Reportaža: Najlepši švicarski prelazi in rohnenje bencinskega V6 (VIDEO)

Budilka zazvoni zgodaj in zbudim se v popolni zmedi. Kje sem? Kaj se dogaja? Potrebujem minuto, da zberem vidne dokaze in prestrašen izraz se počasi spremeni v izraz zadovoljstva in vznemirjenja. Ura res ni še niti šest zjutraj, ampak sem v Livignu, smučarskem središču na severu Italije, in v prihodnjih dneh me čaka eno najlepših vozniških doživetij – prevozil bom nekaj najbolj ikoničnih prelazov švicarskih Alp! Štiri mesece po tem, ko smo s prijateljema začrtali to vznemirljivo idejo za izlet, ki ga je (vsaj) enkrat pač treba opraviti. »Fjuf«, si oddahnem. Lahko bi bilo precej slabše!

Video: Poglejte si dih jemajoče posnetke najlepših cest v švicarskih Alpah:

Čez kakšne pol ure bomo »osedlali« avtomobile in se odpeljali čez prelaze Bernina, Fluela in Albula. Načrt, ki me dokončno predrami iz spanca. Zelo površno zmečem stvari v torbo in stopim v sveže, vlažno jutro. Dva dni je pošteno deževalo in imamo srečo, da se je pipica zaprla ravno pred odhodom. Seveda vam moram najprej ponuditi še odgovor na drugo nadvse pomembno vprašanje: kaj bom vozil? Prvi namig: pred vrati apartmaja čaka avtomobil znamke, ki je zame pravzaprav prva asociacija, ko pomislim na premagovanje prelazov stare celinske Evrope, kot sta Furka in Grimsel.

Naslednji namig: na Instagramu sem hitro dobil komentar sledilca, ki mu je po razkritju avtomobila »vse padlo dol«. »Porsche za stare bogate gospe!« je nejeverno dodal. Priznam, da sem tudi sam zaradi tega bil svoj notranji boj. Zakaj grem z »esuvejem« namesto z 911, ki me zvesto čaka v garaži? Ta je na švicarskih prelazih že desetletja del kulturne krajine. Bumbar! Po drugi strani pa vem tudi o Macanu GTS dovolj, da ne podcenjujem njegovih voznih lastnosti in me tudi ta ideja navdušuje.

Požgečka me že bencinski V6-motor s 325 kilovati moči, ki ima turbinska polnilnika znotraj »V-ja«, kjer lažje vzdržujeta temperaturo in sta bližje izpušnemu kolektorju. Odkar sem ga spomladi na kratko preizkusil na naših cestah, je vzbudil moje zanimanje. Navsezadnje pa Avto magazin gotovo bere tudi kakšna starejša premožna gospa, ki jo zanimajo hitri avtomobili in potrebuje informacije.

Šalo na stran. Ko moram za stikalom za zagon seči levo od volana, me možgani kar nekako predpripravijo na vožnjo. Srce prilagodi utrip, vklopi se črpalka za dopamin. Četudi sredi merilnika vrtljajev ne piše 911, ampak Macan GTS. In ko sem že pri tem – Macan ima še vedno analognega in takšen je tudi merilnik hitrosti. Fantastično enostavno in pregledno. Ne potrebujem ničesar več. Le desnega izmed treh krogcev zaseda digitalni zaslon, po katerem enostavno brskam med različnimi prikazi informacij.

Za ogrevanje iz Livigna čez Forcolo in Bernino

Ključ apartmaja pustim na mizi, z grgranjem izpušnih cevi ob hladnem zagonu je GTS namreč dovolj glasen, da lastnike opozori na naš odhod. Primem za športni volanski obroč GT, ki je zame popoln – privlačne oblike s karbonskimi vstavki in vidnimi vijaki v barvi grafita, predvsem pa prave debeline. Še preden se zapodimo na ceste, zaradi katerih smo sploh prišli, pa si častno omembo zasluži prelaz Bernina. S svojimi lepimi, tekočimi zavoji in jezerom Bianco, mimo katerega le nekaj metrov nižje od ceste pelje atraktivna vlakovska izkušnja Bernina Express. Vse skupaj je, kot bi vozil po železniški maketi, in točno tako sem si to področje Švice vedno predstavljal!

V dolini Engadin zavijemo proti Zernezu in nato v Suschu levo proti Davosu čez Fluelo. Vzpon je strm, z zares ozkimi in izrazito zavitimi lasnicami, na katerih se niti ne da zganjati vragolij, in na takšni cesti v vožnji ne uživam zares. Ampak to je pač tako, kot da bi se povzpel z gondolo na smučišče zaradi užitka, ki sledi. In res. Na drugi strani se odpre dih jemajoča prostrana pokrajina, posejana s pašniki – za živino in za moje oči. Cesta se zvesto prilega reliefu brez izrazite premostitvene infrastrukture in to lahko pomeni le eno: zanimivi zavoji se vrstijo eden za drugim. Vseeno se še vedno peljem precej ležerno. Občudujem slikovite potočke, ustavim se ob cesti in opazuje me skupina radovednih krav, slišim cingljanje pašnih zvoncev, ki se izgublja v žuborenju vode. Meditativno.

Cesta nam je všeč dovolj, da obrnemo in najlepši odsek nazaj proti vrhu odpeljemo znova. S paketom Sport Chrono Macan GTS do stotice pospeši v 4,3 sekunde in zmogljivosti skozi nekaj zavojev prvič zajamem z nekoliko večjo žlico. Njegove dimenzije so še znotraj sprejemljivih okvirov za dinamično vožnjo. Nimam občutka, da imam okoli sebe preveč avtomobila. Tudi sedim ne previsoko in položaj za volanom me od tiste osnovne intuitivnosti med dinamično vožnjo ne odmika v odločilni meri; Macan je v tem smislu bližje kombilimuzini. Podvozje je pri različici GTS znižano za 15 milimetrov, kar se tudi pozna, zračno vzmetenje pa je čvrstejše v vseh voznih nastavitvah.

Med dodatno opremo je potem še nekaj sladkorčkov za oplemenitenje dinamične izkušnje – paket Sport Chrono z vrtljivim stikalom za izbiro načina vožnje, voznim načinom SPORT Response in analogno štoparico. Izbira slednjega je nujna, če vprašate mene, in ne vem, kako ta paket pri GTS ni serijski – Macan je z njim še toliko bolj Porsche. Pa potem na primer Porsche Torque Vectoring Plus, ki z elektronsko krmiljeno zaporo diferenciala porazdeljuje navor na zadnji osi. Tovrstni triki so pri zajetnejših karoserijah vedno dobrodošli. Macan ima sicer pogon speljan na zadnji par koles z odjemom za sprednjo os prek elektronsko upravljane večploščne hidravlične sklopke (kot Haldex) in lahko po potrebi na sprednja kolesa pošlje tudi ves navor. Sistem je podoben, kot so ga uporabljale štirikolesno gnane različice prejšnje generacije 911.

Da, v Švici je hitrost zunaj naselja omejena na 80 kilometrov na uro. To mi je bil pred izletom trn v peti. Pa vendarle to na zavitih cestah čez prelaze ni tako frustrirajoče, kot sem pričakoval. S tem, da zna tudi Macan GTS zdravo merico vznemirjenja ponuditi že pri zmernih hitrostih. Izpuh lepo rezgeta ob pospeševanju in poka ob popuščanju plina. Obenem imam vse manj potrpljenja za objavljanje zgodbic na Instagramu.

Okoliški vrhovi so sveže pobeljeni s snegom in na vrhu Fluele (na 2384 metrih) je komaj šest stopinj Celzija. Še nekaj stopinj manj in bi bilo treba na letnih pnevmatikah voziti že kot po jajcih. Macan GTS ima na 21-palčnih platiščih sicer Pirellijeve pnevmatike P Zero. Nato se spustimo proti Davosu, kjer za omleto v hipsterskem bistroju plačamo 20 frankov.

V dolino Engadin se vračamo čez naslednji prelaz – Albula. Vzpenjamo se po cesti, ki se pogosto sreča z Albulsko železnico. Ta se na prelaz vije po mogočnih viaduktih in pred več kot 120 leti zgrajena infrastruktura je vredna vsega spoštovanja. Spust je spet atraktiven. Nekaj časa po lepi, tekoči cesti s prekrasnimi razgledi, nato pa po kratkih in ozkih serpentinah, zloženih ena pod drugo.

Na vseh prelazih je v zraku vonj pregretih zavor. Te resno delajo, ko se v desetih kilometrih spustiš za kilometer in pred lasnicami ne prizanašaš s predčasnim popuščanjem plina. Macan je pri zaviranju predvidljiv in konsistenten, akcija s stopalko je intuitivna, kar pri modelih SUV ni samoumevno. Mimo Sankt Moritza se spet odpeljemo v Italijo, prespali bomo na severu jezera Como.

Po dveh posodobitvah je Macan še vedno ... živ

Zjutraj se na parkirišču hotela sprehajam okoli avtomobila. Zadnji dve posodobitvi sta bili učinkoviti in Macana po devetih letih na trgu zob časa vsaj za moj okus ni resneje načel. Pravzaprav mi je sedaj nekako še bolj zanimiv že zato, ker so drugi avtomobili postali preprosto – prekompleksni. Subtilni športni dodatki modelu GTS dobro pristojijo.

Obenem je sedaj bolj podoben večjemu Cayennu, s katerim so ga poenotili tudi v notranjosti. Na sredinski konzoli ima enaka stikala na dotik in enak infozabavni sistem kot Cayenne pred nedavno osvežitvijo. Na področju digitalizacije ni najsodobnejši, a to mi je po svoje odrešitev – uporabniška izkušnja je enostavna, čeprav na trenutke nekoliko okorna.

Čas za odhod. Že dobrih deset minut po spustu čez prelaz Spluga (ki je spet nekaj posebnega) in začnemo vzpon na San Bernardino. Lepa, tekoča cesta, na kateri uživam med uporabo kovinskih obvolanskih prestavnih ročic. Občutek ob akciji z njimi je res dober in skupaj z dvosklopčnim menjalnikom PDK so dober vezni element med mano in avtomobilom, kar me veseli.

Doslej sem namreč že ugotovil, da Macan GTS ni introvert, ki bi izkušnjo držal povsem zase. Vanjo me zasnovi SUV navkljub vključuje v presenetljivo veliki meri. San Bernardino (2066 metrov) je sicer razmeroma nezahteven prelaz v smislu naklona, česar boste veseli predvsem lastniki starejših klasik. Ko prilezemo na vrh, pa od osuplosti že zmajujem z glavo.

Tam je namreč – kakopak – spet idilično jezero in »ospizio«, kakor pravijo gorskim okrepčevalnicam. Spet moramo izstopiti iz avtomobilov in se naužiti okolja. Ospizio, kjer spijemo kavo in pojemo tortico, ima v notranjosti izvirno pohištvo. Če zunaj ne bi bili parkirani avtomobili, ne bi vedel, katerega leta smo. Navdušen sem!

Potem pa mogočni San Gottardo oziroma Gothard, pod katerim je v dolžini 57,09 kilometra najdaljši in najgloblji železniški predor na svetu. Po dolini Tremola na prelaz še vedno pelje tudi muzejska cesta iz leta 1830, ki je še danes tlakovana in je kot nalašč za fotografiranje klasičnih 911. Tokrat se je žal ni dalo prevoziti in prelaz smo prešli po hitri cesti, ki so jo ob stari zgradili leta 1977, tri leta pred odprtjem cestnega predora. Nato smo raje pohiteli, da bi še tisti dan odpeljali dva ikonična prelaza, ki sta pravzaprav le za ovinkom.

Furka in Grimsel! Danes sicer bolj za pokušino. V popoldanskih urah sta namreč zelo prometna. To pa pomeni tudi avtobuse, avtodome, kombije in po polžje premikajoče se voznike osebnih avtomobilov, ki živijo v drugem svetu.

Nakar ga kakšen kilometer po začetku spusta zagledam in prisežem, da se je mimo mene v Phantomu ravno peljal Auric Goldfinger, ki ga je v istoimenskem filmu leta 1964 zasledoval James Bond. Kader je isti, le da se je takrat v ozadju še bohotil ledenik Rhone, cesta pa je danes asfaltirana. Belvedere namreč! Včasih veličasten hotel s pridihom obdobja belle époque, danes pa ena najbolj »instagramabilnih« zgradb na svetu med ljubitelji avtomobilov. Hotel je žal zaprt od leta 2016, a to le doda k njegovi mističnosti.

Tokrat se pri njem sicer ne ustavimo, na parkirišču je gneča, pridemo jutri. Na prelaz Grimsel zavijemo takoj po spustu s Furke skozi kraj Gletsch. Na drugi strani pa še en prepoznaven primer arhitekture, ki je tako mogočna in obenem tako okusno vpeljana v okolje – hotel Grimsel Hospiz. Ne morem se ga nagledati. Kombinacija kamna in nežne rdeče barvne tematike okenskih polken in stolov je neizmerno okusna. Obstoječa zgradba je iz leta 1932 (prejšnja je ostala v akumulacijskem jezeru), krčma pa je bila na tem mestu že od poznega 14. stoletja. Po dolgem dnevu v dolini pojemo »schnitzel«, popijemo pivo in gremo spat, jutri nas čaka najlepša vožnja izleta.

Ob sedmih zjutraj je cesta na Furko skoraj prazna …

… in doslej me omejitev hitrosti najbolj frustrira. Ravnine med lasnicami so dolge in lepo valovite. Stikalo na volanu zavrtim do Sport Plus in odpeljem hitre zavoje proti naslednji lasnici. Če tam hipno dodam preveč plina, se zdi, kot da pogon preveč na silo pošlje navor na zunanje kolo, in avto sunkovito potegne v smeri vožnje ter poskoči do te mere, da zmede sistem za nadzor stabilnosti. Če zaviram nekoliko prej in plin dodajam zgodaj in postopoma, pa gre precej bolj gladko in zadek mi lepo pomaga razbremeniti sprednjo os ter odpeljati zavoj. Navor sicer tudi v hitrejših zavojih vektorira v kombinaciji z blagim zaviranjem notranjega kolesa.

Krmiljenje je po mojem okusu. Ni sodobno hiperodzivno, a ravno prav neposredno. Kaj naj rečem drugega kot to, da je to pač – Porsche. Obenem je volanski servo konkretno obtežen, povratnih informacij pa še ravno dovolj za dobro mero samozavesti. Macan GTS sicer ni izrazito dvoličen avtomobil. Seveda se odzivi v športnih načinih vožnje izostrijo, menjalnik prestavlja precej pozneje, izpuh zapoje. A kljub zračnemu vzmetenju in elektronsko nadzorovanim blažilcem se vse skupaj zdi bolj kot ena okusno odmerjena nastavitev, ki se nato nagne v eno ali drugo smer. Lahko, da ima kaj pri tem tudi kakovost švicarskih cest, ampak vožnja preprosto ni neudobna niti v najčvrstejši nastavitvi podvozja.

Parkirišče pred Belvederom je prazno, obvezen foto postanek. Na tej točki najbolj pogrešam svoj 996. Skoraj bolj kot vozne lastnosti mi manjka pojava in stas 911. Jutranji vzpon do Grimsel Hospiza je potem še deset kilometrov čistega užitka. Prehitim kombi in cesta je moja. Ko pri 6500 vrtljajih povlečem desno obvolansko ročico, obenem pa na drugi strani doline opazujem serpentine Furke z Belvederom na sredini, ne morem kaj, da ne bi izpustil nenamernega vzdiha vzhičenja. V vzvratnem ogledalu vidim prijatelja, ki je zavoj v svojem Mercedesu vzel že skoraj preoptimistično. Spremlja me tisti epski občutek spoštovanja gora in infrastrukture, ki je bila pred izgradnjo predorov ključnega pomena, danes pa je muzej na prostem za turiste in avtomobilistične navdušence s svojimi igračkami.

Razmišljam o najprimernejšem komplimentu Macanu. Pri športnih vozilih SUV se velikokrat zdi, da so jih pod prisilo oblekli v tekaško opremo velikosti XXXL in jih z motivacijsko podporo strelskega voda pospremili v telovadnico. Rezultat je velikokrat poln kompromisov: izrazito neudobna vožnja, neintuitiven položaj sedenja in pomanjkanje kakršnega koli vznemirjenja v sicer zmogljivem in hitrem avtomobilu. Pri Macanu GTS nimam tega občutka in zdi se, kot da so mu vozne lastnosti prirojene. Ni lahek, tehta le za čevapčič manj kot dve toni, kar občutim pri prenosu teže. Ampak nimam občutka, da se mora z maso boriti, temveč mu je z njo udobno, kar se v razviti družbi tako ali tako spodbuja. Da ne bo pomote, nadzor gibanja karoserije je sicer neomajen.

... in potem devet ur do doma

Čaka me še devet ur lahkotne vožnje čez prelaz Simplon ter po avtocesti do Ljubljane, ko je na prvem mestu dejavnik dobrega počutja. Tega od Macana še vedno dobim v izobilju. Je vendarle Porsche, notranjost je po mojem okusu, tu in tam s šestvaljnikom izvedem kakšno raztezno vajo. Omenil nisem še sedeža, ki je naravnost odličen.

Ima nastavljivo bočno oporo tako v sedalnem kot hrbtnem delu in hitro ga lahko prilagodim za udobno vožnjo, sedalni del je dolg in nasploh je sedež dobrih dimenzij. Verjemite, da bi po 2600 prevoženih kilometrih tudi v povezavi z ergonomijo že imel kakšno pripombo, o kateri bi vam sedaj z veseljem težil, namesto da sadim rožice. Pa je nimam.

Imam pa načrt za prihodnjič, ko se vrnem v Švico. Najprej bo na italijanski strani padel Stelvio, ki ni tako daleč. Potem pa Sustenpass in Tremola čez San Gottardo, medtem ko bom Fluelo in Albulo raje izpustil. Furki in Grimselu se pač težje odpovem. Komaj čakam! Takrat bom namreč gotovo za volanom 911. 

Preberite še: To je avtomobil, s katerim se naokrog prevaža priljubljeni slovenski duhovnik Martin Golob

Morda vas bo zanimal tudi pogovor, ki ga vodi Borut Pahor