Že dolgo jo kliče tudi Afrika, zato bi rada uresničila veliko željo in se od vzhodnega dela Afrike podala vse do juga.
Pija Bizjan je dekle, ki živi sanje mnogih. Že pred časom je namreč našla dom na štirih kolesih in se podala po Evropi, pri tem pa zajadrala tudi na sever afriške celine.
V času intervjuja se je ravno ustavila v mestecu Thermopylae, znanem po vročem termalnem izviru (s temperaturo do 40 stopinj Celzija). Letošnjo zimo bo namreč (najverjetneje) preživela na grških tleh.
View this post on Instagram
V Grčijo je prispela ob koncu septembra, pot pa jo je preko drugega največjega grškega otoka Evbeja, ki jo je presenetil z divjo naravo, prečudovitimi plažami in gorskimi prelazi, vodila proti severu.
Želja po odkrivanju sveta, spoznavanju novih kultur in hrepenenje po preživljanju časa v naravi, ki so v Piji tleli že dlje časa, so jo spodbudili, da je po svetu pogosto potovala z nahrbtnikom na ramenih.
Kmalu si je omislila manjši VW Transporter, s katerim je premagovala razdalje in odkrivala kraje, kmalu pa je presedlala na večji kampervan – Mercedes Sprinter.
»Pri tem načinu potovanja oz. življenja sem odkrila neko novo dimenzijo doživljanja okolice, raziskovanja poti, nomadskega življenja in s tem neverjetnega občutka svobode, ko samo odprem drsna vrata in sem že zunaj, opazujem sončni vzhod kar izpod odeje, uživam v jutranji kavi pod dišečimi borovci, lovim sončne žarke na terasi svojega vana in kasneje opazujem zvezde ter zaspim ob zvokih valov,« pove Pija, ki ji je še posebej ljubo to, da ji lahko družbo na tej poti ves čas delata zvesta spremljevalca - dama v rjavem kožuščku po imenu Indie in večbarvni zelenooki Tagine.
Njene poti se s Sprinterjem niso križale po naključju. Pija je dolgo 'iskala pravega' ter ure in ure pregledovala oglase na tržišču in družabnih omrežjih.
Vseeno ji je bilo, ali je vozilo že predelano ali je kombi prazen, saj je želela sama poskrbeti za prenovo in vozilo prilagoditi svojim potrebam ter željam.
Najpomembnejša ji je bila stojna višina, nezanemarljiva pa tudi zanesljivost vozila. Tako je po več mesecih brskanja naletela na Mercedes Sprinter s 3.0 dizelskim motorjem.
Kljub prevoženim 370.000 km je še ni pustil na cedilu. S tem pa se je prenova šele dobro začela:
»Sprinter je bil že homologiran in predelan v avtodom, vendar notranjost ni povsem ustrezala mojim potrebam in željam, zato sem ga s pomočjo družine in prijateljev malce spremenila. Oblekla sem ga v les, zamenjala kuhinjske omarice, kjer sem uporabila tudi ratan, dodala gretje bivalnega prostora, ga opremila z odlagalnimi poličkami, predalčki, izdelki iz makrameja, leseno mizo, kemičnim straniščem in prho ter nekaj rastlinami, ki še povečajo občutek domačnosti. Ker rada izbiram odročne, makadamske poti, so na vozilu pnevmatike, primerne za brezpotja, dodala pa sem tudi nekaj opreme za pomoč, kadar me presenetita mivka ali blato.«
Sprinter je dobil novo, indijansko ime – Nanook. Že dan po nakupu se je namreč vsa navdušena odpravila na prvi izlet in se ustavila na pravljični jasi, si pripravila čaj in zavita v odejo opazovala ples snežink.
S seboj je imela le knjigo, s katero si je nameravala krajšati čas in med branjem je naletela na indijansko ime Nanook, ime za mogočnega in največjega medveda.
Tudi Sprinter se ji je ob prvem srečanju zdel ogromen, celo tako, da je oklevala s testno vožnjo. Ime Nanook je ostalo. Pija je prepričana, da si je po vseh zahtevnih situacijah in luknjastih poteh doslej to ime resnično prislužil.
View this post on Instagram
Bivalni kombi je namreč opremljen za življenje v divjini. Ima tako plinski kot električni kuhalnik, velik zalogovnik s tekočo vodo, sončne celice, grelec, hladilnik in celo teraso na strehi.
