"Kot udeleženec v prometu sem želel začutiti, kako je, če se voziš po različnih državah. Ni namreč isto se voziti po Rimu, Beogradu ali Ljubljani."
Antropologija je znanstvena disciplina, ki se ukvarja s preučevanjem človeka. Bodisi odmaknjenih staroselcev ali divjih voznikov na slovenskih in beograjskih cestah.
Antropolog Dan Podjed, znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU in izredni profesor za področje kulturne in socialne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je namreč že pred časom objavil zanimiva dognanja raziskave, ki utegne marsikoga presenetiti.
V sklopu projekta DriveGreen so namreč pripravili raziskavo, s katero so želeli preveriti, če si res tisto, kar voziš. V ta namen so primerjali vozniške navade v Sloveniji, Srbiji, na Madžarskem in v Združenem kraljestvu.
Niso pa le opazovali dogajanja na cesti, temveč so kot glavni pristop uporabili opazovanje z udeležbo, kar v tem primeru pomeni vožnjo z udeležbo.
»Kot udeleženec v prometu sem želel začutiti, kako je, če se voziš po različnih državah. Ni namreč isto se voziti po Rimu, Beogradu ali Ljubljani. Pogosto ne gre za formalna, temveč v večini neformalna pravila, ki vplivajo na vožnjo in počutje v vozilu. V Beogradu je recimo piramida socialne stratifikacije, ki deluje po načelu 'si tisto, s čimer se prevažaš', precej strma in zelo jasna.
V samem vrhu je črna limuzina nemške blagovne znamke, ki predstavlja vrh 'prehranjevalne verige'. Vozniki se v takšnih vozilih na cesti pogosto vedejo bolj brezobzirno do drugih, medtem ko se jim druga vozila umikajo. To je dobro vidno na krožišču Slavija v Beogradu, kjer sem se redno vozil s svojim enoprostorcem francoske avtomobilske znamke.
Nihče izmed voznikov s črnimi limuzinami me ni jemal resno. Neformalno so imeli oni namreč prednost. Pod to skupino je v piramidi plast drugih tujih vozil kot so Peugeot, Renault, Alfa Romeo itd. Tretja plast so 'naša' vozila, torej tista, s katerimi se Beograjčani najlaže identificirajo in so še vedno prisotna na beograjskih ulicah – Zastavin Jugo, starejši Golf in Dacia. Sledi pas javnega prevoza, najnižje na lestvici pa so kolesarji in pešci. Če citiram anketirance, gre za skupino 'cigana i sirotinje' (op. romov in revežev), ki so čisto na dnu,« hierarhijo beograjskih cest razloži slovenski antropolog.
Posledice so v prometu dobro vidne. Zaradi te močno utrjene predstave redno kolesari le približno pol odstotka Beograjčanov, pa še ti kolo povečini izberejo rekreativno, ne kot način transporta.
Izkušnjo, kako nenavaden pojav na beograjskih ulicah so kolesarji, je na lastni koži izkusil tudi Dan Podjed. Z osemletnim sinom sta se namreč po mestu odpravila s kolesom in se pridružila množičnemu protestu, ki se mu reče Kritična masa.
Tega prirejajo v spodbudo, da bi Beograd postal kolesarjem bolj prijazno mesto. Eden izmed tovrstnih protestov se je pred leti zgodil tudi v Budimpešti, udeležilo se ga je skoraj 100.000 ljudi, ki so dosegli, da se je podoba madžarske prestolnice v tem času spremenila v kolesarjem bolj prijazno.
V Beogradu je bil protest precej slabše obiskan. Kolesarji na cestah so redki, pojasni sogovornik in dodaja, da mu je znanec iz Nizozemske, ki že dlje časa živi v srbski prestolnici, celo dejal, da se tam niti golobi ne ustrašijo koles, saj jih niso vajeni.
»Verjamem pa, da lahko tudi Beograd postane kolesarjem bolj prijazno mesto, ampak se bo za kaj takega morala spremeniti tudi mentaliteta ljudi,« je prepričan antropolog.
Kot ideal kolesarjem in pešcem prijaznega mesta se pogosto navaja Kopenhagen. A tudi kopenhagenizacija mest ni smiselna kot univerzalna rešitev po načelu »ena velikost za vse«.
Pod tem pojmom se namreč označuje urbano ureditev z delujočim javnim prevozom in širokimi kolesarskimi povezavami. Kot meni sogovornik, pa mest ne bi smeli le kopenhagenizirati, temveč tudi beogradizirati. To ponazori z zgovornim primerom javnega prevoza.
»Beograjski javni prevoz naj bi po večini evropskih lestvic veljal za pravi kaos. Zato sem bil še dodatno prestrašen, ko sem se s tremi majhnimi otroki odpravil na avtobus. A ljudje so bili izjemno sočutni, solidarni, pripravljeni pomagati.
Dva moška sta takoj, ko sta me videla, izstopila iz nagnetenega vozila in nam pomagala vstopiti ter celo nesla po stopnicah otroški voziček z otrokom vred. Najmlajšega sina sta posadila v naročje neki ženski in naredila prostor med potniki, da sta se lahko usedla tudi starejša dva otroka.
Tako smo se vsi lahko vkrcali. Potem smo se hitro zapleti v debato, ta pa se je razširila skozi celoten avtobus. V Beogradu avtobus namreč deluje kot Facebook,« pojasni v smehu in kot protiutež navede manj prijetno izkušnjo iz Združenega kraljestva.
Tudi tam je s tremi otroki in vozičkom v podobnih okoliščinah želel vstopiti v avtobus, ampak, čeprav je bil ta prazen, to ni bilo mogoče, saj sta bili obe mesti za otroške vozičke že zasedeni in mu šofer ni dovolil vstopiti.
Zato so morali še pol ure stati na dežju in čakati naslednji avtobus.
Preberite še: Vozniškim izpitom se obeta nova kategorija. Če boste želeli voziti to vozilo, bo potreben preizkus znanja
BONUS VIDEO: Lexus UX - Zadržan prestiž