Spoznajte Slovenko Katjo, ki s svojo simpatično družinico pogosto zamenja domačo posteljo za bolj razburljivo dogodivščino z Defenderjem.
V času pisanja tega članka je družinica Katje Mikoš že doma, na Gorenjskem, a za njimi je razburljivo potovanje. Z Leni The Landy, kakor so poimenovali svojega Land Rover Defenderja, so se namreč podali do Turčije, Gruzije in čez Armenijo.
Preberite še:
»Na to idejo sva prišla enkrat spomladi, nekako na podlagi izločanja. Po Skandinaviji in Baltskih deželah, Balkanu, po zahodni Evropi smo z avtom že bili, ponekod tudi večkrat. Italija, Španija, Portugalska ali pa recimo Grčija pa nas meseca avgusta zaradi gneče in potencialne vročine niso mikale. Zdaj je bil torej čas za nekaj novega,« o naravi odločitve pove Katja in nadaljuje: »Na voljo smo imeli 5 - 6 tednov, zato smo lahko šli malo dlje. In ker je v Turčiji, Gruziji in Armeniji dovoljeno tudi divje kampiranje, je bila odločitev še toliko lažja. Poleg tega pa smo v teh čudovitih deželah deležni ravno pravšnjega kulturnega šoka, čudovite narave, okusne kulinarike in nadvse gostoljubnih domačinov.«
Katja je Slovenka, ki je velik del življenja preživela med bivanjem v tujini in potovanji. V tem času je spoznala tudi Francoza Charlieja, s katerim si delita podobne vrednote in veliko ljubezen do potovanj. Tako sta se odločila, da tudi svojima otrokoma – 3- letni Mili in 7-mesečnemu Leu – pokažeta svet, pogosto pa se jim na pustolovščinah pridruži tudi Katjin prvi sin Lu.
Kako spakirati za 5-tedensko potovanje z otroki?
Marsikdo se že pred poletnim dopustom znajde pred zagato, kaj vse pospraviti v kovčke, Katja po drugi strani pa v pakiranju praktično uživa:
»Pakiranje je zame vedno prijetno opravilo, saj sem že od nekdaj, morda netipično za žensko, rada minimalistična in mi te priprave na potovanja nikoli ne povzročajo stresa. Tudi kadar družinsko potujemo z letalom vedno vzamemo le ročno prtljago. Za potovanja z avtom po navadi vzamemo oblačila za 7-10dni, potem pa kje na poti operemo. Raje vzamemo torej manj kot več.«
View this post on Instagram
Poleg spodnjega perila in majic s kratkimi rokavi, za vsakega vzamejo še nekaj kratkih hlač, kopalke, japonke, pa tudi debel flis in anorak v primeru mraza in slabega vremena ter pohodniške čevlje. Vsak izmed njih svoja oblačila pospravi v manjšo potovalko, Leova oblačila, pa Katja pospravi kar v manjšo vrečo za oblačila. Poleg tega med prtljago pospravijo še kozmetiko in manjšo potovalno lekarno ter dva paketa plenic z najmlajšega člana, pa seveda nekaj knjig in igrač za otroka.
Leni the Landy, Land Rover Defender s katerim premagujejo potovalne kilometre, je ravno dovolj prostoren. Za to sta Katja in Charlie poskrbela za nekaj prilagoditvami. Vozilo sta kupila leta 2019, ko je imel na števcu približno 140.000 km. Poprej nikdar ni bil uporabljen kot kamper, lastniki pa so ga uporabljali za krajše razdalje po Nemčiji, za kar je zadostovalo standardnih 9 sedežev. Takrat je par še živel v Nemčiji, s selitvijo v Slovenijo pa sta vozilo uvozila v našo državo in ga registrirala kot vozilo s petimi sedeži. Z vsakim letom je bil Defender deležen kakšne predelave, vse z namenom, da se kar najbolj prilagodi mladi družinici.
»V bistvu sva vse dosedanje notranje predelave z izjemo dvižne strehe delala sama. Charlie je po naravi bolj tehničen tip in se takšnih projektov z veseljem loti sam, jaz pa poskrbim za kakšne malenkosti, kot so šivanje zaves, organizacija prostorov za shranjevanje, generalno čiščenje, nakup uporabnih pripomočkov in pa seveda nadzor del. Načrtovanje grobe zasnove je vedno skupno opravilo, kjer skušava upoštevati želje in potrebe vseh družinskih članov. Ker se je naša družina od nakupa avta že dvakrat povečala sva tudi notranjost avta sproti prilagajala in nekajkrat uredila na novo, zato imava na tem področju že res veliko izkušenj,« pove Katja s ponosom.
