjetno najbolj znanega slovenskega kaskaderja Roka Cvetka, se je že pri osmih letih brez kančka strahu med snemanje filma zvirala v konjskem sedlu, le nekaj let kasneje pa je začela vragolije uganjati tudi z avtomobili.
Za volanom namreč resnično uživa, včasih je še precej bolj kot danes. Kljub temu jo boste zaman prepričevali, naj denar vloži v nov "pleh". Potovanja so namreč mnogo višje na prioritetni lestvici.
View this post on Instagram
Tjaša, na kakšen način se najpogosteje premikate naokrog?
Največkrat sedem v avto, najraje pa se naokrog vozim s kolesom. Sploh po Ljubljani kar največkrat pritiskam na pedala, saj sem rada na zraku, poleg tega pa sem dosti manj živčna.
Avtomobile imam namreč rada, a ne za mestno vožnjo. Na cestah je čisto preveč voznikov z nerazumljivimi nagibi. Na kolesu sem precej bolj mirna, z vetrom v laseh premagujem razdalje. Da ne govorim o tem, da je ta način transporta tudi dosti bolj okolju prijazen.
Zaradi svojega poklica ste se kar nekajkrat že znašli tudi v precej kočljivih položajih za volanom. Kateri podvig je bil daleč najbolj nevaren?
Na snemanju filma o princesi Diani sem bila voznica avtomobila, ki je po cesti vozil princesin avto.
V njem sem imela polno »paparazzov«, ki so bili nagnjeni skozi stranska okna.
Dirkali smo po cesti, ki je bila zelo vijugasta, na eni strani pa je mejila na prepad, spet na drugi jo je omejevalo skalnato pobočje. Poleg tega sem vozila nadvse razjahan avtomobil, mislim da Fiat Uno. Nisem prepričana, če so zavore delovale pravilno. Nekaj vozil nas je dirkalo v koloni, vsi divje, s precej majhno varnostno razdaljo.
Ha, pa še to. Snemanje je bilo ravno tri mesece po mojem porodu, pa sem si rekla: »Avto pa že lahko vozim!«.
Katere spretnosti pa ob tem morate obvladati za volanom?
Bolj ali manj je bistvena natančnost vožnje. Za avtomobile lahko rečem, da jih imam v malem prstu, zato mi natančnost ni tuja. Seveda pa je najbolj pomembna glava.
Ne vozim zato, da sem divja, temveč se naloge lotevam premišljeno. Vem, kaj delam.
Rada se pošalim, da je avtomobil kot hišni ljubljenček. Dobro ga moraš poznati!
Zasledila sem, da ste iz enega vozečega avtomobila v drugega prvič lezli že pri šestnajstih letih. S kaskaderstvom pa že mnogo prej.
Da, še veliko prej. Začela sem leta 1994, ko mi je bilo osem let. V nekem filmu sem bila dvojnica fantka, moja naloga pa je bila, da sem v stoje jahala na konju. Malo so me postrigli, pa je bilo.
Še danes se spominjam, kako šokiran je bil tisti fantič, da bo namesto njega vskočila deklica. Kar pa se avtomobilov tiče … mislim, da sem imela kakih 13 let, ko sva z očetom prvič nastopila v šovih.
Še pred dnevi je debata nanesla prav na to. Si predstavljate, da bi dandanes očetje z otroki počeli take vragolije, kot jih je moj?! Z dekletom, starim 13 ali 14 let? (smeh)
View this post on Instagram
Uf, nemogoče. Kateri avtomobil vas je doslej na snemanjih najbolj navdušil?
Neki starejši Ferrari. Tudi sicer me najbolj navdušujejo starodobniki. Saj je fino videti Lamborghinija Urusa ali katerega koli drugega superšportnika, ampak starodobniki so vseeno nekaj posebnega. Sploh so drugačni za voziti.
Omenjenega Ferrarija sem vozila na snemanju italijanskega filma »Faccia d'Angelo«, kjer sem bila dvojnica neki italijanski igralki.
Bi se dandanes odzvali povabilu za snemanje Hitri in drzni?
A, itak! Že ko sem bila stara 15 let, sem se navduševala nad omenjenimi filmi.
Brat se še danes smeji, če film vidi na televiziji. Vedno sem si želela tisti roza avtomobil.
Nekje sem zasledila, da za volanom resnično uživate. Drži?
Da, najbolj pa sem uživala v študentskih letih. Takrat sem, če sem bila slabe volje, sedla za volan in se vozila po obvoznici. Nekajkrat tedensko.
Z leti in z odraščanjem mojih otrok ter neštetimi prevozi na dejavnosti in treninge pa se tudi to spreminja. Še danes sem sicer rada v avtu, ampak je drugače kot takrat.
Kaj o vaših vozniških sposobnostih poreče vaš soprog? Kaj otroka?
Ne glede na klišeje rada sem "dama" in rada svojemu Roku prepustim volan.
Smešno mi je, kadar vidim ženske, ki naokrog prevažajo svoje moške. Emancipacija gor ali dol.
