Njegov jutranji ritual še danes vključuje kratko pranje avtomobila!
Le kdo ne pozna Jožeta Potrebuješa, zaščitnega obraza ene najuspešnejših slovenskih glasbenih skupin - Čukov. Njegov prvi avto je bil Yugo, za katerega je z vrečo denarja čakal v dolgi vrsti. Ko ga je naposled le dobil, je bil to eden najsrečnejših trenutkov v njegovem življenju.
A njegov odnos z Yugom, je bil vse prej kot »romantičen«.
»Pri tem avtu je šlo narobe vse, kar je lahko,« v smehu pove vodja legendarne skupine Čuki, ki je imel navado pogosto menjavati avtomobile.
Vozil je prenekatere avtomobilske znamke. Zdaj pa ima že dolgo Mercedesa. Najprej je bil kar devet let zvest Mercedesu razreda E, zdaj že 12 let vozi CLS. Še dandanes si vsako jutro vzame nekaj minut, da ga s skrbnostjo očisti. To je njegov jutranji ritual, neke vrste meditacija.
Kako ste danes začeli dan? Nekje sem namreč prebrala, da vsako jutro operete svoj avto, to še drži?
Ja, imam nekaj jutranjih ritualov. Od tega, da naredim 100 sklec in trebušnjakov, do zajtrka in čiščenja avtomobila. Danes sem vse to že obkljukal do pol osme ure zjutraj.
Od kod izvira ta ritual?
Ko sem si kupil prvi avtomobil, sem se tako zaljubil vanj, da nisem prenesel misli, da ne bi bil čist. Ta težnja me spremlja še danes.
Pa ne le do avtomobila, temveč tudi do drugih predmetov, ki so mi ljubi, recimo mojih kitar. Četudi sem domov prišel ob štirih zjutraj, utrujen in izmučen, sem kitaro pred spanjem vedno očistil.
Dokler do svojih stvari gojim ta odnos, so mi v veselje. Ko enkrat to zamre, torej ko mi avto ni več tako všeč, da bi ga vsako jutro čistil, potem vem, da je nastopil čas za menjavo.
Jutranje čiščenje avtomobila mi vzame zgolj med 6 in 8 minut, saj sem se v vseh teh letih že zverziral. Predstavlja mi neko vrsto meditacije, ob čemer uredim misli.
Vedno avto čistim s hladno vodo, tudi zato, da pridem k sebi. (Smeh)
View this post on Instagram
Ste velik ljubitelj avtomobilov, od kod izvira vaša ljubezen do jeklenih konjičkov?
Mislim, da je povsem normalno, da vsak pravi fantek že v otroštvu pokaže zanimanje za avtomobile. To je enostavno v naši naravi. Tudi pri meni ni bilo nič drugače.
Kupoval sem avtomobilistične revije, kasneje pa hodil na avtosalone po celi Evropi, bil sem v vseh večjih muzejih raznih avtomobilskih znamk ...
Že kot otrok pa sem tudi rad in dobro risal in nastalo je na tisoče risb avtomobilov.
Risal sem jih takšne, kot so bili ali pa takšne, kakršne sem mislil, da bodo avtomobili v prihodnosti. Povečini sem kar pravilno predvidel razvoj.
Če se ne motim, ste na svoj prvi avto čakali v vrsti, z vrečo denarja. Imam prav?
Ja, to je bilo še tista zadnja leta v Jugoslaviji. Ob stavbi Slovenija avto se je vila dolga vrsta ljudi, ki so čakali, da vplačajo svojega Yuga. Kaj takega si je dandanes nemogoče predstavljati!
V tisti vrsti je bilo vsaj 10 mojih sodelavcev z velikimi vrečami v roki. Tudi sam sem v rokah držal polno Mercatorjevo vrečko s težko prisluženim denarjem.
In ko si tako vplačal svojega Yuga, je bila osrednja tema pogovorov ta, kdaj boš dobil avto. Če si namreč zamudil, si ga lahko dobil šele čez nekaj mesecev.
Prav tako nisi mogel izbirati barve ali česarkoli drugega. A imel sem srečo!
Čez nekaj mesecev me je poklical prihodnji tast in mi svetoval, naj grem hitro nazaj na Slovenija avto in doplačam za takrat kakih 1000 evrov za Yuga 60. Češ da jih bom dobil prej, ker so menda v Ameriki ostali.
In res, čez nekaj tednov je bil Yugo 60 v moji garaži. Rdeče barve, kot Ferrari. Ni veliko materialih stvari, ki bi me v življenju lahko tako razveselile, kot me je takrat moj Yugo.
Morda se ta občutek lahko primerja le s tistim, ko sem na Valu 202 prvič zaslišal skladbo Čukov. Najraje bi objel cel svet. Bil sem tako ponosen nanj, kot da je edini v dolini.
View this post on Instagram
Predelave omenjenega Yuga ste se lotili tudi sami.
Ja, imel je hude meglenke, drug izpušni sistem in noro "feršterkarijo", zaradi katere se ga je slišalo po vsej dolini. Pa seveda lite "feltne".
Takrat smo še sami ščitili avtomobile z neko črno zadevo, kot katran. Češ da ne bo rjavel in bo vozen naslednjih 40 let.
Ampak ni bil narejen za 40?
Ah, kje. (smeh) Pri tem avtu je šlo narobe vse, kar je lahko. Puščal je tako, da sem imel po vsakem dežju v prtljažniku po 20 cm vode.
Ni bilo stvari, da ne bi šla narobe. A to sem vzel v zakup.
Konec koncev je bil to moj prvi avto, zato sem mu marsikaj pogledal skozi prste. Še danes mi je všeč, če kakega vidim na cesti. Koliko lepih spominov me veže nanj…
Kateri avtomobil ste si kupili, ko je glasbena kariera Čukov začela cveteti?
Torej Yuga sem kupil takoj zatem, ko sem prišel iz vojske. Saj takrat sem že igral pri Čukih, a še zdaleč nismo bili tako uspešni in znani kot kasneje.
Yugo je bil za naše glasbene podvige precej neuporaben, saj si v prtljažnik komaj pospravil kitaro in pol.
Marko Vozelj po drugi strani je vozil Trabanta karavan, ki je bil razred ali dva uporabnejši.
Že tako je bil vozni park nas Čukov razred zase: jaz sem vozil Yuga, Marko Trabanta, Vinko temno rjavo Zastavo 101 in Marjan Wartburga, v katerem za nič na tem svetu nisi smel jesti.
Mi pa tako lačni po koncertih. No, ko sem si omislil novega Renulta 19 16V smo šli na "špil" prvič z dvema avtomobiloma. Osem fantov, kaj fantov, "decov" v dveh avtomobilih.
A kaj, ko je moj Renault sredi Radencev počepnil, saj sem ga menda nekoliko preveč tiščal. Zato smo se vseh osem skupaj z vso opremo na hitrico stlačili v Vinkovo stoenko.
Ko smo končno parkirali pred odrom v Slovenski Bistrici, kjer nas je čakalo občinstvo, smo hodili ven kot iz avtobusa. (smeh)
Ljudje so mislili, da gre za skrito kamero. Ni treba omenjati, da smo skurili sklopko.
Nekje sem zasledila, da ste le en sam avto kupili hipoma. Šlo je za Audija A4. Kako je končal ta avtomobil?
Ja, vanj sem se zaljubil na Ljubljanskem avtomobilskem salonu. Šlo je za neko posebno ABT predelavo strupeno rumene barve s športnim vzmetenjem. Strašna mašina!
In zakaj se tega tako dobro spomnim? Ker je bila soproga Andreja takrat ravno noseča, zato je čutila vsak kamenček na cesti.
Imel sem navado pogosto menjavati avtomobile, vsaj na vsake dve ali tri leta.
Na leto sem namreč prevozil okrog 100.000 km. Izbiral pa sem si same navite avtomobile, zato ni čudno, da je vse po vrsti crkavalo. Ko je pri Audiju "šla" še tretja turbina, sem ga prodal fantu iz Grosupljega.
Večkrat me je poklical, kako zadovoljen je. Očitno je bil precej bolj umirjen voznik kot jaz.
Ste še zvesti znamki Mercedes-Benz?
Kot "mulc" sem redno kupoval avtomobilske revije, ki so bile na policah, še posebej vsak slovenski Avto Magazin. V tistem obdobju mi Mercedesi niso bili kaj preveč všeč.
Imel sem namreč predsodek, da ko bom kupil Mercedesa, in po možnosti še dizla, potem sledi le še grob. Konec!
In res je, dizla nikoli nisem imel, no, Mercedesa pač. V eni izmed revij me je namreč pritegnil takrat novi E razred. Včasih sem veliko hodil na avtomobilske sejme in ko sem bil ravno v Parizu, sem ga lahko občudoval kar v živo. Pa sem vzel v roke telefon in kar po telefonu poklical slovenskega zastopnika za Mercedes ter ga naročil.