Hladilnik in solarni panel
V začetku sta si v veliki meri pomagala s posnetki predelav na You Tube, za nasvet pa sta povprašala tudi znance, ki jim je tovrsten način potovanja blizu. Do marsikaterih spoznanj sta prišla tudi med potjo, naknadno pa sta jih upoštevala pri nadgradnjah in prenovah. Kot enega najpomembnejših elementov, brez katerega si potovanj praktično ne predstavljata, omenita hladilnik. Ne le zaradi dolgoročnega shranjevanja hrane, zavoljo česar lahko več časa preživijo v odročnih krajih, temveč tudi mrzlega piva, ki se še kako prileže po celodnevni vožnji. Kot nepogrešljivega navedeta tudi solarni panel, ki skupaj s prenosno baterijo napaja različne električne pripomočke, med drugim tudi hladilnik.
View this post on Instagram
V enem izmed zapisov na Instagramu je Katja že pred časom zapisala, da Mila res da ni imela svoje sobice in 1000 igrač ter igralnega kotička, je pa že pri nekaj mesecih namakala tako noge v Sredozemsko morje kot Atlantik. A potovanja z dojenčki in malčki so za mnoge velik izziv, vendar ne za Katjo.
»Z Milo smo se pri njenih treh mesecih odpravili na večmesečno pot po Evropi. Takrat smo živeli nekako med Nemčijo, Slovenijo in Francijo, in nismo imeli čisto prave domače baze. Bližnji so našega popotniškega življenjskega stila že navajeni in nas pri tem podpirajo, pa tudi sami ne spadajo ravno med tiste, ki radi tičijo doma, zato ni bil nad našimi odločitvami nihče presenečen,« o prvih popotovanjih z danes triletnico pove Katja in nadaljuje: »Osebno se mi zdijo takšna potovanja z dojenčkom lažja kot z malo starejšim otrokom, tako da je bil za nas takrat še največji izziv vreme. Tisti oktober smo namreč preživeli na Švedskem, ko je bilo že precej hladno in deževno, poleg tega se je tudi zelo kmalu stemnilo. S tem so pogoji za prijetno preživljanje časa zunaj s tako majhnim dojenčkom malce oteženi, znotraj avta pa imamo bolj malo prostora.«
Ob prihodu Mile sta na streho Defenderja namestila strešni šotor, poleg tega je bilo ležišče urejeno tudi v vozilu samem. Z novim družinskim članom Leom, ki se je družinici pridružil januarja 2024, pa to ne bi bilo več funkcionalno, zato se je par odločil za investicijo v dvižno streho. Delo sta zaupala nemškemu podjetju, ki se ukvarja s prenovami in predelavami terenskih vozil, nad končnim rezultatom pa sta izjemno navdušena:
»Streho zdaj z enim potiskom porinemo navzgor in postelja je postavljena v par sekundah. Na zgornjem ležišču je dovolj prostora za 2-3 osebe, spodaj pa imamo še vedno prostor za spanje 1-2 oseb s tem, ko podremo zadnjo sedežno klop. Tako se zdaj vse dogaja v istem prostoru, kar je zelo praktično ob slabem vremenu, pa tudi z vidika varnosti se nam zdi dobro. Zgornje ležišče lahko tudi porinemo navzgor skupaj s streho in s tem dobimo stojno višino, kar je še en velik plus.«
Kuhinja in tuš kabina
Kuhinjo si povečini uredijo zunaj vozila in sicer na bencinskem kuhalniku, za pripravo hrane in jutranje kave pa uporabljajo kar dvižni pult na zunanji strani avtomobila, ki sta ga izdelala sama. V primeru slabega vremena se zatečejo pod tendo. Notranji kuhinjski kotiček sicer sestoji iz hladilnika, prostorov za shranjevanje hrane, pribora ter posod, prenosne lesene deske za pripravo hrane ter pipe s pitno vodo iz vodnega rezervoarja. V sili pa lahko nekaj na hitro skuhajo tudi na manjšem prenosnem plinskem gorilniku, ki je ob jutrih v uporabi za kuhaje kave.
View this post on Instagram
Tudi za higieno je poskrbljeno. Za tuširanje uporabljajo prenosni tuš, ki jim služi predvsem v sončnem vremenu, da se voda hitreje ogreje. Pod zadnjo sedežno klopjo sta sicer namestila še večji vodni rezervoar na katerega sta namestila tudi tuš ročko ter manjšo črpalko za pritisk, v primeru da vreme ni najbolj prijetno, sicer pa kak dan tuširanje tudi preskočijo. Sanitarij v avtu zaenkrat ni.
Od Skandinavije, Poljske, Nizozemske pa vse do Gruzije
Dogodivščina čez Turčijo, Gruzijo in Armenijo seveda še zdaleč ni prva, a tudi zadnja ne. V petih letih odkar je Leni The Landy v Katjini in Charliejevi lasti se je število na avtomobilskem števcu povzpelo za 90.000 km.
»Daljše poti so nas vodile do norveških Lofotov in skozi Baltske dežele ter Poljsko, dvakrat smo se po različnih poteh peljali v Francijo na obisk k partnerjevi družini, enkrat smo dober mesec raziskovali balkanske države, enkrat nas je odneslo na Švedsko in enkrat na Nizozemsko, preko desetkrat smo po različnih poteh potovali med Nemčijo in Slovenijo, eno zimo sva takrat še brez otrok z Defenderjem potovala in smučala v Dolomitih. Pa seveda tokratna dolga pot preko Turčije do Gruzije ter Armenije in nazaj,« našteje navdušena popotnica.
Seveda tako kot v življenju, tudi na potovanjih ne manjka presenečenj. Tako prijetnih kot tistih manj prijetnih. Mednje spadajo tudi okvare vozila. S tem se je družina ukvarjala tudi na zadnjem potovanju, a okvara ni bila tako huda, da ne bi mogli nadaljevati poti proti domu, kljub temu pa je bil občutek ob tem, prizna Katja, vseeno rahlo neprijeten. Za primer kakršnih koli težav z vozilom je sicer v avtomobilu spravljena tudi kopica orodij in pripomočkov. Konec koncev gre za 23 let starega Defenderja.
»Prav pridejo tudi različne aplikacije kot naprimer iOverlander, kjer na zemljevidu poleg mest za prenočevanje najdemo tudi lokacije avtomehanikov. Velik plus v našem primeru je tudi celotna Land Rover skupnost, med lastniki Defenderjev imamo v različnih državah veliko znancev in s skupnimi močmi se velikokrat reši kakšen problem. V določenih državah izven EU je potrebno skleniti novo avtomobilsko zavarovanje, vnaprej se tudi pozanimamo katero številko klicati v primeru okvare, dobro je imeti lokalno sim kartico oziroma čim boljši dostop do interneta. Dobro je seveda tudi, če dobro poznate svoj avto in ste vsaj toliko tehnično podkovani, da znate kakšno malenkost popraviti sami. Pri planiranju vsake poti se tudi zavedamo, da bo morda potrebno kakšno večje popravilo, zato je pametno imeti kakšen evro več na strani,« o varnosti na poti še za konec pove Katja.
In katera dogodivščina z nedavnega potovanja ji je ostala najbolj v spominu?
Uh veliko jih je. Če se osredotočim na potovanja z Defenderjem mogoče omenim eno čisto svežo s trenutnega potovanja, ko smo tam nekje v hriboviti severo-vzhodni Turčiji iskali planino po imenu Anzer Yaylasi. Le-ta je še precej neturistična in nasploh je bilo težko dobiti aktualne informacije o dostopnih cestah, sploh ker smo prihajali s strani, kamor bolj redko zaidejo tujci. Bližalo se je popoldne, telefonskega signala nismo imeli, navigacija ni delala, tudi gorivo je bilo bolj na spodnji polovici. V zadnjih dveh vaseh smo za pot spraševali domačine, ki smo jih le s težavo razumeli, saj nihče ni govoril angleško. A včasih se res obrestuje enostavno malo tvegati in zaupati, da bo vse v redu. In smo šli. Serpentinasta razgledna cesta nas je pripeljala preko 3000m med oblake, potem pa smo se malenkost spustili, do prvih hiš. Počasi bo treba najti mesto za nočitev. V vasi smo zagledali en in edini hotel in vprašali, če lahko prespimo v avtu na njihovem dvorišču. Hči lastnikov je prikimala, a le pod pogojem, da pri njih pojemo večerjo. Seveda, z veseljem.
Nase smo navlekli vsa debela oblačila kar smo jih premogli in v čistem miru občudovali tisto krasno gorsko pokrajino, ko je do nas z odprtimi rokami prisopihala prijetna ženica okroglih rdečih lic in vztrajno nekaj ponavljala ter kazala proti vhodu v hotel. Razumeli smo jo šele s pomočjo prevajalnika na telefonu. Ker imamo majhne otroke in ker je mrzlo nam ni pustila spati v avtu in nam je brezplačno odstopila eno od njenih treh hotelskih sob. Poleg tega nam je skuhala večerjo, tekala za Milo in pestovala Lea, nas založila s svežim mlekom in piškoti, nam zjutraj pripravila božanski zajtrk in cel čas skrbela za nas, kot da smo kraljeva družina. Prav zaradi takšnih srčnih pristnih doživetij radi potujemo tako kot potujemo. Bolj spontano, s ščepcem poguma. Z nasmehom in odprtim srcem. Najraje tja kamor ne gre ravno vsak. Dobri ljudje so vsepovsod in včasih ti sama pot da več od začrtanega cilja.