Tu sta še kemično stranišče in zunanji tuš v delu pod posteljo, kjer je dovolj prostora tudi za kolo in drugo opremo.
»Čeprav je samo vozilo, sem ga, ko se vračamo iz dolgih sprehodov, hribolazenja, po urah, preživetih v oceanu, obiskov tržnic, neizmerno vesela, ko ga zagledam na parkirišču,« pove Pija, ki si pri polnjenju zalogovnika pogosto pomaga z aplikacijami in nasveti drugih popotnikov, kadar pa nikjer ne najde tekoče vode, poišče prvo cerkev ali pokopališče.
Življenje na štirih kolesih je pogosto najmanj prijetno prav v zimskih dneh, ki prihajajo. Kot pojasni Pija, ni prav velika ljubiteljica zime, zato se v mrzlih mesecih raje odpravi na jug. Lani je zimo preživela v Maroku, letos v Grčiji.
Kljub temu bi vozilo lahko prebrodilo tudi bolj neugodno zimo, saj je dobro toplotno izolirano ima pa tudi urejeno ogrevanje.
Pot do Maroka je bila doslej najdaljša, vodila pa jo je preko Italije, Francije in Monaka do Španije ter čez gibraltarsko ožino na sever Afrike.
»Še sama ne vem, od kod pridejo ideje, ravnam se po občutkih in načrtujem sproti, če mi je nekje lepo in prijetno ostanem dalj časa, če ne, pospravim stvari in se odpeljem najprej, raziščem drugje, najdem boljše lokacije za nočitev. Velikokrat predloge dobim tudi od ljudi, ki jih spoznam na poti, s katerimi si izmenjamo izkušnje in zanimive lokacije, ki smo jih odkrili. Obenem pa me privabijo ideje iz knjig, izkušnje drugih popotnikov, slike in objave s spleta. Predvsem pa izbiram kotičke stran od gneče in betona, kjer mi narava vzame dih in sem popolnoma sama, kjer s psi uživamo v dolgih sprehodih, nabiranju robidovja in zelišč ter je vse, kar slišim, veter in ptičje petje,« o svojem vsakdanu pove pustolovka.
View this post on Instagram
Pija je več kot očitno imela srečo, saj je Nanook doslej še ni pustil na cedilu. Še dobro, saj iskreno prizna, da kaj veliko izkušenj s popravili nima. Če pride do kakšne manjše okvare, se obrne na lokalne prebivalce, mehanike, vedno pa ji na pomoč priskočijo tudi drugi »vanliferji« (op. ljudje, ki so prav tako izbrali življenje na štirih kolesih).
Za svojega Sprinterja sicer zelo lepo skrbi, ga vodi na redne servise, za vsak primer pa ga je zavarovala tudi z asistenco, ki jo je doslej potrebovala le enkrat.
»Izkušnja sprva ni bila prijetna, ampak se je spremenila v lep spomin na Portugalsko. Voznik avtovleke je očitno prepoznal mojo zaskrbljenost in je na poti do avtomehanične delavnice poklical svojo ženo, ki nam je pripravila obrok. Čeprav nista govorila angleško, smo se dobro razumeli, nasmejali, kar je pregnalo moj stres,« o prijaznosti ljudi, ki jih sreča na poti, pove Pija.
Tudi sicer je največ dogodivščin na poti povezanih z ljudmi, ki ji prekrižajo pot:
»Taka srečanja so lep spomin na kraje in čudeže, ki se dogajajo okrog nas. Lahko delim zgodbo iz Maroka, zaradi katere sem se tam počutila neizmerno dobrodošlo. Torej, vozila sem po dolgočasni cesti, kjer zagotovo pol ure nisem srečala drugega vozila. Na poti sem ustavila domačinki, ki je bila peš namenjena na tržnico v bližjo vasico. Ker sem potrebovala novo zalogo hrane, sem sprejela njeno povabilo. Skupaj sva se odpravili po barvitem mestecu, kjer sva bili deležni toplih pozdravov domačinov. Predstavila mi je njihove jedi, izdelke iz dišečih stojnic, napitke in meni najljubšo maroško keramiko.«
Trenutkov, v katerih se ne bi počutila varne, praktično ni. Tudi zaradi dveh kosmatincev, ki ji delata družbo. Indie in Tagine zvesto sledita svoji lastnici in skrbita, da ji nikoli ni dolgčas.
Kot pove Pija, se prav po njuni zaslugi počuti bolj varno, saj začneta glasno lajati, če zaznata gibanje okrog kombija. Predvsem pa so po njuni zaslugi dnevi zabavnejši, aktivnejši in polni ljubezni.
Tudi sicer ti potovanja v 'solo' izvedbi ponudijo globlji vpogled vase, kar ceni tudi Pija. Za zdaj ji povsem ustreza, da potuje sama, saj lahko tako sledi svojim željam in prisluhne svojemu srcu.
»Menim, da se tako tudi bolje spoznam, si zaupam, saj je vse odvisno od mene in je na koncu res lepo, ko mi to uspe in sem zmogla. Ko pa si zaželim družbe, jo vedno najdem, večinoma gre za popotnike v avtodomih iz različnih držav, polni zanimivih izkušenj, ali lokalne prebivalce, ki pogosto delijo koristne nasvete ali skrivne kotičke krajev, ki jih prehajam. Včasih gre samo za nasmeh, pozdrav, skodelico kave, sprehod s psi, druženje ob ognju in čudovite zgodbe ... Spet drugič pa se spletejo prijateljstva, ki se kdaj nadaljujejo tudi s skupnimi kilometri, obiski in ponovnimi srečanji na poti,« podrobneje opiše družabno življenje na poti.
View this post on Instagram
Tagine se je Piji na poti pridružil šele med potjo. Leto pred tem je namreč Pija kot prostovoljka delala tudi v enem izmed maroških zavetišč za živali blizu Tamraghta - Morocco Animal Aid.
V zavetišču je spoznala simpatičnega zelenookega psička in ga poimenovala Tagine, po sloviti maroški jedi, ki prihaja iz teh koncev.
Med obiskom Maroka sta skupaj z Indie odšli po novega člana krdela, nato pa so skupaj nadaljevali pot.
Kosmatincema življenje na štirih kolesih povsem ustreza. Vsak izmed njiju je našel svoj kotiček v notranjosti vozila, Indie na posteljo, Tagine pa ima ležišče za sovoznikovo klopjo.
Med vožnjo pa Pija za njuno varnost poskrbi z varnostnim pasom ali potovalno kletko.
»Sprva me je skrbelo, kako bosta prenašala vse skupaj, ampak po njunem obnašanju bi rekla, da zelo uživata in sta srečna. Pred vožnjo se odpravimo na sprehod, se igramo, opravita svoje in nato vožnjo zelo dobro prenašata. Tagine večino časa prespi, Indie pa rada opazuje okolico in opozarja na mačke. Tudi van jima je zelo ljub. Na parkirišču, polnem vozil, ga takoj prepoznata in nestrpno čakata, da odprem vrata, saj vedno tekmujeta, kdo bo prvi skočil noter,« pojasni popotnica, ki nikoli ne ve, kam jo bo zanesla pot.
Spogleduje se z mislijo, da bi se odpeljala do Portugalske, ki jo je očarala s svojo obalo in možnostmi srfanja. Nekaj, kar v Grčiji močno pogreša. Že dolgo pa jo kliče tudi Afrika, zato bi rada uresničila veliko željo in se od vzhodnega dela Afrike podala do juga.
V ta namen bi morala Nanooka zamenjati z vozilom, ki mu niti slabo stanje nekaterih afriških cest ne bo prevelik izziv.
»Nimam še načrta, verjetno pa bo potrebno vozilo s štirikolesnim pogonom. Trenutno si še ne predstavljam, da bi se morala posloviti od svojega vana, ampak kot pravijo – ne moremo pričakovati novih stvari, če ne naredimo prostora zanje,« zaključi Pija, ki upa, da s svojimi besedami opogumi in navdihne še koga: »Upam, da sem vam z odgovori pričarala vsaj malo neopisljive lepote sveta in čudovitih trenutkov, ki jih doživljamo na poti.«
Preberite še: 80 tisočakov za 19 let starega Golfa? Da, ta je vreden toliko!
BONUS VIDEO: Popravni izpit za ‘električnega Golfa’: so pri Volkswagnu odpravili napake?
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol