Po slovenskih cestah se prevaža zanimiv FoodTruck, prava napolitanska picerija na štirih kolesih. Pizza Fabrika - by Glowen se je porodila iz povsem spontanih nagibov, zagnani mladeniči s Prlekije so namreč potrebovali sredstva za zagon proizvodnje peči. Kako jih zbrati na boljši način, kot pa s peko pic?
Grega Ivančič je eden tistih človeških multipraktikov, ki ob izzivu brez pomisleka zavihajo rokave in se lotijo dela. Varilec, konstrukter, elektroinštalater,… ki o sebi pove, da je »v življenju delal že vsega že vsega boga« je tako s prijatelji prišel na idejo o prenosni pica peči. Svojo idejo so predstavili na platformi Indiegogo, za dodatno reklamo pa kupili še tovornjak, s katerim so se vozili naokrog po Sloveniji in predstavljali svoj novi izum.
»Kampanija ni bila uspešna, tovornjak je pa ostal, peči pa tudi. Tako smo imeli vse, kar smo za Foodtruck potrebovali. Nismo znali delati pic, znali pa smo jih prodajati. Naše prve pice niso bile kaj dosti okusne, zato smo si vzeli mesec dni časa in njihov okus nadgradili in razvili,« pojasni Grega, danes ponosni lastnik Pizza Fabrike - by Glowen.
Kakšna je zgodba Citroena Jumperja, ki vam dela družbo?
Avtomobil je letnik 2005, uvožen iz Italije. Svoj čas je bil mesnica, potem so za ga svoje namene uporabljali v vrtnariji, zatem je bil spet mesnica. Tako je prišel v roke nekemu Mariborčanu, ki je imel v lasti Pico Fabriko. Mi smo mu posodili peči za različna festivalska dogajanja, kasneje pa od njega odkupili tudi tovornjak in ga za majhnim vložkom uredili. Z lesom, ki smo ga pobrali na različnih žagah, smo na novo ustvarili notranjost, vse skupaj smo prebarvali. Mislim, da smo doslej že štirikrat ali petkrat stvari spet malo optimizirali, saj se tekom procesa pokažejo možne izboljšave. Za zunanji videz pa je poskrbel mladi ormoški umetnik.
Kako pa se vaš Jumper obnese? Mu gre zaupati?
Ja, sicer je kar zanesljiv. Dvakrat pa nas je pustil tudi na cesti, a na srečo se ni pokvarilo nič kaj večjega. Enkrat je šla sklopka, pa smo hitro popravili.
Kakšna pa je razporeditev v notranjosti?
Peč je umeščena na nosilce in se od strani pripelje na zunanjo stran. Prejšnji lastnik je to odprtino uporabljal kot vrata v hladilnik, ker pa je bila konstrukcija dovolj stabilna, smo nanje vpeli peč. S tem smo v notranjosti pridobili prostor, poleg tega je bilo poleti, ko je bila peč še v tovornjaku, pasje vroče. Imamo tudi dolg pult za pripravo pic, drugega za raztegovanje testa. Seveda sta v tovornjaku tudi pomivalno korito in potrebne inštalacije za vodo, vključno z grelcem in pumpo.
Za koliko ljudi pa je prostora v tovornjaku?
No, delalo nas je tudi že pet, a je bila kar precejšnja gužva. Tako bom rekel, trije lahko spečemo med 80 in 90 pic na uro, v resnem tempu seveda. Bistvenega pomena je dober sistem.
Če se ne motim ste krušno peč zamenjali s plinsko?
Tako je, v začetku smo bili edini s krušno pečjo. Pod znamko Glowen smo oblikovali peč, ki je resnično nekaj posebnega. Ob njeni pomoči smo za nizozemsko podjetje kot catering v vsega 5 urah spekli kar 300 pic. Kot sem omenil je bila prej peč locirana v tovornjaku, kar je bilo ob poletjih neznosno, zato smo začeli iskati druge rešitve. Naredili smo potrebne načrte in zavihali rokave. Vgradili smo kar sistem za drsna dvoriščna vrata, s pomočjo katerega danes tako lahko premaknemo peč na zunanjo stran tovornjaka.
Koliko časa pa je potrebnega za peko ene pice?
Približno minuta je dovolj.
Kakšna napeljava znotraj tovornjaka pa je potrebna za peko pic?
Prvo leto in pol smo imeli krušno peč na drva, a kaj, ko le ta zavzamejo veliko prostora. Tako smo se lahko udeleževali le enodnevnih dogodkov. Tako smo jo zamenjali za plinsko peč, ki nam je precej poenostavila proces. Če kaj pogrešamo čar krušne peči? Seveda, malce že, a nam je plinska močno olajšala proces izdelave in transporta.
Prav Glowen peči so razlog, da ste začeli peči pice. Je res?
Tako je. Kot FoodTruck smo stremeli k temu, da zaslužimo dovolj, da lahko odpremo lastno proizvodnjo peči. Dve leti smo pekli pice le z namenom, da smo zaslužili dovolj denarja. Za nameček smo se povezali še z investitorjem, ki je tekom procesa postal tudi naš poslovni partner. FoodTruck je še vedno v uporabi, a bolj v poletnih mesecih, medtem ko je izdelava peči postala naš osnovni biznis.
Kaj pa dandanes pogrešate v tovornjaku?
Hm, ni veliko stvari, ki jih pogrešam. Morda bi dodali sistem za točenje piva. Prostora ni veliko, zato sem želel tovornjak tudi že povečati. V načrtu je bila izdelava podaljška, a smo nato prišli do zaključka, da ne bo preveč smiselno. Za izdelavo pic je čisto dovolj velik, za to kaj dosti veliko prostora ne potrebuješ. Že prikolica za konje bi bila dovolj velika. Če pa bi želeli ponudbo razširiti, bi potrebovali nove delavne površine.
Ste kdaj računali, koliko kilometrov ste doslej prevozili s FoodTruckom?
Rekel bi, da poleti naredimo kakšnih 200 na teden. Po večini se namreč gibljemo v Sloveniji.
Koliko pic pa v enem samem poletju spečete?
Hm, ocenjujemo, da kakšnih 30 tisoč na poletje. Pred epidemijo smo imeli ogromno prometa v januarju in februarju, ko smo bili prisotni na drsališčih, s korono pa se je to spremenilo. Zaradi krize smo bili skorajda primorani prodati tovornjak, da bi lahko poplačali izpade dohodka. Namesto tega smo organizirali akcijo prodaje majic in zaslužili dovolj za kritje stroškov ter obnovo tovornjaka.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja