Od konca osemdesetih let so v ruski tovarni AZLK nastajali tudi avtomobili, ki bo jih prej pripisali zahodnim proizvajalcem.
Kdor misli, da ruska avtomobilska industrija ne premore dovolj domišljije in tehničnega znanja za razvoj sodobnih avtomobilov, živi v zmoti. Že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so nastajali prototipi, ki bi jih bilo mogoče zlahka pripisati zahodnim avtomobilskim znamkam, seveda pa je drugo vprašanje kakšna je bila njihova usoda in zakaj niso nikoli prišli v serijsko proizvodnjo.
Tudi v tovarni AZLK, ki je bila znana po avtomobilih znamke Moskvič, so nastajali avtomobili, ki nikoli niso prišli na ceste. Med najbolj zanimivimi sta bila AZLK-2143 Jauza in še drznejši AZLK-2144 Istra. AZLK-2143 Jauza je nastal ob koncu osemdesetih let kot pogled na naslednjo generacijo Moskviča. Čeprav je uporabljal znanje in nekatere tehnične rešitve modela 2141, je bila njegova zunanjost bistveno drznejša.
Najbolj nenavadna podrobnost so bila stranska stekla. Oblikovalci so bok avtomobila razdelili z izrazito linijo, zato je zasteklitev delovala skoraj dvonivojsko. Odpiral se je le spodnji del stekla. Rešitev je bila oblikovno učinkovita, praktično pa precej vprašljiva. Tudi notranjost je pomenila velik preskok od običajnega Moskviča. Zaobljena armaturna plošča in proti vozniku usmerjeni elementi so nakazovali oblikovalski jezik, ki bi ga AZLK lahko uporabil v devetdesetih letih.
Jauza ni bila zgolj salonska fantazija. Nastalo je več prototipov, pri projektu pa so preizkušali tudi tehnične rešitve, ki so bile za tedanjo sovjetsko industrijo zelo ambiciozne. Med njimi sta bila novi 1,8-litrski motor družine AZLK-21414 in štirikolesni pogon. Toda čas za tak avtomobil skoraj ne bi mogel biti slabši. Sovjetska zveza je razpadala, gospodarstvo je zašlo v globoko krizo, AZLK pa je imel vedno več težav že z obstoječo proizvodnjo in Jauza je ostala prototip.
Če je bila Jauza še razmeroma realističen naslednik modela 2141, je bil AZLK-2144 Istra nekaj povsem drugega. Projekt je nastajal v okviru raziskovanja avtomobila prihodnosti. Konstruktorji niso razmišljali samo o novi karoseriji, temveč o tem, kakšen bi moral biti učinkovit, varen in tehnološko napreden avtomobil na prelomu tisočletja.
Rezultat je bil presenetljivo aerodinamičen štirisedežnik z gladkimi površinami, dolgim vetrobranskim steklom in delno zakritimi kolesi. Še bolj nenavadna so bila ogromna bočna vrata, ki so se odpirala navzgor in omogočala dostop do sprednjih in zadnjih sedežev.
Toda prava revolucija se je skrivala v načrtovani tehniki. Za Istro so predvidevali izredno varčen dizelski oziroma večgorivni motor, povezan z brezstopenjskim menjalnikom. Razvojni načrti so vključevali tudi elektronsko diagnostiko avtomobila ter projekcijo pomembnih podatkov na vetrobransko steklo – rešitev, ki jo danes poznamo kot projekcijski zaslon.
Razmišljali so celo o naprednih varnostnih sistemih in zmanjševanju mase. Istra tako ni bila namenjena dokazovanju, kako hitro lahko avtomobil vozi, ampak koliko energije je mogoče pri vožnji prihraniti. Velik del tehnologije je obstajal zgolj na ravni razvojnega programa, izračunov in maket. Vsekakor pa je bil AZLK 2144 dokaz, da so v Rusiji imeli vizijo avtomobilov za novo tisočletje.