Kot rečeno sem pogosto menjal avtomobile, zato si takrat niti nisem predstavljal, da bom z njim prevozil kar 333.000 km. No, omenjeni Mercedes je bil z mano 9 let, potem pa je prišel novi CLS, ki ga imam zdaj že 12. leto.
Prevoženih ima že več kot 465.000 km, pa mi je še vedno zelo pri srcu. Prav zato ga vsako jutro z velikim veseljem očistim.
Seveda pa to ne pomeni, da bom do konca življenja vozil le Mercedese.
Novi CLS mi ni preveč všeč, čeprav sem bil le še korak oddaljen od tega, da ga kupim. Pa mi je prodajalec rekel: »Veste, kar kupite, saj se ga boste sčasoma navadili.« A-a! Ne bom dal toliko denarja za nekaj, na kar se bom morda sčasoma privadil.
View this post on Instagram
Je registrska Ku-Ku še pritrjena na avto?
Še, še.
Nam zaupate, zakaj prav Ku-Ku?
V resnici gre za zelo butasto foro. Ko sem kupil prvi boljši avtomobil, takrat gosposko smaragdno-zeleno Laguno Bacara (ki je na slovenskem trgu ni bilo mogoče dobiti), opremljeno z V6 motorjem in 20-colskimi "feltnami", sem imel slabo vest.
Ne le, daje avto žrl čez 20 litrov, ampak nisem bil prepričan, kakšen vtis bodo ljudje s tem dobili. Kaj bodo rekli? Pa sem se odločil, da ušpičim nekaj, da ne bodo govorili o avtomobilu. Nekaj, da me itak ne bodo jemali resno. (smeh)
Ko sem se tako pripeljal na koncert, niso rekli, da sem se preseraval z avtom, ampak češ, ta pa zagotovo ni čisto gladek, verjetno je malo »ku ku« (Smeh)
Tudi mediji so se bolj ukvarjali s tem, kaj piše na moji tablici kot pa, kaj vozim. No, pred časom sem jo le mislil zamenjati, pa sta se uprli hčerki. To se jima zdi blazno simpatično. Vseeno mislim, da je to zadnji avto s Ku-Ku registrsko.
Vaša velika ljubezen so Ferrariji, natančneje LaFerrari. Med potovanjem po Dubaju ste ga prvič videli tudi v živo.
Ferrariji me privlačijo že od nekdaj. Že kot otrok sem do Ferrarijev čutil posebno navezanost, pa ne le zaradi formule 1. Predstavljali so mi nekaj, kar je za moškega višek moškosti, športnosti, pa tudi večne estetike.
Ob Ferrarijih mi že od nekdaj zaigra srce. Zaradi majhne fotografije Ferrarija sem bil pripravljen kupiti celo revijo. Tega se ne da opisati z besedami.
Najboljši približek je res dober komad, ki me ponese. Tako je s Ferrariji.
Tako lahko še pri 55. letih v Dubaju ali Londonu kot otrok, s telefonom v roki skačem za Lamborghiniji, Bugatiji in seveda Ferrariji. Ne vem, ali bo to kdaj minilo.
Kdaj so se vaše oči prvič srečale z žrebcem iz Maranella?
Tega ne bi točno vedel, se pa spomnim, kdaj sem bil prepričan, da ga bom videl v živo. Kje pa drugje kot v Italiji. Pa ne le enega.
Bilo mi je kakih 12 let, ko smo se z družino prvič odpravili v Trst. Po kavo, kavbojke in ne vem kaj še vse. Ampak mene je prav malo brigalo za kavbojke, kavo ... Bil sem namreč prepričan, da v Italiji vsak drugi Italijan vozi Ferrarija.
Komaj sem čakal, da gremo. Ne morete si misliti, kako razočaran sem bil, ko smo prišli v Trst?! (smeh) Sami majhni "sklumpani" avtomobili in niti enega Ferrarija. Svet se mi je podrl.
Ob 54. rojstnem dnevu naj bi uresničili tudi svojo veliko željo. Drži, da ste si le privoščili svojega?
Res je, čeprav tega ne obešam na veliki zvon. Od lani imam doma tudi rdečega Ferrarija z V8 motorjem. To je ena najlepših melodij za moja ušesa. In eden najlepših modelov te znamke ... za dokaj normalen denar seveda.
Kupil sem rabljenega, skoraj take rdeče barve, kot je bil moj prvi Yugo. (smeh) Rosso Scuderia.
Narejen je bil v tistih letih, ko je v F1 kraljeval moj idol Michael Schumacher, s katerim sem se tudi osebno srečal. Ravno tisto leto, ko smo Čuki izdali uspešnico Ferrari polka. Poklonil sem mu tudi istoimenski CD.
Vas je zamikal tudi že kak električni? Če se ne motim, niste bili prav daleč od nakupa?
Veste, zrasel sem z vonjem po bencinu. V svojih najlepših letih smo "šraufali" Yuge, pa tudi po izobrazbi sem strojnik in so mi motorji na notranje zgorevanje bliže.
S prijatelji se pogosto pogovarjamo o tem, kaj prinaša prihodnost, tudi za avtomobilsko industrijo. Jaz močno upam, da avtomobili z notranjim zgorevanjem ne bodo šli v pozabo, saj prinašajo neprimerljivo več čustev kot električni.
Tudi kar se vpliva na okolje tiče, me električni še niso prepričali, vsaj kar se razgradnje baterij in surovin tiče. Nekaj je teorija, drugo praksa. Bomo videli, kakšna bo situacija čez deset let. Ampak vse skupaj se mi žal zdi malo za lase privlečeno in predvsem velika škoda za evropsko industrijo, ki je prav z avtomobili zadnje stoletje vlekla smernice.
Moj naslednji avto bo gotovo še bencinski, saj so zame električni preveč nepraktični. Sam naredim veliko nepredvidljivih kilometrov, tudi po 1000 km na vikend.
Res me nima, da se bom na poti z nastopa na nastop ustavljal in več ur polnil avto. Je pa res, da sem imel pred časom spet enega električnega na probi, ker me nekateri na vsak način hočejo prepričati, da je to avto zame.
Razumem, čas gre pač naprej in tehnika tudi in kaj lahko se zgodi tako, kot se je s fotoaparati.
Nekoč sem bil namreč tudi strasten fotograf in zaprisežen uporabnik navadnih fotoaparatov, takih na film. Še ob prehodu na digitalno fotografijo sem si kupil poleg digitalnega še navaden aparat.
Seveda sem kmalu zatem zaradi praktičnosti presedlal samo na digitalno. Morda bo tako nekoč tudi pri avtomobilih. Za zdaj te prednosti res ne vidim. Kakorkoli, ena zverinica na bencin bo zagotovo ostala vedno v garaži. Brm brm!
View this post on Instagram
Kaj vas na cesti najhitreje spravi s tira?
Rad vozim. Včasih se za gušt usedem v avto in vozim naokrog. Nisem živčen voznik. V resnici me težko kaj spravi s tira. No mogoče kdaj "mečkači", pa ne le na cesti, tudi v življenju nasploh. Težko shajam z ljudmi, ki se nikamor ne premaknejo in se težko odločajo. A moram potrkati.
V življenju sem naredil že več kot 2,5 milijona kilometrov, brez ene resne nesreče. Imel sem veliko srečo, sploh glede na to, kaj vse sem že videl in doživel na slovenskih cestah.
Tudi to je eden od razlogov, zakaj ne pijem alkohola, kar med glasbeniki ni ravno običajno. Zdi se mi neodgovorno do ljudi, ki jih vozim, pa tudi do tistih, ki me čakajo doma!
Za kaj bi si najhitreje prislužili kazen?
V preteklosti zaradi prehitre vožnje, zadnja leta pa sem se zelo umiril. Nazadnje je kazen padla zaradi uporabe mobilnega telefona med vožnjo.
Vas sicer policisti prepoznajo? Kakšne so vaše izkušnje z možmi v modrem?
Seveda, sploh v obdobju največje popularnosti, ko smo prevozili tudi po 100.000 km letno. Je pa zanimivo, da sem prvič pihal šele pred 5 leti. Pa še to sem sam prosil policista, če lahko poskusim, da vidim, kako to sploh je. (smeh)
Cela Slovenija ve, da ne pijem alkohola, zato me tudi policisti nikoli niso prosili, da to potrdim z alkotestom.
S policisti nikoli nisem imel težav. Po večini imajo Čuke kar radi. Ali pa njihove žene, otroci. Še največ kazni sem svoj čas dobil za napačno parkiranje v Ljubljani.
Za to sem imel na mesec kar pripravljen "budget", kakih 300 mark. (smeh)
Preberite še: Včasih je vredno prehoditi kakšen meter več, da se vam slučajno ne zgodi tole!
BONUS VIDEO: Žiga Jelar: "zakaj je meni sploh tega treba, mar bi šel v nek šport, kjer bi dirkal z avtomobili."