Rada se vozim naokrog z Rokom, je pa res, da nima občutka za hitrost. Kot nekdanji smukač, rad pritisne na plin. Res je noro dober voznik!
Kateri je bil vaš prvi avtomobil?
Fiat Punto, sive mišje barve. Tisti iz 90. let, prva generacija. Močno sem si ga želela in oče je uslišal mojo željo, seveda, saj je kaskader. (smeh)
Novega seveda nisem dobila, ampak primerno starega, zjahanega. Takega, da sem se naučila voziti.
Veste, starševska vzgoja včasih mi je bila precej bolj ljuba kot danes, ko mulci dobijo najboljše avtomobile. Ko bodo moji otroci enkrat na tem, upam, da si bodo avtomobil omislili sami, sicer pa z veseljem prispevam za kako bolj razjahano vozilo. Varno, a ne bleščeče novo, da se naučijo voziti.
View this post on Instagram
Za kaj bi si najlaže prislužili kazen?
Uh, kadar koga izsilim na cesti. Včasih se mi res ne da čakati kakega mečkača pred mano. Kdaj pa kdaj tudi obrnem kje, kjer ne bi smela. Za hitro vožnjo le poredko, saj se na cesti ne delam norca.
Ko sem sama sicer rada pritisnem na plin, če pa so z mano otroci, nikoli. Veste, rada imam življenje, zato vse kar počnem, počnem z glavo.
Kaj pa sicer na cesti? Kaj vas najpogosteje spravi s tira?
Joj, za to pa bi lahko posneli ločen intervju! (smeh) Na živce mi gredo tisti, ki ne poznajo pravila zadrge pri vključevanju. Potem pa te ne spustijo, ker so "žleht" in se naredijo neumne. Tudi na avtocesti je to pogost primer ob zoženjih. Katastrofa, sploh ko se ljudje vključujejo v drug pas že kilometer pred zoženjem.
Pa telefoni … Vsem voznikom bi pobrala telefone!
Na živce mi gredo tisti, ki buljijo v telefon in ne spremljajo dogajanja na cesti.
Pa tisti, ki počasi vozijo po prehitevalnem pasu in se ne umaknejo. Pa tisti, ki ne speljejo ob zeleni luči, ker so zatopljeni v telefon. S tem pa še zdaleč ni konec seznama. (smeh)
Sem dinamična voznica, tudi dokaj živčna, čeprav se z leti trudim brzdati. Diham. Zavedam se, da ne bom ničesar spremenila, a take burleske na cesti vedno pospremim s sočnim besedjakom.
Kaj sicer vozite?
BMW M2. Avtomobil mi je pisan na kožo. Nisem vedela, da je to moj sanjski avtomobil, dokler se nisem usedla vanj.
Imate kakšno šibko točko za starodobnike? Kakšnega sanjskega "oldtajmerja"?
Ne, niti ne. Mož ima v garaži pospravljenega Mercedesa SL coupe z letnico 1978. Zanj res lepo skrbi, kupil si ga je, ko je bil star 22 let.
Preberite si še: Ta nekdanji F1 dirkač je postal prvi lastnik Rimčeve Nevere, a ob testni vožnji ni šlo vse po maslu
Nekoč ste dejali, da prej kot nov avtomobil izberete potovanje. Še danes velja to?
Absolutno! Dobro sem odgovorila. Imam rada avtomobila, a mi potovanja in svet vzbudijo neprimerljivo več občutkov.
View this post on Instagram
Glede na to, da precej potujete. S čim pa se takrat pomikate naokrog?
Najraje se vračamo na Bali, kjer se naokrog podimo z motorji. Vsak izmed naju na motor nabaše enega otroka, pa "šibamo".
Sicer pogosto izberemo tudi avtomobile, sploh po mestih in drugod po svetu. Všeč so mi tudi potovanja z vlakom, saj ti omogočajo, da občuduješ naravo, medtem ko avtobusov ne maram.
Kaj pa letala?
Uh, to bo zvenelo nenavadno, a bojim se letenja. Po porodu sem razvila strah, pa ne zaradi bojazni pred višino, temveč človeškega faktorja. Kakšno noč ima za sabo pilot? Kakšna je njegova zgodba? Ne veš.
Že volan težko zaupam drugim, le Roku, očetu in bratu.
Kljub temu pa me strah pred letenjem ne zadržuje, da ne bi potovala. Seveda pa vsakič znova na letalu trpim. (smeh)
Kaj pa je bila doslej vaša najbolj nenavadna izkušnja?
Ko smo v Indoneziji pluli z enega otoka na drugega. Ha, kakšni so bili to valovi. Česa takega v življenju še nisem doživela.
Morska gladina se je enostavno dvignila in nas skoraj pogoltnila. Za nazaj smo se potem odločili kar za letalo, klinc gleda ladje. Potem pa je pilot na let prišel bos … (smeh) Saj ne veš, kaj je bolje!
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj